Videti, poslušati in odgovoriti

Misel na 2. nedeljo med letom

Božični čas v tistem ožjem pomenu se je zaključil, seveda pa še ne povsem, saj še čakamo svečnico, zato tudi še do takrat pustimo jaslice in še zapojemo kako božično pesem, da se vzdušje ne bi povsem izgubilo, že kmalu pa se bo pričelo tisto resnejše obdobje posta, ki je priprava na velikonočne praznike. Janez Krstnik uresniči svoje poslanstvo, ko pokaže svojim učencem, kdo je odrešenik oz. Mesija, Kristus. To stori z znanimi besedami: »Glejte, Jagnje Božje!«. 

Če stvar povežemo z berilom apostola Pavla, ki nas poučuje, da je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo, potem se to odvija vsakokrat pri sveti maši in smo mašniki podoba Janeza Krstnika, ko ljudem pokažemo Kristusa Odrešenika pod podobo kruha in prav tako vzkliknemo besede zadnjega starozaveznega preroka. Evangelist pa nam kaže še več, saj moj zavetnik in sam evangelist Janez nista samo videla Božje Jagnje, ampak sta se tudi sama odzvala. To je povabilo tudi vsem nam. Ker je jasno, da je potrebno tudi naše sodelovanje, da bi Gospoda pri sveti maši, pa tudi sicer, prepoznali, pa vendarle tudi to še ni dovolj, saj mu je potrebno slediti. 

Treba mu je, kakor vidimo, tudi odgovoriti. Vsakega od nas namreč Gospod sprašuje, kaj iščemo? Lepo nas je namreč nedeljo poprej opozoril isti evangelist Janez, da je od našega odnosa s Kristusom, s tem Božjim Jagnjetom odvisno, kakšni bomo do svojih bližnjih, a se še sami kristjani premalo tega zavedamo. Skratka, besedam morajo slediti dejanja, če vemo, kako je bilo s Herodom kasneje, ko je samo rad poslušal Janeza Krstnika, ni pa od tega prešel k dejanjem oz. se odvrnil od slabih dejanj. Kolikokrat si govorimo in fantaziramo, kako bi bilo dobro in lepo nekaj ukreniti na tej naši poti za Kristusom, pa ostane le pri tem. Najbrž se Janez spominja natančne ure svojega poklica tudi zato, ker je sam nanj odgovoril in šel do konca za Kristusom kot edini od apostolov – samo on je namreč stal pod križem. Tam je postal hkrati Marijin drugorojenec, če je Jezus njen prvorojenec, od človeških otrok pa prvorojenec še mnogih drugih, ki bi se potem zvrstili za njim. To je razplet pravzaprav tudi te božične zgodbe, ki doživi svoj epilog s križem in pod njim, naprej pa je seveda samo še posledica tega našega prerojenja. Bolj ko nam bo šlo za to, da bi bili v vse tesnejšem odnosu z Gospodom in z njegovo sveto Materjo, bolj bomo že sedaj prebivali z njima, ob koncu svojega zemeljskega življenja pa se bo samo vse skupaj premaknilo na večno raven, kjer bomo z Gospodom in nebeško Materjo iz obličja v obličje in večno. 

Seveda pa nas apostola učita tudi tega, da smo vsaki pozorni pri sveti maši na Gospodove besede in da mu izročamo sami sebe v daritev z vsem, kar smo in imamo v življenju, da bi prejemali milost in nebeški blagoslov. Kako lepo to izrazi prošnja duhovnika pri rimskem kanonu (1. Evharistična molitev), ko Gospoda prosi, naj našo daritev njegov sveti angel prinese na nebeški oltar pred Božje veličastvo, da bi mi prejeli polnost milosti in vsega nebeškega blagoslova. Tudi zato ni pomembno samo biti tam, ampak biti tam res polno, zavestno in dejansko (actuosa participatio), torej z dejanskim darovanjem sebe in svojega življenja. Žal pa je dejanska navzočnost le, če smo pri obredu samem, zato se s to virtualnostjo izgublja ravno bistvena dimenzija zakramentov, ki je resnična navzočnost, zato pa tudi resnična izmenjava darov med zemljo in nebesi, čeprav je način seveda skrivnosten.

Objavljeno v tedniku Novi glas