Glejte, Jagnje Božje

Ob vstopu v t.i. "čas med letom" nas evangelij še enkrat popelje k reki Jordan, da bi nam sporočil, da je treba sicer preklopiti s praznika na vsakdan, da pa je treba vseeno v svoji notranjosti nositi tistega "prazničnega duha". Samo tako namreč v življenju ne bomo videli vse samo črno, temveč bo sijala luč Božjega Sina, ki nam jo je prinesel od Očeta. Evangelist Janez sicer ne podrobno opiše dogodka Jezusovega krsta, poda pa nam eno izredno pomembno podrobnost oz. definicijo, kdo je Jezus: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta" (Jn 1,29). To je vzklik, ki ga vselej slišimo pri maši pred obhajilom in vemo, kako se nanj odzovemo: "Gospod, nisem vreden..."

Izvemo torej, kdo je Jezus, katero je njegovo poslanstvo - tako iz evangelija, kakor tudi iz prvega berila,

ki je iz knjige preroka Izaija. V Svetem pismu je jagnje simbol nedolžnosti in žrtve, postane pa tudi, kot žrtvovano, simbol rešitve in osvoboditve. Stara zaveza govori o jagnjetih, ki so jih dvakrat na dan žrtvovali v jeruzalemskem templju, še bolj pa o pashalnem (velikonočnem) jagnjetu, čigar kri je rešila judovske prvorojence (2 Mz 12,3-28). Ko Janez Krstnik uporabi simbol jagnjeta, želi jasno pokazati, kako Jezus obenem nima greha, je nedolžen kot jagnje, po drugi strani pa nas je prišel greha odrešit. Tudi Izaija napoveduje, kako Bog nalaga "Božjemu služabniku" kakor jagnjetu grehe vseh nas, kakor tudi to, da je prišel na svet, da bi bil luč in rešenje Božjega ljudstva. Novo Božje ljudstvo smo vsi, ki smo bili krščeni v Kristusu, tako da je prav on luč in rešenje vseh nas. 

Jezus je torej prišel na svet: "Da bi nas," kot pravi ena od šesterih verskih resnic, "s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal." O Jezusu se tudi danes veliko govori in se sprašuje, kdo da je. Vendar pa so označbe Jezusove identitete bodisi samo delne in zelo površne bodisi povsem zgrešene. Govori se, kako je govoril in pridigal o medsebojni ljubezni, kako je bil pozoren do ubogih - kjer se misli samo na materialno uboge, seveda -, kako je učil mnoge lepe in dobre stvari in bil zares moder. A je bilo teh modrecev v človeški zgodovini veliko, tako da potem Jezus postane le eden izmed njih. 

Naše krščanstvo tako postaja, kakor se je lepo izrazil sveti oče, "à la carte", torej bi lahko rekli, da je postalo izbirno: od Jezusovega nauka, evangelija, od krščanskega nauka nasploh vzamem samo tisto, kar mi ustreza, ostalo zavržem. Prav včeraj sem lahko izkusil to, ko me je o vprašanju splava povprašal nekdo, ki se očitno ne prepoznava v krščanstvu. Sem mu pač jasno povedal, kakšen je krščanski nauk glede tega in da se jaz tega nauka držim ter ga zagovarjam. Krščanski nauk o splavu pravi, da gre za umor, uči pa še, da to velja tudi po naravnem pravu, ne le cerkvenem. Na neki način sem vesel, da me je ta človek to vprašal, saj pomeni, da to pomembno vprašanje zanj ni še dano "ad acta", temveč je še odprto. Bolj me je zmotilo, da je potem nekdo drug, ki se ima za kristjana dejal, da ni ravno tako kot mislim jaz... Težava je, da ni odvisno od tega, kaj o tem mislim jaz, temveč je to del krščanskega nauka, če pustimo tu ob strani naravno pravo. 

To govorim zato, ker je simptomatično. Pove nam, kako jemljemo našo krščansko vero, kako pojmujemo Cerkev, kakor tudi, kako pojmujemo Jezusa samega. Postavljamo se za gospodarje samih sebe, svojega življenja... Posledično skozi same sebe presojamo tudi moralne in druge zakone, kakor tudi druge ljudi, nazadnje še Jezusa samega. Jaz sem tisti, ki bom povedal sebi, vsemu svetu in Jezusu, kako je treba gledati na stvari, kako je treba gledati na življenje, kako je treba živeti. Jaz sem tisti, ki presojam zase in za druge, kaj je prav in kaj ne. Kaj je dobro in kaj zlo. Jaz sem tisti, ki povem ostalim kristjanom, kateri je pravi nauk Cerkve, ne pa Cerkev meni. Jaz sem tisti, ki povem evangeliju (ko rečemo evangelij, je mišljena celotna Nova zaveza), kaj mora učiti, ne pa evangelij meni, kako moram živeti. Pridemo torej do tega, da je Cerkev tisto, kar mislim in določim jaz. Da je evangelij tisto, kar mislim in določim jaz. Da je krščanski nauk in nauk Cerkve tisto, kar mislim in določim jaz... Na koncu postane celo Jezus Kristus samo neka izmišljena oseba, plod moje domišljije, saj mora biti takšen, kakršen jaz pravim, da je. Tudi Bog tako ni takšen, kakršen nam je bil razodet, temveč takšen, kakršen jaz pravim, da je. 

V evangeliju nas Janez vabi, da se odpovemo tem svojim blodnjam in ponižno prepoznamo Kristusa kot tistega, kar v resnici je, sv. Janez Krstnik pa nam pove, kdo je: je Božji Sin, torej Bog, ki je sam brez greha, je nedolžen, a je nase vzel vse naše grehe in hudobije, ter jih s svojo smrtjo na križu odkupil in nas odrešil ter nam zagotovil večno življenje. Sam se odrešiti in odkupiti ne morem, kakor si tudi ne morem zagotoviti večnega življenja. Tudi sem sam nesposoben zagotoviti pravičnost v svetu, kakor je tega nesposoben vsak človek. Samo Božji Sin je tisti, ki prinaša vse to, s tem, da bo krivica na svetu vladala vse do koncu časov - tu nimamo kaj. Ko sem sposoben z vsem svojim bitjem zatrditi in prepoznati, da je Jezus "Božje Jagnje" ne zatrdim samo, da je Božji sin in Odrešenik, temveč v isti sapi tudi povem, kdo sem jaz. Priznam, da sem le človek, majhen, krhek in umrljiv. Priznam, da potrebujem odrepenja. Da potrebujem Odrešenika. Priznam, da moje življenje potrebuje Gospoda, da bo res življenje. Priznam tudi, da sem tudi sam tisti, ki sem ga mučil in pribil na križ. Pravzaprav to delam vsak dan svojega življenja, ko se oddaljim od življenja po veri. Pa da ne bo kdo rekel, kako se pa sedaj tu povišujem nad kom, ker se ne. Vse to govorim tudi sebi, ker nisem nič boljši. 

Če je naša vest otopela in nam Božja beseda, cerkvene in Božje zapovedi ne naredijo več ne toplo ne hladno, potem je treba z vsem bitjem Gospoda prositi, da nam namesto kamnitega spet ustvari meseno srce, ki bo spet znalo prepoznavati Božje navdihe. Po "Hoji za Kristusom" Bog razveseljuje naše srce, kadar delamo dobro, po drugi strani pa dela, da nas "peče vest", kadar ne delamo prav, kadar grešimo. Bolj ko se bomo bližali Božji luči, bolj bomo spoznali, kje delamo narobe, kje smo grešniki. Moramo se potruditi sami, po drugi strani pa potrebujemo tudi zunanjo pomoč, ki je človeška in Božja. Da bomo pa to zunanjo pomoč sposobni sprejeti, se moramo najprej odpovedati svojemu ponosu in napuhu, sicer ni prostora.

Sami si lahko pomagamo tako, da goreče molimo in prosimo k Bogu (seveda ne bo prav nič narobe, če to delamo s pomočjo Marije in svetnikov), da naše kamnito srce nadomesti s "poslušnim" srcem, ki bo znalo razlikovati med dobrim in zlom, kakor je znal prositi že kralj Salomon. Tako bomo znali slišati in spoznavati glas Boga. Tako bomo znali ceniti tudi razodeti nauk. Ugotovili bomo tudi, da zakramente -  zlasti sveto spoved -, ki smo jih morda pahnili na stran, še kako potrebujemo. Ugotovili bomo, da tega ne potrebujemo samo zato, ker je treba izbrisati zlo, ki se nakopiči v nas, temveč tudi zato, da duhovno rastemo in postajamo čedalje bolj sveti, torej tudi postaja čedalje jasnejša ta Božja podoba, po kateri smo bili ustvarjeni. 

Sv. p. Pij je polagal na srce svojim duhovnim sinovom, naj se pogosto spovedujejo (priporočal je tedensko spoved), kakor je to veljalo še za mnoge druge svetnike in svetnice (sv. p. Leopold Mandić, sv. s. Marija Favstina idr.), sam pa je postal za greh in zlo tako občutljiv, da je potreboval vsakdanjo spoved. Morda se bo to zdelo komu veliko prestrogo, vendar pa so ti svetniki in svetnice zaradi svoje bližine Bogu bili sposobni videti še tako majhen prostopek ali odstopanje. Bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je nastal tudi film "Kristusov pasijon", si je očitala kot odrasla to, da je kot deklica nekoč pomislila, da bi vzela hruško, ki je rasla na sosedovem drevesu - pomislila! Vidimo, kako je pred nami še lep kos poti do tam, da bomo znali kolikor toliko dobro spoznati svoje grehe in se jih obtožiti. Kakor pravi italijanski rek, Bog odpusti človeku, ko se obtoži (Quando un peccatore si accusa, Dio lo scusa).