Živeti v Bogu in iz Boga

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Na nedeljo Jezusovega krsta se zaustavimo ob besedah evangelista Janeza, ki nam jih pravi v svojem pismu (1 Jn 5,1-9), saj je prizor samega Jezusovega krsta precej znan. Apostol nam govori, kakšne prednosti nam prinaša vera v Jezusa Kristusa, kjer je predvsem važno to, da je vir prave bratske ljubezni, ki ni mogoča torej brez živega odnosa z Jezusom Kristusom, katerega začetek je prav sveti krst. V današnjih časih se zdi, kot da krst ne bi bil več bistven za človeka, za vsakega človeka, apostol pa nam govori ravno o tem, da je bistvenega pomena, ker sicer ne moremo biti ljudje v polnosti. Ne potrebujemo namreč zgolj telesnega rojstva, ampak potrebujemo tudi duhovno rojstvo, ki se pa udejanji po svetem krstu, četudi bi se lahko že prej zgodilo čisto na miselni ravni, ko neka oseba, ki sicer ni bila krščena kot otrok, spozna, da je Jezus Kristus obljubljeni odrešenik, učlovečen, da bi se mi odrešili suženjstva greha. 

Janez nam pravi, da je znamenje prave ljubezni do bližnjega naša ljubezen do Boga in spolnjevanje njegovih zapovedi. Ljubezen do bližnjega je nerazdružljiva z ljubeznijo do Boga, zato je pa lahko apostol zatrdil tudi obratno, da je namreč ljubezen do bližnjega znamenje ljubezni do Boga. Vendar pa se najdejo ljudje, ki pravijo, češ kako se da živeti tudi brez slednje, da se da živeti tudi samo 2. Tablo zapovedi, torej samo ljubezen do bližnjega – Janez pravi, da je to nepopolno življenje, da tak človek ne živi svoje duhovne dimenzije. V naši družbi smo še kako priča temu, da lahko nekateri sicer pomagajo bližnjemu, vendar pa po drugi strani preklinjajo Boga, ne spoštujejo Jezusa Kristusa, preganjajo verujoče vanj, ali se jim posmehujejo. Žal smo v naši družbi pogosto priča zaprtosti do Boga, ko se ne dopušča niti hipotetične možnosti te presežne dimenzije, ampak se vse to celo omalovažuje, velikokrat zavestno, žal pa je zadeva prešla že v neko narodno navado. Na ta način, ko se Boga in vere ne pusti vsaj pri miru, ampak se oboje preklinja, pa se žal kliče na sam narod prekletstvo namesto blagoslova. 

Podobno velja tudi za nespoštovanje Gospodovega dne, kjer žal dobimo tudi kristjane, ki jim je za nedeljo prav malo mar. Zakaj potem pravi apostol, da so Božje zapovedi lahke? Težak je vselej pravzaprav samo začetek, ko si pa enkrat človek privzgoji neke dobre navade, stvar ni več težka, vsaj na splošno. Kot je dejal pokojni psihoterapevt in prijatelj Bogdan Žorž, je potrebno namesto razvad pričeti delati na dobrih navadah in si jih privzgajati, potem slednje prevzamejo mesto razvad. Seveda zmaga nad svetom in torej privzgoja dobrih navad v zapovedih in prenehanje razvad ni dosegljivo z lastnimi močmi, temveč mora človek sodelovati z Božjo milostjo. Tu je krst bistvenega pomena, krstno milost pa spet pridobimo pri drugem krstu, kakor temu pravijo cerkveni očetje, pri spovedi. Drugi krst je sicer tudi mučeništvo za Kristusa, a je to drugi krst v krvi. Jezusov krst kaže tudi nam danes, kako po Sv. Duhu deluje Kristusova božanska moč, ki nam daje milost in nam pomaga, da živimo v polnosti svoje človeško življenje. Slednje gre onkraj samo zemeljskega in človeškega, zato pa so zakramenti bistveni del našega življenja, kakor tudi molitveno življenje v zasebni in skupni molitvi. 

Privzgojimo si vsaj 15 minut zasebne in 15 minut skupne molitve, kjer je zlasti pomembno očetovo vodstvo, pa seveda redno zakramentalno življenje, kjer se seveda primarno zares z vsem srcem udeležujemo nedeljske in praznične svete maše, če je le mogoče. Na prejem Kristusovega telesa pa se pripravimo z redno kvalitetno spovedjo. Svetega obhajila ne prejemamo iz neke navade ali sociološke folklore, temveč raje kdaj izpustimo in vredno prejmimo, potem ko smo svojo dušo očistili.