nedelja, 16. marec 2008

BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA...

Zanimivo prizorišče ta Jeruzalem... če zamižim, me misli popeljejo daleč v antiko, v teater v Epidavru (s ŠGV smo bili tam, zato mi predstavljanje ni težko). Vidim igralce, ki nastopajo... v maskah. Kako so spretni v igri, v kretnjah, v besedah... res obvladajo! Toda potem je igre konec in maske padejo. Igralci postanejo običajni ljudje s svojimi težavami. Gledalci poznajo samo njihove do potankosti osvojene vloge, takšnih, kakršni so ti igralci v resnici, pa ne poznajo. Zdaj se tudi sam preselim v Jeruzalem, postanem eden izmed učencev in spremljam Jezusa skozi vzklikajočo množico. Vzdušje je res veličastno. Vsi so končno spoznali, kdo je Jezus, vsi ga pozdravljajo in slavijo. Kako je lepo! Res so super ti ljudje! Toda moj Gospod ni vesel - nasprotno, ves zamišljen je, a meni to ni jasno, vsaj zaenkrat ne... Šele kasneje bom ugotovil, da gre le za predstavo, da to niso resnični obrazi Jeruzalemčanov. Šele kasneje bom videl, kakšno je njihovo srce. Za zdaj uživam v čudovitih trenutkih. Ne zavedam se, kako kmalu, prekmalu jih ne bo več. Ostal bo le bled, nostalgičen spomin na prečudovito slovesnost s prazničnim zelenjem in cvetjem, uglašenim petjem, navdušenim vzklikanjem... Še malo, pa te bom morda vsaj malo razumel, moj Gospod. Razumel bom tvoj zamišljeni obraz, tvoje tarnanje nad veličastnim mestom... Za zdaj še ne razumem, da ti ne gledaš le na zidove, ampak na vsebino. Ti ne gledaš na našo zunanjost, temveč vidiš v srce. Razumel bom, zakaj si želel biti direkten in odkrit do nas, tvojih učencev - vsaj upam, da bom razumel. Če ne drugega, se bom vprašal, kdaj in kolikokrat sem bil iskren in direkten pred tabo. Najbrž bom ugotovil, da sem velikokrat želel igrati neko vlogo, se trudil, resnično trudil, da bi jo posnel do potankosti, tako dobro, da bi mi drugi na koncu zaploskali. Toda vem, Gospod, pred teboj se ne morem skrivati. Na tvojem obrazu ni maske, tvoj obraz je resničen, še več, na njem se odseva resnica sama. Ko bi te le znal dovolj pozorno opazovati takrat v Jeruzalemu... Toda vem, da še ni prepozno! Ti si v vsakem od mojih bratov in sestra. Razumem, kaj si mi želel sporočiti: naj bom iskren do tebe, do sebe in do mojih bližnjih. Vabiš me, naj igram v življenju vlogo, ki si mi jo podelil ti, največji režiser. In ta vloga je, da sem to, kar sem.

3 komentarji:

Kaplan Marko pravi ...

Moram rečt, zelo dobro razmišljanje ... realno. Pa takoj lahko stopamo s tabo po Epidavrosu in si mislimo, katera vloga bi meni najbolje pristala ...
Bravo, Andrej! Le tako naprej!
(pa še rima se:))

Anonimni pravi ...

Hvala lepa Andrej za to neposredno vključitev v zakulisno dogajanje.
Želim ti srečanja z Njim, ki ljubi.
m

Anonimni pravi ...

Celovito razmišljanje, ki me pelje od antike preko prve krščnaske dobe do danes. V objemu Gospodovega obličja. Obličje ki ga lahko gledam kot bralec, ker mi ga ponujaš ti kot pisec:"Toda moj Gospod ni vesel - nasprotno, ves zamišljen je...". Gospodov pogled ti je blizu zato lahko to napišeš-ker čutiš bližino svetega.
Voščilo tebi, ki oblikuješ ta blog, bralcem in meni naj bodo prav tvoje besede: "Vabiš me, naj igram v življenju vlogo, ki si mi jo podelil ti, največji režiser. In ta vloga je, da sem to, kar sem."
Bodi to kar si!
a