H kot HIŠA

Cerkveni in družbeni antislovar (34) 

Tokratno naše razmišljanje se bo nanašalo na marsikaj, o čemer smo že spregovorili zadnje čase, je namreč v povezavi s financami in rodnostjo. Zagotovo slednja ni težavna samo v Italiji in Sloveniji, temveč lahko rečemo, da velja kar precej splošno v Evropi, prav tako še drugod. Zajema tudi dežele, kjer je še nedolgo nazaj vladal komunizem, ne le tistih še bolj razvitih. 

Torej, vsekakor lahko dokaj splošno zatrdimo, da je eden od razlogov tega, da je tako majhna rodnost tudi v bivališčih. To je seveda eden od razlogov oz. slabih spodbujevalcev, če hočete. Če si bi hoteli privoščiti kaj spodobnega, gre za to veliko denarja, marsikdo si tega ne more privoščiti, četudi bi delal več del. Tako, da gre pri naših bivališčih velikokrat za precej majhne, utesnjene ali slabo razporejene prostore, ki pa vseeno goltajo vase denarja, kolikor ga vidijo. Da bi imeli ločene prostore za kuhinjo in dnevni prostor, je danes postala že prava redkost. Zato imamo raje t. i. “open space”, v katerem je vse razporejeno po odsekih ali kotih, prava redkost pa je tisti nekoč poglavitni, “Bogkov kot”, kjer je bilo razpelo, družinski rožni venec in druge svete podobe ter kaka sveča. V dnevnem prostoru danes kraljuje televizija, če ne gledamo slednje, pa je nešteto drugih elektronskih naprav, brez katerih ne gre. 

Tudi pri nas je postalo nekaj običajnega, da se dobimo skupaj po novem bolj po kakih restavracijah, picerijah in drugod. Še tam je vprašanje, če se je sploh mogoče pogovarjati, zagotovo pa je to nemogoče po kakih zabavah, kjer se praktično lahko samo je in pije, pa še kaj drugega, kar pride zraven, če pa človek slučajno od alkohola abstinira, se dolgočasi. Seveda je postalo tudi pri restavracijah in picerijah tako, da je to postal drag špas, pa si ga lahko privoščimo vsake toliko časa. 

Najemnine so še kakih petdeset let nazaj predstavljale tretjino mesečne plače, dandanes ni redkost, da poje najemnina celotno plačo. Da navadni delavec pošlje študirat otroka, je po finančni plati pravi čudež, k sreči so dandanes zrasle univerze tudi drugod, pa niso le v glavnih in največjih mestih. Študentski domovi so vseeno cenejši, a je vse bolj pogosto, da si študenti poiščejo zaposlitev ob študiju, ker sicer najemnine ne bi mogli plačevati. Eden od današnjih »biznisov« je tako ali tako dajanje stanovanj v najem študentom. Zanimive so investicije novih upokojencev po univerzitetnih središčih, ko ob upokojitvi kupijo stanovanje prav v namen oddajanja slednjega študentom. V novih tovrstnih središčih že dolgo zaman čakamo na študentski »kampus«, v starih novih domov ni potrebno graditi. Če bi bilo dovolj študentskih domov za vse študente, bi to najbrž preveč vplivalo na volitve. 

Tako se lahko vprašamo, če imamo neko pravo »hišno politiko«, ki bi se ji pravilno seveda reklo »stanovanjska politika«? Vprašanje je bilo seveda retorično, saj se možnost pametnih stanovanjskih gradenj v smeri sosesk vedno umakne bizarnim projektom, ki se praviloma izkažejo tudi za finančni fiasko, a ne samo. Vprašljiva je kvaliteta gradnje, če rečemo samo eno zadevo, a jih je še več. Tako poleg bankrota in poskusov prodaje stavbe najboljšemu od najslabših ponudnikov, če ponudnik sploh je, padajo na ulico okna, pokajo stene, sem pa tja se poruši kak strop, da o puščanju sploh ne govorimo. Tako počasi navadni ljudje postajajo »hišni ljubljenčki« drugih, glede na to, da bodo – ob trendu, kakršen je – le stežka odkupili stanovanje ali hišo, pa tudi na delovnih mestih glede obnašanja gospodarjev ni nič bolje. Morda bi kazalo kaj več pridigati tudi o teh stanovanjskih špekulacijah in previsokih najemninah ter drugih cenah v opciji poslednje Božje sodbe, kjer velja glede »prvih in poslednjih« obratna logika od človeške. Zaradi nekaj tisoč evrov se vendarle ne splača končati v peklu – pod pogojem da v pekel, poslednjo sodbo in podobne reči sploh še verjamemo. Začenši pri »starešinah templja«, torej pri nas, duhovnikih.

Objavljeno v tedniku Novi glas