ZGODOVINA PRIMORSKE CERKVE - 1. del

Objavljam prvi del zgodovinskega pregleda Cerkve na Primorskem. V tem delu se sprehodimo od začetkov preko tržaške Cerkve do koprske škofije in škofa Naldinija, nazadnje pa je govora še o ustanovitvi goriške nadškofije ter o njenem prvem nadpastirju Attemsu. Nadaljevanje sledi v kratkem, in sicer od jožefinskih reform naprej.

Krščanstvo je na naše ozemlje prišlo že v drugem in tretjem stoletju, omejeno pa je bilo predvsem na obmorska mesta, podeželje pa je ostajalo pogansko. Za širjenje krščanstva na našem ozemlju ima velike zasluge škofijski sedež v Ogleju, ki je oznanjevanje evangelija usmeril proti vzhodu. Proti koncu 8. stoletja je bila »misijonska« meja med Oglejem in Solnogradom postavljena na reko Dravo (796), ki jo je cesar Karel Veliki potrdil na začetku 9. stoletja (811).

Trst

Kar se tiče obmorskih mest, ima med njimi posebno mesto Trst. Po legendi naj bi bil ustanovitelj tržaške Cerkve sveti Mohor, vendar pa o tem ni nikakršnih dokazov. Ne ve se, kako je potekalo pokristjanjevanje na istrsko-tržaškem ozemlju, zadnje raziskave pa so potrdile avtentičnost istrskih mučencev. Zadnje raziskave kažejo tudi neko drugo zanimivo stvar, in sicer, da so bili na oglejskem sedežu kar nekoliko lenobni pokristjanjevalci. To pomeni, da se moramo Primorci za krščansko vero zahvaliti kar irskim menihom. Možno je, da je škofijski sedež v Trstu obstojal že v tretjem stoletju. Glede na pismo sv. Leona Velikega, ki se tiče pelagianske zmote, se omenja tržaško škofijo kot sufragansko Ogleju, in sicer je to ok. l. 442. Škofija je morala obsegati ves Ager Tergestinum, t.j. skoraj celotno Istro, vendar so se nekatera mesta v visokem srednjem veku osamosvojila in se uveljavila kot škofije, to so bila mesta Poreč, Pićen in Koper.

Začetki škofije v Kopru in njen razvoj do reform

Že zelo zgodaj se omenja škof tudi v Kopru in sicer leta 599 v pismih papeža Gregorja Velikega (590-604). Škofija je tako verjetno nastala nekaj let prej. Ozemeljsko najbrž ni bila velika; obsegala je samo mesto z malo zaledja. Zdi se, da je prenehala obstajati zaradi nezadostnih materialnih osnov, še bolj verjetno pa zaradi tega, ker je bila odstranjena herezija, ki je v tistem času razdeljevala škofijske sedeže na zagovornike in nasprotnike Rima. Ko so se zadeve umirile, ni bilo več potrebe po »dodatnih« škofijah. Na sinodi v Rimu leta 680 ni bilo več škofa iz Kopra, kar pomeni, da škofija ni več obstajala. Legenda iz 17. stoletja postavlja ustanovitev škofije na začetek 6. stoletja in kot prvega škofa omenja sv. Nazarija. Ta legenda je po vsej verjetnosti povezana s češčenjem relikvij milanskega mučenca sv. Nazarija, ki je umrl na začetku Dioklecijanovega preganjanja (ok. 304). Tudi obnova škofijskega sedeža za časa papeža Štefana (752-757) je dvomljiva, saj je temeljila na spominu na škofijski sedež ob prelomu iz 6. v 7. stoletje. Zapis o tej oživitvi škofije je zapisan samo v Dandulovi Kroniki. Drugi viri pa o oživitvi škofije molčijo. Zanimivo pa je, da je Koper vedno ohranil status mesta, kar je bil tedaj privilegij samo tistih krajev, ki so bili sedež škofije. Od papeža Gregorja Velikega, ki prvi omenja škofa v Kopru, ves zgodnji srednji vek molči o tem, da bi bil škofijski sedež v Kopru zaseden. Šele ko so se mesta začela prebujati in se osamosvajati izpod oblasti fevdalcev, se je prebivalstvo mesta Koper prebudilo. Mesto je leta 1186 oblikovalo samostojen komun. Trgovina, ki je bila tedaj glavni dejavnik moči in pomembnosti, je postala tudi v Kopru zelo živahna. Glavni predmet trgovanja je bila sol in nekateri drugi izdelki. Da bi si utrdili položaj in bi se mogli kosati z drugimi mesti, so prebivalci Kopra želeli, da jih podpre tudi cerkvena moč, torej lasten škof. Zagotovili so dohodke, potrebne za delovanje škofije. Papež Aleksander III. (1159-1181) je zato dovolil, da mesto Koper ponovno dobi lastnega škofa in je podelil oglejskemu patriarhu pravico, da ga imenuje. To se je zgodilo, po pripovedi škofa Naldinija , leta 1187, ko je mesto zagotovilo obljubljene dohodke. Najprej je škofijo upravljal Aldiger (1187-1216), kateremu je sledil Absalon (+ ok. 1242), ki si je s svojim življenjem in delovanjem zaslužil javno češčenje vernikov. Njima sledijo vse do združitve s tržaško škofijo škofje, ki jih v svojem Cerkvenem krajepisu našteva Naldini.

Okupacija Langobardov je povzročila ločitev med Gradežem, ki je bil povezan z Bizancem, in je bdel nad celotno Istro, in pa Oglejem. Gradeški patriarh se je nato leta 1180 odpovedal istrskim škofijskim sedežem (Trst, Koper, Poreč, Pulj, Pićen in Novigrad) v korist Oglejskega patriarhata. Tako je ostalo vse do razpada le-tega l. 1751, zaradi poenotenja vsega habsburškega ozemlja.

Škof Vergerij

Naslednji zanimiv koprski škof je vsekakor Peter Pavel Vergerij , doma iz Kopra. Kot papeški nuncij je deloval v Nemčiji, kjer se je navzel protestantskih idej, za kar je bil opozorjen iz Rima leta 1539. Vendar pa se je udeležil zborovanja v Wormsu (1541) kot predstavnik francoskega kralja in tam zagovarjal protestantske vladarje. Rim je proti njemu imenoval dva komisarja, pred katerima pa je zbežal leta 1546 v Mantovo in tam prebil eno celo leto. Ko se je spor umiril, se je vrnil v Koper in naprej širil protestantske ideje, zato ga je bil papež Pavel III. Prisiljen izobčiti, in sicer leta 1548. Seveda je bil povezan tudi s tržaškim škofom Petrom Bonomom, ki je imel neke vrste krožek, kamor je zahajal tudi Primož Trubar. Ker pa je bil protestantizem namenjen predvsem plemstvu in višjemu meščanskemu sloju, se na naših tleh kaj prida ni prijel.

Škof Naldini

Za nas pa je zagotovo najbolj zanimiv avguštinec Pavel Naldini, sicer doma iz Padove, ki ga je na čelo koprske Cerkve 11. marca 1686 postavil papež Inocenc XI. Njegova zasluga je, da zbral in izdal knjigo, ki govori o slavni preteklosti škofije. Tako opisuje koprsko stolnico in škofe, kapitelj ter predstavlja škofijske in redovne cerkve v mestu Koper kakor tudi v Izoli in Piranu. Prav tako predstavi oba primestna dekanata z vsemi župnijami. Poglejmo nekoliko cerkveno življenje takrat. Koper bi v tistih časih lahko imenovali kar "Mali Vatikan". Primerjava ni pretirana, saj je bilo v Kopru ob koncu 17. stoletja in potem še vse 18. stoletje 32 škofijskih ali svetnih cerkva ter 8 samostanskih. Promotorji verskega in liturgičnega življenja so bili številni duhovniki, svetni in redovni, ki jih je bilo sredi 18. st. v vsej škofiji okrog 200. Obstajalo je 27 bratovščin. Za vso škofijo je seveda število še precej večje, samo v Truškah 18 bratovščin. Močno je bilo češčenje svetnikov, zavetnikov posameznih bratovščin in cerkva. V mestu so se odvijale številne procesije, najbolj znana 21. oktobra ob obletnici posvetitve stol­nice in ob priložnosti sejma. Procesije tudi za sveto Marto in za sveto Barbaro. Prav tako v Izoli in Piranu ter po vaseh ob njihovih praznikih. Še vedno je bilo razširjeno češčenje relikvij, zlasti ob štirih praznikih: za božič, veliko noč, za sv. Marka in sv. Nazarija (poljub relikvij). Glagolica je k nam prišla prek Hrvaške, glagoljali pa so predvsem v istrskem zaledju, kjer je bila povsem slovanska populacija, ob mestih je bila narodnost mešana, sama mesta pa so bila romanska.

V Kopru so glagoljali le tretje­redniki pri sv. Gregorju pri vratih Zubenaga. Tretjeredniki v Kopru so glagoljali do 1806, ko je bil ukinjen njihov samostan, na podeželju pa še povsod do 1830. leta, marsikje pa še celo 19. stoletje. S škofom Paolom Naldinijem dobi glagoljaštvo nov zanos. O Slovanih vzneseno spregovori: “Slovanom pa Bog dopušča (morda celo z večjimi privilegiji) svete duhovnike, ki v rodnem jeziku ne skrbijo le za pridige, temveč tudi za molitve, maše, zakramente in vse, kar si lahko kot dobri verniki želijo. O, kako krepka je vez človeka z maternim jezikom in kako močno vpliva na srce beseda, izrečena v tem jeziku! Srečna koprska Cerkev, ki v češčenju Boga združuje pobožne vernike tako različnih narodov.” Naldini je kot velikopotezni škof načrtoval povečavo stolnice in graditev ilirskega semenišča že dalj časa, zlasti mu je bilo pri srcu semenišče. Povečava stolnice po načrtih Giorgia Massaria se je začela 1716, končana pa je bila 1745, čeprav znotraj še ne povsem. Za versko življenje Kopra in škofije sploh je bil to pomemben dogodek, podobno kot je za župnijo postavitev nove cerkve ali pa temeljita obnova stare. O potrebnosti semenišča, kjer bi se oblikovali zlasti duhovniki za Slovence, so pred Naldinijem govorili že njegovi predniki, Naldini pa v letih 1693, 1696 in 1699 v pismih Sveti koncilski kongregaciji. Z načrti je Naldini začel že leta 1689, semenišče pa je začelo delovati leta 1710 in je potem neprekinjeno delovalo do leta 1818, ko je bilo ukinjeno zaradi pomanjkanja kandidatov in preneseno v Gorico. Posebno skrb so semenišču posvečale tudi koprske sinode v 18. stoletju, ki posebej omenjajo gojence slovanskega oz. ilirskega porekla. Za vernike slovenskega rodu je bilo ilirsko semenišče nadvse pomembno. Njegova ukinitev leta 1818 je bila velika duhovna škoda, zlasti za Slovence.

Ozemlje škofije ni bilo veliko. Raztezalo se je od Rižane do Dragonje. Priključene so bile tudi vasi z obeh strani teh rek. Škofija je bila upravno razdeljena na mesto in dekanije s sedeži v Piranu (Piran, Savudrija s podružnicami, Kaštel), Izoli, Kubedu (z župnijami: Kubed, Movraž, Sočerga, Truške, Marezige, Sv. Anton, Tinjan, Dekani in Lazaret) in Krkavčah (z župnijami: Krkavče, Šmarje pri Kopru, Pomjan, Koštabona, Korte). Po letu 1784 pa so bile škofiji priključene še župnije Milje, Osp in Predloka.

Začetki mesta Gorice in ustanovitev nadškofije, prvi nadpastir

Naj spregovorim še o Gorici. Ta je omenjena leta 1001 kot Solkan in ozemlje ob vznožju gradu (Gorica), ki ga cesar Oton III podari oglejskemu patriarhu in grofom Eppstein, vladarjem Furlanije. Tem sledijo bavarski grofje. Ozemlje je bilo zelo obsežno, saj je sem spadalo ozemlje SV Italije z mesti Padova, Treviso, Južna Tirolska in del severne Tirolske, del Koroške, del štajerske in praktično celoten zahodni del današnje Slovenije. Ob smrti zadnjega goriškega grofa 1500, pripade ozemlje Maksimiljanu Habsburškemu, čeprav so ga zase zahtevali tudi Benečani. Tako ostane vse do konca Avstroogrske, z dvema vmesnima premoroma – beneško zasedbo v letih 1508-1509 in pa v času Ilirskih provinc, v letih 1809-1813. Ker so že kar nekaj stoletij patriarhi bivali v Vidmu, je prišlo do pastoralnih težav, saj patriarh ni mogel skrbeti za del svojega ozemlja pod Habsburžani. Za ustanivitev škofije gre velika zahvala prizadevanjem cesarice Marije Terezije in papeža Benedikta XIV. Največji korak proti ustanovitvi nove škofije zagotovo predstavlja ustanovitev apostolske administrature na avstrijskem ozemljupatriarhata. To se zgodi leta 29.11.1749 z apostolskim pismom Omnium Ecclesiarum sollecitudine. Temu sledi imenovanje apostolskega administratorja, Goričana Karla Mihaela Attemsa. Oglejski patriarhat je leta 6.7.1751 ukinjen, namesto tega pa je ustanovljena Goriška nadškofija, in sicer s papeško bulo Iniuncta nobis. Nova škofija v Goriški grofiji je imela seveda sedež v Gorici, za prvega nadškofa pa je bil postavljen grof Karel Mihael Attems. Ta je bil precej podoben škofu Naldiniju, saj je bil velik nadpastir, seveda pa med obema škofijama ni primerjave, saj je bila goriška ena izmed največjih v Evropi.

Nadškof Attems

Grof Attems je imel kar težko delo, saj je bila škofija zelo raznolika, tako etnično kakor tudi kulturno in socialno. Novi nadškof je bil zelo sposoben, bil je nesporna avtoriteta, ne samo cerkvena, ampak tudi moralna in politična, imel pa je tudi izrazita cesaričino podporo. Predvsem je znan po svojih izčrpnih vizitacijah, saj je po njegovem bila fizična navzočnost najboljša možna oblika upravljanja in vladanja. Njegove izsledke lahko danes preberemo tudi v knjižni obliki. Gre za izjemno delo na več kot dva tisoč straneh. Stabilnost škofije je bila po Attemsovem mnenju predvsem v zglednem verskem in moralnem življenju ter seveda v močni nadškofovi avtoriteti. Bil je tudi zelo socialno skrben nadpastir, tako da ga ljudski glas imenuje kar »Oče revežev«. Leta 1757 odpre tudi škofijsko semenišče, 1766 pa za potrebe le-tega postavi cerkev sv. Karla Boromejskega. Za duhovnike uvede obvezne letne duhovne vaje, prav tako tudi teološke in pastoralne tečaje, prav tako uvede letno srečanje s škofom v Gorici. Vzpostavi nov model dušnega pastirstva, kjer pravi, da morajo biti duhovniki ponižni varuhi in očetje svojih ovc. Spodbuja tudi rabo maternih jezikov vernikov, sam namreč pridiga italijansko, slovensko, nemško in furlansko. V slovenščini in furlanščini tudi izda katekizme. Karel Mihael grof Attems umre 18.2.1774.

VIRI in LITERATURA:

• Naldini Pavel, Cerkveni krajepis…, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper 2001. (Knjižnica Annales Majora)

• Benedik Metod, Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva družba, Celje 1991.

• Tavano Luigi, La diocesi di Gorizia 1750-1947, Edizioni della Laguna, Mariano del Friuli 2004.

• http://kp.rkc.si/?id=18&fmod=1

• www.slo-istra.com/koper/zrs/skofija-1400/likar.doc

• www.slo-istra.com/koper/zrs/skofija-1400/zitko.doc

• http://it.wikipedia.org/wiki/Diocesi_di_Trieste

• http://it.wikipedia.org/wiki/Gorizia