Na peto postno nedeljo imajo tisti odrasli, ki se pripravljajo na prejem zakramentov, in jim rečemo katehumeni, tretje posebno srečanje v pripravi. Obhajajo »vstajenje in večno življenje«, besedi, s katerima tudi mi vsako nedeljo zaključujemo veroizpoved. Saj tudi odgovorijo na vprašanje in rečejo, da jim vera da večno življenje. Vse prepogosto pa se nam zdi, kako je ta dar vstajenja in večnega življenja neka zelo oddaljena zadeva.
Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni.
Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.
Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.
Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.
Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.
Prav zato nam bogoslužje ponuja 1. Berilo preroka Ezekiela. Tam Gospod Bog ne govori v nekemdaljnem prihodnjiku, temveč v sedanjiku: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril.« Zelo lepe besede, ki govorijo, kaj sedaj dela z nami Gospod, če mu to dovolimo. Dostikrat namreč ljudje živimo v grobovih, kot je to veljalo za tistega obsedenca v Geraški deželi, za katerega je rečeno, da je živel v grobovih, pri evangelistu Marku celo dvakrat, pa tudi, da se je tolkel s kamni. Tudi mi smo velikokrat po grobovih, ker se odločimo, da bomo živeli za smrt in jo bomo tudi hranili. Odločimo se, da bomo pač nekako preživeli do smrti, da pa ne bomo imeli polnega življenja, kjer bi veljala tudi Božja pomoč, temveč bomo za vse poskrbeli sami. To pa pomeni, da se v primeru težav tudi zapremo v svoje grobove in tam živimo. Pa to ni neka hipotetična stvar, glede na to, da smo ljudje prepričani, večinoma kar vsi, da je naše življenje črno in žalostno, polno samih težav, bolečine, utrujenosti in bolezni, drugega pa nič. Gospod pa seveda dela tisto, kar smo slišali, vendar na svoj način, ki je opisan v evangeliju.
Kot prvo ima svoj čas za »intervencijo«. Ne vskoči takoj in na prvo žogo – tako delamo ljudje. On počaka, da izginejo vse tiste človeške gotovosti, tudi najmanjše, da potem pokaže, da je tisto, kar se zgodi in kar zraste, popolnoma njegova stvar, njegov dar. Dokler namreč imamo mi neke svoje, človeške opore ali opore tega sveta, ni prostora za Gospoda. Tudi zato vstopi kasneje in s potrpežljivostjo, da se zadeve rešijo temeljito in v samem jedru problema, ne pa z neko začasno rešitvijo. Kot je namreč treba že sicer spremeniti svoj življenjski slog, če želimo, da se stvari popravijo in uredijo, tako je potrebno tudi tu narediti tisto, čemur pravimo spreobrnjenje – naša miselnost mora postati drugačna, postati mora duhovna, ne pa malo duhovna, sicer pa še vedno zemeljska.
Zanimivo je tudi to, da ko enkrat vskoči Gospod, lahko tudi ljudje rešimo neke stvari, ki bi sicer bile nemogoče – ko ukaže, odvalijo kamen od groba. Treba je tudi biti nekaj časa v tistem, kar zaudarja, v gnilobi, da spoznamo, kako od tistega ne moremo živeti. Kakor v vsakdanjem življenju želimo svežo hrano, tako jo potrebujemo tudi sicer, v naših odnosih, posebej pa v duhovnem življenju, ki daje ton in smisel vsemu. Gospod tako nakloni svežega vetra, ker nam da svojega Svetega Duha, da potem svobodno zaživimo in se torej znebimo vseh tistih povojev, ki ovijajo naše življenje, pa predstavljajo vse tisto, kar nas v resnici ovira.
Vsekakor je večno življenje, ki nam ga daje Gospod, že tukaj in sedaj, le da ga mi sami ne opazimo. V resnici imamo tako v preteklosti, kot tudi v sedanjosti dovolj lepih, dobrih in plemenitih trenutkov, reči ter ljudi. Gospod Jezus nam daje drugačen pogled, takšen, ki je odrešen, da lahko vse to opazimo in smo hvaležni. To nam zagotavlja tudi dovolj vedrine in moči za premagovanje vseh ovir, pasti in težav. Daje pa nam tudi dovolj luči, da bolj svetlo zremo v prihodnost. Vprašanje je samo, če želimo hraniti svojo smrt ali življenje, samo od tega je odvisno, kako bomo živeli v prihodnosti, kako bomo umrli in kako bo v večnosti. Odločitev za duhovno življenje je odločitev za življenje nasploh, za življenje v polnosti. Že iz Stare zaveze pa vemo, da moramo sami izbrati med življenjem in smrtjo, med blagoslovom in prekletstvom. Nihče ne bo tega naredil namesto nas, še najmanj pa naš Gospod, ki spoštuje popolnoma našo svobodno voljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar