Postni čas začenjamo skupaj z Jezusom v puščavi, kamor ga je Sveti Duh odvedel, da bi bil skušan. Hudič predloži Jezusu tri ponudbe, podobno, kot se dogaja tudi danes, ko se nazadnje za izvedbo izbira med tremi ponudbami. Razlika je v tem, da hudičeve ponudbe nikdar niso dobre, da nobena njegova ponudba ni dobra, se pa na prvi pogled lahko zdijo dobre, presneto dobre. Vzhodni cerkveni oče Evagrij nam pove, da gre pri hudičevih ponudbah vselej za ponudbo enega od glavnih grehov, začenši s tistimi, ki so bili navzoči pri Jezusovih skušnjavah – namreč požrešnost, pohlepnost in častihlepnost. To so vrata, skozi katerega pridemo do ostalih grehov, od katerih je zadnji in največji napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po naši smrti.
Katoliki pravimo tem zadevam glavni grehi, krščanski Vzhod pa raje pravi, da so to »slabe misli«. To
je zelo dobra označba, saj se vsaka naša beseda in vsako naše dejanje, dobro ali slabo, spočne najprej v naših mislih, šele potem preide na besedno in delovno področje. Jezus sam pravi, da se vse rodi v našem srcu, torej v naši najgloblji notranjosti. Francoski katoliški matematik, mislec in mistik Blaise Pascal zato pravilno pravi, da je treba najprej dobro misliti, da bi potem tudi dobro delali. Tudi deveta in deseta Božja zapoved obravnavata naše misli in želje ter hrepenenja ter nam pravita, naj se trudimo, da ne bi imeli slabih misli, želja in hrepenenj. Če pa mi o nekom ali nečem slabo mislimo, se bo najbrž kmalu zgodilo, kot nas učijo izkušnje, da bomo o nekom ali nečem tudi slabo govorili. O tem, kaj se lahko zgodi, če nekomu kaj slabega celo želimo ali privoščimo, nima niti smisla preveč izgubljati besed. Najbolje se je zato varovati, da tega nikdar ne bi počeli. Vendar smo ljudje grešni in v tem boju zoper moči teme potrebujemo tudi nebeško pomoč.
Tudi hudobni duhovi namreč vselej začnejo boj z nami na miselnem področju. Nekaj te nagovori nekako takole: »Kaj misliš, če bi…«; »Pomisli, kako bi bilo, če bi ti…«. Človek dandanes seveda misli, da bo zmogel vse sam, a temu seveda ni tako, sploh ne v teh primerih, ko imamo opravka s silami, ki so večje od nas. Tudi zlo je namreč nadnaravna sila, premagati ga je pa mogoče le s silo, ki je večja od te, to pa je Božja moč in pomoč. Če je človek slabo telesno pripravljen, ne more na maraton. Težava je, da je življenje v resnici en sam velik maraton, pa nas velikokrat in prevečkrat najde nepripravljene na spopad s to veliko razdaljo. Kje smo pa še videli maratonce, da bi se sploh ne podali na progo, temveč bi se na startu proge vdajali uživaštvu, pojedanju, popivanju in lenarjenju? Navadno v življenju ljudje delamo ravno to. Pravi maratonec je tisti, ki se spopade s progo. Lahko se bo zgodilo na progi marsikaj, a nihče mu ne bo mogel očitati, da se z izzivom ni spopadel.
Postni čas nam tako ponovno poudari tri orodja, s katerimi se borimo proti omenjenim trem glavnim skušnjavam, »da bi živeli v svobodi Božjih otrok«, kakor se reče pri eni od krstnih odpovedi. Imamo tako post, molitev in miloščino. Post je krotenje telesa, ki se začne prav z odrekanjem na prehranskem področju. Nezmerna in nezdrava hrana ter pijača ubijata človekovo telo, dušo in duha. Tak človek se potem ne mora nikamor dvigniti, temveč se vse bolj pogreza.
Molitev je skrb za našo notranjost, zlasti duhovno, saj se tudi duševna potem uredi. Prva in najpomembnejša molitev je sveta maša, zlasti nedeljska. Nanjo pa se je treba ustrezno pripraviti, najboljša priprava je redna spoved, zlasti če naredimo kak težak greh. Še vedno sta najpogostejša preklinjanje in izgovarjanje svetih imen po nemarnem ter nespoštovanje Gospodovega dne z neudeležbo pri nedeljskem bogoslužju, nedeljskim delom ter nakupovanjem oz. »shoppingom«, ki je postal današnja nova religija. Potem je pomanjkanje najbolj osnovne molitve, kot sta recimo jutranja in večerna redna molitev, da o dnevni vsaj dvajset minutni osebni molitvi sploh ne govorimo. Družinske molitve, zlasti rožnega venca, danes ni več. Ko bi skrbeli za zakramente in molitev, bi bilo bistveno manj težav in gorja.
Veliko časa, ki bi ga lahko namenili molitvi in skupnemu pogovoru nam pojedo televizija in druge elektronske naprave, s katerimi smo danes prav »zadrogirani«. Iz istega razloga dandanes zelo malo beremo, prav tako pa se tudi premalo gibljemo. V postnem času bi lahko skušali zmanjšati čas, ki ga preživimo pred televizijo in z elektronskimi napravami.
Ostane še miloščina kot zadnje orodje in orožje. Miloščina je v tem, da za druge žrtvujemo del tistega, kar sami imamo, poleg seveda vseh štirinajstih del usmiljenja, duhovnih in telesnih. Dobro je tako žrtvovati seveda svoja sredstva, pa tudi svoj čas, svoje znanje… za dobro bližnjega in Boga. Kot se rado zgodi, na slednjega tudi na tem področju pozabimo. Vsak lahko tudi tu naredi veliko.
S pomočjo teh orodij v sebi pripravljamo prostor za Boga in bližnjega, če se tega ne poslužujemo, pa se zapiramo vase in se od drugih ograjujemo. Naj vas zato v tem postnem času spremlja Božji blagoslov, drug drugega pa podpirajmo z našimi žrtvami, molitvijo in dobrimi deli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar