ZAKRAMENTI IN NJIHOVA ZNAMENJA

Pred časom sem prevedel iz italijanščine ta zanimiv sestavek o zakramentih. Gre sicer za zelo kratko predstavitev le-teh, vendar je kar dobra. UVOD Eden največjih izzivov, če želimo komunicirati, je najti prave besede in najprimernejše kretnje, da bližnji razume to, kar mu želimo sporočiti, misel, ki jo želimo izraziti. Vse govorice, ki jih uporabljamo, so izpostavljene tveganju, da jih drugi slabo razumejo oz. da ne delujejo, ne povedo tega, kar dejansko želimo sporočiti. Vera tu ni izjema, tudi Božje razodetje, tudi sporočilo in slavljenje odrešenja so izpostavljeni temu tveganju, ki ga predstavljajo besede in kretnje telesa. Četudi lahko to tveganje zgleda kot neka prepreka, je to vseeno edini način na katerega lahko vera preide iz ograde abstraktnih in individualnih čustev ter tako postane izročilo, ki se lahko prenaša in deli med ljudmi zato, da postane konkretna in pomensko popolna. Vse od prvih dni je Cerkev želela in morala najti besede in dejanja, ki bi lahko »pomenila« tisto odrešenje, ki ga je Jezus iz Nazareta razkril in prikazal; besede in dejanja, ki bi dopustile predstavitev, dosegljivost in učinkovitost takšnega odrešenja tistim, ki so verjeli in bi tudi nadalje verjeli v samega Jezusa. POMEN IN IZVOR Beseda zakrament izhaja iz latinske besede sacramentum (javna zaobljuba), ki pa nadalje izhaja iz grške besede mysterion. Mysterion naj bi pomenilo »resnico, ki jo je težko doumeti« ali tudi »skriti vidik, ki se ga ne da takoj zaznati«, je neke vrste skrita in originalna »zaznava« stvari. Apostol Pavel v pismu Kološanom takole uporablja besedo: »Hočem, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa« (Kol 2,2). Pavel ne dvomi – pomen stvari in zgodovine, »mysterion« Boga je Jezus Kristus. Rimljani so pogosto zaničljivo govorili, da se kristjani zbirajo v katakombah, da obhajajo svoje »skrivnosti«, s tem so namigovali na nekaj sumljivega in nejasnega; v resnici pomeni dvoumje te besede, vsaj za kristjane, tisti pozitivni pomen te besede, ki ga izraža Pavel. KAJ PRAVI O ZAKRAMENTIH SVETO PISMO STARA ZAVEZA V vsej stari zavezi se zlahka odkrije znamenja, ki se, v povezavi s specifičnim kontekstom, navdajo s pomeni, posebnimi za Izrael. Značilen primer najdemo v knjigi preroka Ezekijela, ki takole pripoveduje o svojem videnju: »Veličastvo Izraelovega Boga se je iznad keruba, nad katerim je bilo, vzdignilo proti pragu hiše. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih,GOSPOD mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi. Drugim pa je rekel, tako da sem slišal: Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Starce, mladeniče in mladenke, otroke in žene pobijte in pokončajte! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi tav! Začnite pri mojem svetišču! In začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred hišo« (Ezk 9,3-6). Znamenje v obliki črke tav na čelu postane znamenje odrešenja, kot nekakšen predhodnik znamenja križa za kristjane. Posebej pa bi tu izpostavil dve znamenji, ki ju najdemo v Stari zavezi in ju lahko zaradi njunega močnega simboličnega pomena in obstojnosti v času resnično štejemo za neke vrste »zakramenta« odrešenja. Gre za obrezo (v Genezi) in zakon o soboti (v Eksodusu). OBREZA: » Bog je rekel Abrahamu: »Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoji potomci iz roda v rod! To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje med menoj in vami!« (1Mz 17,9-11). Fizično znamenje obreze je zagotovo nesporno znamenje pripadnosti narodu, potrditev zaveze z Bogom, zagotovilo zapuščine obljubljene dežele. ZAKON O SOBOTI: » GOSPOD je rekel Mojzesu: Govori Izraelovim sinovom in reci: »Glejte, da boste praznovali moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami iz roda v rod, da se ve, da vas jaz, GOSPOD,posvečujem! Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo skruni, naj bo usmrčen; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen iz srede svojega ljudstva! Izraelovi sinovi naj torej praznujejo soboto, naj se držijo počitka iz roda v rod kot večne zaveze« (2 Mz 31, 12-14. 16). Seveda pa spoštovanja sobotnega počitka ne smemo jemati samo kot običajen organizacijski zakon (bilo bi zares nezaslišano, da je usmrčen, kdor krši to pravilo!), to moramo jemati kot znak pripadnosti ljudstvu. Kršitev le-tega pa se izraža kot izdajstvo in oskrunjenje svete in nedotakljive resnice, ker ta ni določena od človeka, temveč od samega Boga. Obreza in zakon o soboti sta torej znamenji, eno fizično in drugo vedenjsko, ki naredita odnos med ljudmi in Bogom viden in učinkovit ter tako napovesta funkcijo zakramentov v Cerkvi. NOVA ZAVEZA »Jezus je odgovoril in mu rekel: -Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.- Nikodem mu je dejal: -Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?- Jezus mu je odgovoril:- Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,3-6). Iz tega čudnega dialoga med Jezusom in Nikodemom vidimo, kako je moralo biti za prve Kristjane težko najti način, kako napraviti Kristusovo odrešenje vidno, razumljivo in primerno za slavljenje. Treba je bilo najti »znamenja«, ki bi uprizarjala Njega, ki so ga mnogi imeli za mrtvega in le redko kdo za vstalega. »Znamenja«, ki bi razložila pomen skrivnostnih izrazov kot npr.:˝ roditi se iz vode in Sv.Duha ˝. Ker je torej bilo treba najti besede in znamenja, ki bi dovoljevale, da bi bilo odrešenje prisotno, dostopno in učinkovito tistim, ki so verovali v Jezusa samega, so kristjani poskušali povzeti, skoraj pripovedovalno, Jezusove besede in dejanja. Bili so namreč prepričani, da bo njegova skrivnostna prisotnost še naprej tako učinkovita kot takrat, ko je bil Jezus dejansko prisoten med njimi, vsakokrat, ko bi se srečala s pravo vero vernikov. V Apostolskih delih najdemo pričevanja o teh znamenjih: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2, 46-47). »Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali« (Apd 8, 12-13). »Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha« (Apd 8, 17). Tako so se v prvih stoletjih udejanjili »zakramenti«, besede in dejanja, ki »pomenijo« prisotnost in delovanje Jezusa, v raznih življenjskih situacijah, izbirah in čustvih človeka (ljubezni; bolečini; volji po novem začetku) te pretvorijo v izbiro vere in trenutke odrešenja. To pa človeku dopušča, da svoje razmerje z Bogom živi v polnosti. Prepričanje, da je Jezus vstal in nadaljeval s skrivnostnim delovanjem med njimi, je prve kristjane prignalo k temu, da so našli način, s katerim so predstavili in naredili primerno za slavljenje to prisotnost. Tako so tudi preizkušali odrešenje, ki je iz tega izhajalo. NAUK CERKVE Sprejetje med kristjane – sprejemali so tiste, ki so oznanjali svojo vero v Jezusa – se je zgodilo na dva načina, ki sta učinkovito izražala ta vstop v Jezusovo novo življenje. To sta bila Krst in Potrditev (Birma). Ta dva zakramenta izražata in uresničujeta začetek krščanskega življenja – z različnimi odtenki, ki so posledica različnih starosti v katerih se ju obhaja. Oba predstavljata delovanje Svetega Duha, ki življenje vernika vpelje v Božje življenje in kristjana obvezujeta k oznanjanju te nove resnice. Poleg tega je Cerkev vse od začetka v besedah Jezusa pri zadnji večerji videla način, s katerim bi On lahko bil prisoten med verniki vse čase: » Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: -Vzemite, jejte, to je moje telo (…) To delajte v moj spomin« (Mt 26, 26). »In glejte jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20). Izhajajoč iz teh besed, se je krščanska skupnost shajala, da je obhajala spomin zadnje večerje. Med seboj so si razdeljevali kruh in vino Evharistije prepričani, da obujajo spomin na tisto, kar se je že zgodilo in, da v resnici obujajo Jezusovo prisotnost med njimi. Poleg poglavitnih zakramentov iz krščanskih začetkov, obhaja katoliška vera še ostale, ki vključujejo celoten vernikov obstoj in izražajo duhovno odrešenje, glede na razne življenjske situacije. Sprava dopušča, da se ponovno vrnemo na pravo pot, s katere nas je na nek način odvrnil greh. Dopušča nam spravo z Bogom in bližnjimi. V Zakonu se ljubezen med ženo in možem ter njuna odločitev trajne zvestobe enega do drugega spremenita v Jezusovo znamenje ljubezni do svoje Cerkve. Mašniško posvečenje je zakrament, ki obhaja dar Svetega Duha tistega, ki se odloči, da bo svoje življenje posvečal služenju Evangeliju. Bolniško maziljenje da odrešenje – nov pomen bolezni in bolečini ter tako tudi to slabost življenja spreminja – je namreč zakrament »ozdravitve«, še posebej zato, ker pomaga premagati skrbi, dvome in rane, ki jih povzročijo težke bolezni. Konec koncev se ima tudi Cerkev sama za zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti v svetu: »Cerkev je v Kristusu na nek način zakrament, torej znamenje in simbol intimne zaveze med Bogom in skupnostjo celotnega človeštva« (C 1) in smatra zakramente kot pomembne trenutke duhovne rasti: »Zakramenti so namenjeni posvečevanju ljudi, udejanjanju Kristusovega telesa in, končno, slavljenju Boga, saj imajo znamenja tudi pedagoški namen. Ne le, da vero podpirajo, ampak jo z besedami, slavilnimi elementi hranijo, krepijo in izražajo; zato se imenujejo zakramenti vere (B 59). TEOLOŠKO RAZMIŠLJANJE Teološko razmišljanje glede zakramentov je zelo obsežno in kompleksno. Eden temeljnih razmislekov je analiza Sv.Tomaža Akvinskega (1221–1274), ki najde v zakramentih tri sestavne razsežnosti: odrešenje, spomin in upanje. Te tri razsežnosti so prisotne v dejanjih odrešenja, ki jih je napravil Kristus in se še naprej udejanjajo v času: »V zakramentih so Kristusova dejanja odrešenja ponovno predstavljena. V teh dejanjih deluje sam Bog; ta zato niso minljiva, kot so človeška. Minljiva sta le zunanji in zgodovinski vidik, notranji element je močnejši od časa in zato ostane (…) V zakramentih se tako udejanji samo Božje odrešenje, ki se je preneslo v Kristusovo delovanje v Palestini« (Odo Casel). Seveda pa teologija poudarja, da to odrešenje ne poteče na avtomatski način – kot neke vrste magija, zaradi tega, ker se dela določene kretnje ali izgovarja formule, temveč se zgodi le tedaj, ko se ta priložnost sreča z vero in trudom tistega, ki to odrešenje slavi. Tudi dejanja Jezusa iz Nazareta niso imela enakega učinka na vse, ki so jih videli, ampak le na tiste, ki so se jim osebno prepustili tako, da so verovali vanj. Današnja teologija govori o Jezusu kot – »prvovrstnem zakramentu« in o Cerkvi, kot »temeljnem zakramentu«, ki se konkretno udejstvujeta v življenju sedmih zakramentov. Obhajanje zakramentov izraža povezavo med tem, kar se je že zgodilo (Jezusov prihod, njegova smrt in njegovo vstajenje) in tem, kar se še ni zgodilo (končno odrešenje, zmaga nad časom, zlim in smrtjo). Kristjan je med tema dvema poloma in pomembno je, da se poveže z obema; prvi je vzrok in vsebina njegove vere, drugi pa vzrok njegovega upanja. PODOBNOSTI ISLAM Praktično nemogoče je v ostalih religijah najti enak koncept zakramenta, kot ga najdemo v katoliški veri. Lahko najdemo mnogo obredov, ki so vezani na odrešenje, te pa se jemlje kot človekove kretnje, dejanja kulta, namenjena božanstvu oz., v nekaterih primerih lahko najdemo dejanja božanstva namenjena človeku, nikoli pa se ne sreča zakramentalne strukture nekega dejanja, ki je istočasno Božje in človeške narave in se mora tej posebni strukturi zahvaliti za svojo učinkovitost. V Islamu npr. so dolžnosti kulta jasno izražene, poznamo jih pet: § Sahada ali dolžnost vere (»Alah je edini Bog in Mohamed je njegov prerok«); § Salat tj. molitev petkrat dnevno in petkova molitev v mošeji, moliti pa je treba v smeri Meke; § Zakat ali namenskost dobrin v dobrodelne namene; § Sawm oz. post v mesecu ramadanu; § Hadž, romanje v Meko. To je pet stebrov (arkan) Islama, glavna pot, ki jo mora vsak musliman prehoditi, če hoče upati v odrešenje, odrešenja pa se ne doseže preko obhajanja teh petih stebrov, odrešenje je nagrada, ki jo Alah nakloni tistemu, ki mu je bil zvest. V Islamu so tudi figure, ki spominjajo na duhovnika, v resnici pa niti muezin niti imam niti khatib ne predstavljajo nikakršnega duhovniškega izgleda. POGLED V ZGODOVINOPISJE Prvi krščanski pisatelj, ki je uporabil termin zakrament in tako odprl zgodovino teme je bil Tertulijan (160-220), ki besedo uporabi za opis obredov krsta in evharistije. V tretjem in četrtem stoletju se pojavi potreba po vzpostavitvi povezave med vidno in nevidno razsežnostjo – razvije jo Sv. Avguštin (354-430), ki, potem ko pove klasično definicijo znamenja (»Znamenje je tista stvar, ki nam, poleg podobe, ki jo povzroči v čutih, v mislih predstavi neko drugo stvar, ki je drugačna od te.«), prizna, da se zakramenti imenujejo znamenja tedaj, kadar se nanašajo na Božje resnice. Izidor Seviljski (560-636) v šestem stoletju ponovno prevzame skrivnostno razsežnost, ki je ostala nekoliko v ozadju: »… pod tančico vidnih stvari pa Božja moč odrešenje udejstvuje na skrivnosten način«. Berengarij iz Toursa (1008-1088) polemično govori o zakramentu evharistije, saj sta po njegovem resnica in simbolizem nekaj različnega in ju ni mogoče povezovati: »kar je resnično ni simbolično«; znamenje je torej navadna funkcija, ki nima nikakršne povezave z resnico. Reakcija tedanje teologije je bila ta, da so želeli dokazati ravno nasprotno, tako da so obred okitili z umetnim in pretiranim simbolizmom. Hugo od Svetega Viktorja (1096-1141) in Peter Lombardski predstavljata refleksijo koncepta zakramenta, ki ga je gojila sholastična teologija: prvi od njiju je najbolj zaskrbljen glede pastoralne razsežnosti (vtis na vernike) teme, drugi pa bolj poudarja filozofske in teološke vidike. Za Huga od Svetega Viktorja so zakramenti kot zdravila za človeka, ki greši in, če le-ta uporablja zakramente, lahko doseže odrešenje in pravilno ravna v odnosu do Boga; Peter Lombardski pa iznajde posebno definicijo zakramenta in ga loči od ostalih obredov: znamenje in vzrok, ki nas na edinstven način napoti k pomenski in vzročni resnici. Florentinski koncil (1439) naredi napotke tudi na pastoralni ravni in definira, da je pravih zakramentov sedem. Tridentinski koncil (1545-1563) vsebini florentinskega ne doda veliko, trdo pa ukrepa proti reformaciji (Luter), ki priznava odrešenje le v povezavi z vero (sola fide) in tako pomensko osiromaši celoten sistem zakramentov. Najsodobnejša refleksija na temo zakramentov je ponovno uporabila koncept simbolizma in upoštevala, da to ni le intelektualna igra, ampak tudi razsežnost življenja. Ponovno vzpostavljena pozornost za liturgijo na 2. Vatikanskem koncilu (1962-1965) je dopustila novo in natančno premlevanje zakramentov, slavljenje katerih je postalo še bolj razumljivo, saj so obredi sedaj v modernih jezikih in ne le v latinščini. EX OPERE OPERANTIS ALI EX OPERE OPERATO? V teku zgodovine zakramentov sta se pojavili in se stalno srečevali dve dimenziji, ki sta v resnici hkrati prisotni in se dopolnjujeta: tista, ki poudarja odrešilni učinek zakramenta, ne glede na vero in trud tistega, ki zakrament prejme (t.i. učinkovitost »Ex opere operato« = glede na dejanje, ki se je zgodilo) in tista, ki poudarja nepogrešljivost vere in truda, brez katerih bi zakrament ne imel nikakršnega pomena in učinkovitosti (t.i. učinkovitost »Ex opere operantis« = glede na lastno delovanje). S potenciranjem prve razsežnosti je prišlo do tega, da imamo zakrament skoraj za neke vrste magijo, s potenciranjem druge razsežnosti pa je zakrament izgubil vsakršno transcendentalno vrednost. V resnici ni mogoče niti zakramentov utesniti v vero niti vere v zakramente. PREVOD IZ: Več avtorjev, La parola chiave, Edizioni Dehoniane Bologna, Bologna 2000.