Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij.
 |
| Nemški muzikolog Marius Schneider |
Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”.
Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena.
Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu.
Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar