sobota, 4. januar 2025

V Jezusovem imenu

Cerkev v tradicionalnem bogoslužju praznuje praznik Jezusovega imena le malo za praznikom njegove obreze, saj je svoje ime dobil ob obrezi v templju. Če je med 2. in 5. januarjem nedelja, se praznik obhaja na nedeljo, sicer 2. januarja. Včasih se je tudi pri nas dogajalo, da je dete uradno svoje ime dobilo pri krstu, nemalokrat pa so potem človeka doma klicali drugače, kot pa je bilo njegovo krstno ime, pa naj je to bila kaka pomanjševalnica ali popolnoma drugo ime. Obred vstopa in znamenje pripadnosti staremu Izraelu je bila obreza, v novi Izrael, ki je Cerkev, se pa vstopi s svetim krstom. Krst je tudi vstop k vsem drugim zakramentom, vedno pa se vpraša po otrokovem imenu. Kakor je dejal star latinski rek, je ime znamenje, pri Hebrejcih je seveda to še kako veljalo, marsikje pa tudi še vedno velja, kot recimo v Afriki, zato imajo tamkajšnji otroci še svoje tamkajšnje ime, ki nekaj pomeni. 

Prvi pomen Jezusovega imena je nekako »Bog je Zveličar« ali »Odrešenik« in podobne različice, kakor smo tudi že rekli prvega januarja. Po sv. Pavlu lepo pravi vstopni spev, naj se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno in naj vsak Jezik spozna, da je Jezus Kristus Gospod, da je torej Bog in Kralj, Vsevladar. In sicer v slavo Boga Očeta gre to spoznanje in priznanje, to izpovedovanje.  Nebeški Oče je Jezusovo ime povzdignil nad vsa imena, zato bi se morala upogniti ne samo kolena ljudi, temveč tudi razum in volja pred tem imenom. Prav je zato, da se vselej poklonimo, ko ga izgovorimo, ko je ta vrstica iz Pisma Filipljanom pa celo pokleknemo, vendar bi še bolj prav bilo, da se resnično to zgodi tudi znotraj človeka, ki bi se v svojem napuhu in ponosu raje dvignil nad Jezusovo ime. Vendar nam je nadangel Gabrijel, ki v svojem imenu prav tako oznanja Jezusovo ime, saj pravi to ime »Gospod (od)rešuje«, da je bilo Jezusovo ime dano v nebesih. Mariji in Jožefu je povedal, naj bo dete poimenovano Jezus. 

Če pa njegovo ime govori, da je on Odrešenik, naznanja točno tisto, kar nam je za Božič dejal sv. Pavel, da se je razodela Božja ljubezen ali milost. Mi naj bi razumeli, da so njegova dela neskončne veljave, njegova avtoriteta neomejena, njegova najgloblja želja pa je spraviti nas oz. vse stvarstvo z nebeškim Očetom, njegovim Očetom. Želi, da bi spet bili njegovi sodediči, kar smo prvič postali pri krstu, vendar pa ljudje to radi izgubljamo. Pravi psalmist, da kako čudovito je Gospodovo ime po vsej zemlji, vendar pa nehvaležni ljudje to radi spregledamo in pozabimo. Bog je v Stari zavezi ljudem odpuščal in jim dajal milosti zaradi svojega imena, v Novi zavezi, torej v Jezusovi Cerkvi, se na nas ozira, nam odpušča in nas sprejema, zaradi Sinovega imena, ker nam je po njem dokončno spregovoril, se nam je razodel, še bolj pa, ker nas je po njem odrešil. »Ti, Gospod, si blag in mil in poln usmiljenja do vseh, kateri te kličejo,« pravi drugi del darovanjskega speva. Kdor resnično kliče Jezusovo ime, kdor resnično slavi in časti Gospoda, prejme njegovo usmiljenje in milost, celo, kakor lepo pravi sv. Janez, »milost za milostjo«. 

Jezus je vedno naklonjen svojim prijateljem, če prav kličejo njegovo ime. Prav mogoče je namreč Jezusovo in druga sveta imena tudi klicati površno, nemarno, kakor tudi v Jezi, zasmehovanju, preklinjanju in podobno. Jezusovo in druga sveta imena je treba klicati zavestno in pobožno ter z veliko vero, ker je pač treba vse prav izraziti, da bi bili uslišani. Če pa to ime in ta imena preklinjamo, seveda tudi nase in na svoje ter na Božje dobrine kličemo prekletstvo, ne pa milosti in blagoslova. Jezus si je nadel tudi še druga imena, poleg tega svojega lastnega, ki pa so vsa že vsebovana v njegovem lastnem imenu, vsako posebej pa poudarja kak poseben vidik njegove ljubezni do nas. Je Oče ubogih, je Dobri pastir, ki išče izgubljene ovce, je Sin človekov, kar pomeni, da si je popolnoma privzel našo človeško naravo in postal nam v vsem enak, razen v grehu, je pot, resnica in življenje. Ker je dejal, da je treba prositi Očeta za uslišanje v njegovem imenu, zato Cerkev v svojih prošnjah to vselej dela, posebno v glavnih, ki imajo vedno tovrstni zaključek. V njegovem imenu Cerkev podeljuje zakramente, prosi, blagoslavlja, izganja hude duhove in nas tudi pospremi ob slovesu od tega sveta. Kakor smo slišali v berilu, bo vsak, kdor kliče njegovo ime, rešen, zato nam svetuje, naj bo ob slovesu na naših ustih Jezusovo ime, zlasti pa seveda v mislih. Tudi potem pa v Jezusovem imenu prosi za verne rajne, naj jim slednji kot Gospod podeli večni pokoj. 

Apostoli in Cerkev pravzaprav nikdar niso imeli ničesar drugega, kakor le Jezusovo ime, da bi mogli karkoli doseči, ko govorimo o tistem, kar je potrebno doseči. Kakor pravi apostol Peter, ni imel zlata in srebra, dal je, kar je imel – po Jezusovem imenu pa je hromi ozdravel. Četudi bi torej imel zlato in srebro, četudi je kdo v Cerkvi imel ali ima bogastvo, pa ni ono tisto, ki ozdravlja ali odrešuje, temveč Jezusovo ime. Ni torej drugih sredstev in drugega imena pod nebom, kakor tudi pravi sv. Peter, žal pa si mnogi domišljajo, da temu je tako, pa iščejo rešitev na drugih naslovih, ali pa Jezusovo in druga imena preklinjajo. Posebej, ko nastopi v življenju križ. Pa se spet vrnemo k temu, kar smo rekli, da človeka napuh in ponos odvračata od tega, da bi pred Jezusom upognil svoje koleno. Ni problema – Bog nam je dal svobodo. Že v Stari zavezi nam govori, da je pred nas dal izbiro – blagoslov ali prekletstvo, življenje ali smrt, vendar na seveda vabi in želi, da izberemo blagoslov in življenje. Če se spomnimo, je tudi slovenska sinoda nosila tisti stavek: »Izberi življenje!« Potem se sicer ni izbralo ravno neposredno smrt, vsekakor pa udobno izumiranje. Boga je pač treba poslušati bolj kot ljudi, pa mu tudi dati slavo in čast tako, kakor je prav. Za češčenje in slavo Jezusovega imena morajo biti seveda tudi sredstva prava – pravo bogoslužje in maša, pravi zakramenti, pravi nauk in podobno. V resnici pa je, na koncu, še bolj od dobesednega preklinjanja, kar se sicer še najbolj dogaja kot neka grda razvada, žalostno to, da se Jezusovo ime in njega samega vse bolj izrinja na rob, ali že onkraj roba, vsekakor čim bolj daleč stran. To se lahko dogaja tudi tako, da se njegovo ime sicer z usti izgovarja, a kot je Gospod ponovil Izaijeve, besede, je v resnici srce ljudi daleč od njega. Kako žalostno je šele, če so ti ljudje cerkveni ljudje, pa naj bo to hierarhija ali verniki. Zgovorno znamenje tega je, med drugim, tudi to, da se v novem bogoslužju več ne obhaja več praznika Jezusovega imena. Mi pa se radi zatekajmo k Jezusu, posebej v mesecu januarju, ki je tradicionalno mesec njegovega imena. 

nedelja, 29. december 2024

Da bi ljubili Gospoda in ljubili kakor on

Na to nedeljo v božični osmini nam bogoslužje lepo razloži, kako neverjetno vse te skrivnosti presegajo naše človeške sposobnosti, kako ljudje ne moremo stvari prav razumeti, pa naj bomo še tako visoki in popolni, kakor sta to bila Marija in Jožef. Marija je seveda tudi tedaj bila vsa čista, saj je vselej Devica, kar je bila pred porodom, ob njem in po njem, za sv. Jožefa pa vemo, da je živel v Božji milosti, četudi je bil zaznamovan z izvornim grehom, saj evangelij pravi, da je bil »pravičen«. Njegove litanije z imeni, ki mu jih je Cerkev dala, to potrjujejo. Pa vendar vidimo, kako sta se čudila besedam o detetu, ker nista mogla več kot toliko razumeti. Kot potem pravi sv. Pavel, se teh stvari ne razume, dokler ne dorastemo – za ljudi to pomeni, dokler ne pridemo, če pridemo, v večno slavo v nebesih.

Pravi Pavel, da dokler je dedič nedoleten, se nič ne loči od sužnja – torej, da je popolnoma enak vsakemu človeku, vsakemu detetu ali človeškemu otroku. To je torej skrivnost Boga in odrešenja, ki je več kot toliko s svojimi močmi ne moremo razumeti, pa vendar je prav, da delamo, kar sta delala Marija in Jožef – da se čudimo, kar pomeni, da skušamo v molitvi premišljevati te skrivnosti. Kot vemo, je za našo nebeško Mater večkrat rečeno, kako je besede, ki so se izrekle o Božjem Sinu, ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Se pravi, da smo tudi mi poklicani k temu.

Če pa nadaljujemo s sv. Pavlom, vemo, kako otrok pride v dobo razuma in prejme zakramente uvajanja v krščanstvo, da bi potem mogel živeti po Božji milosti in volji. Takole pravi: »Ko smo bili nedoletni, smo bili zasužnjeni pod prvinami sveta.« Otrok torej deluje pod nagoni in podobno, potem pa nastopi doba razuma in prejme vse potrebno, da tako več ne bi živel. Z molitvijo in zakramenti človek potem more živeti tako, kakor Bog hoče. Če bi prebirali naprej Pismo Galačanom, bi videli, kako nam Pavel lepo vse to razloži, kako živi človek, ki izključuje Božjo milost, kako pa potem živi človek, ki sodeluje z Božjo milostjo – prvi živi po mesu in je sposoben del mesa, vsega najslabšega, vseh pregreh, drugi pa dobi oz. obrodi duhovne sadove.

Seveda je Bog pustil v svetu od vedno svojo podobo, svojo sled, kar ne pomeni samo, da se da njegov obstoj in njegovo avtorstvo da prepoznati samo iz lepote stvarstva in drugih teh zakonov, ki jih v svojih peterih poteh do Boga omenja sv. Tomaž Akvinski, ampak je vsem ljudem pustil tudi dejansko ali pomagajočo milost, po kateri moremo ljudje, kolikor je nam mogoče, dobro, pošteno in krepostno živeti. Vendar pa je potrebno tudi s to milostjo sodelovati, da bi bili dobri ljudje. Sv. Alfonz Ligvorij govori, ko premišljuje Božje rojstvo, da Božje Dete govori takole: »Zdi se, da me človek ne ljubi, ker me ne vidi. Želim se dati človeku videti in tako z njegove strani ljubiti.« Bog se je torej človeštvu pokazal, da bi ga lahko ljubili, še več, da bi mogli ljubiti kakor on.

Poznamo novo zapoved, ki nam jo je zapustil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Ko je prišla polnost časov, ni več dovolj, da vse skupaj delamo najbolje mogoče v človeškem smislu, ampak je treba narediti več od tega – upodabljati se moramo po Gospodu Jezusu, ki nam je vse to tudi omogočil s svojim Božjim življenjem, s posvečujočo milostjo. Mi imamo velike težave, ko s strani soljudi doživljamo marsikaj, vendar je naš Gospod že doživel vse to in še več od tega. Praznovali smo tudi sv. Štefana, ki je prav tako doživel zelo hudo preganjanje in mučeniško smrt, pa reagiral kakor Gospod Jezus. Naš Gospod je rekel, naj nam bodo kakor cestninarji in pogani, za katere pa je on dal svoje življenje, da bi oni mogli priti do polnosti življenja. Gospod je na križu molil za grešnike in jim odpustil, vendar mnogi na to niso odgovorili. Žal. Eden od teh je bil tudi krivični razbojnik. Po drugi strani pa imamo skesanega razbojnika in druge skesance, ki so sprejeli Božjo milost. Zaradi reakcije sv. Štefana je Savel postal Pavel, Apostol narodov.

Zato pa moramo tudi mi tako reagirati. V blagrih pravi Gospod, da bodo njegove učence zasramovali, preganjali in vse hudo zoper nas lažnivo govorili, seveda zaradi njega, to je treba dodati, a vendarle. Dogaja se, da kristjanom ljudje to delajo, dogaja se, da se celo nekateri izrekajo za kristjane in se stavijo za nekakšne zgledne vodnike, pa potem uporabljajo grobe besede, laži, zavajanja, polresnice, obrekovanja in podobno. No, naša reakcija na vse to mora biti resnično krščanska in pravilna – te ljudi moramo še bolj intenzivno v srcu ljubiti in zanje moliti. Kar zadeva nas, moramo vse odpustiti, potem pa jim želeti le vse dobro, kakor moramo tudi zanje moliti. Imamo priložnost nameniti svoje odpovedi in trpljenje, svoje mašne namene, nanje misliti pri maši, prejeti sveto obhajilo zanje in podobno. Molče, seveda, brez nekega pritoževanja in opravljivosti. Od začetka je morda to težje, a more to sčasoma postati lažje, če se resnično trudimo v tej smeri in sodelujemo z Božjo milostjo. Pravzaprav bi morali biti za to Bogu hvaležni, ker nam daje priložnost, da se z njim še bolj združimo.

Pred Kristusovim prihodom je veljalo maščevanje po človeški pravičnosti. Če je bilo to uzakonjeno, se je v isti meri povrnilo, sicer pa vemo, da je potem po Lamehu maščevanje ljudi sedemdesetkrat sedemkratno. Tako je s človekom, ki se vdaja nagonom in čustvom, kamor seveda brez težav uvrstimo jezo. Vse to človeka nadvlada in se ne more temu več upreti. Zelo težko je priti iz tega ven, pa velja seveda za vsa grešna nagnjenja, za vse pregrehe, je pa nekje treba začeti in potem napredovati v tej smeri. Fulton Sheen lepo pravi, da so ljudje, ki nočejo živeti krepostno in po Božji milosti – tudi krepostno življenje je, kot smo videli, nekako življenje po Božji milosti, namreč po pomagajoči ali dejanski misloti – zaprti sami vase, pa jih najlepše označuje krog. Kdor pa živi po milosti, je njegovo znamenje križ, ki objame vse ljudi. Tu je torej po Pavlu potrebno odrasti, da bi živeli po Božji milosti. Vse hudo in zlo moremo izkoristiti, da ga prenašamo v spravo za svoje grehe in slabosti, kakor jih tudi moremo nameniti za vse svoje, pa tudi seveda za vse tiste, ki so nam nasprotni, pa morda tudi mislijo, govorijo in delajo proti nam. Če bomo tako delali, bo že Gospod poskrbel, da se stvari rešijo tako kot je treba, kar pomeni tako, kakor on hoče.