Dobri Samarijan in nezakonito priseljevanje

Ameriški podpredsednik J. D. Vance pravi, da moramo ljudi ljubiti hierarhično. Papež Frančišek odgovarja, da moramo vse ljubiti enako. Kaj o tem uči cerkveno učiteljstvo?

Dr. Julio Loredo se s preučevanjem katoliškega nauka o redu ljubezni (Ordo Amoris), kakor ga je toretiziral najprej sv. Avguštin, potem pa sistematiziral sv. Tomaž Akvinski, osredotoči na nasprotje med restriktivno migracijsko politiko, ki jo sprejemajo nekatere zahodne vlade, in vizijo papeža Frančiška o sprejemanju priseljencev. Naj spomnimo, da se je Vance leta 2019 spreobrnil h katoliški veri, in sicer pri dominikancih v Cincinnatiju, v zvezni državi Ohio, iz katere prihaja. Zato mu Tomažev nauk ni tuj, čeprav zase pravi, da se najbolj naslanja na sv. Avguština.

Resničnost proti ideologiji

Celo levosredinske vlade v Evropi, kot sta Nemčija in Danska, so zaradi objektivnih težav, kot sta kriza zaposlovanja in naraščajoča kriminaliteta, uvedle strožje migracijske politike, vključno z deportacijami. Ta pojav priznavajo tudi osrednji mediji, ki so te skrbi prej označevali kakor „suverenistične“ ali „populistične“ obsesije.

Prednostne naloge papeža Frančiška

Priseljevanje je glavna prednostna naloga papeža Frančiška. Besedilo se sklicuje na knjigo Sprememba paradigme papeža Frančiška, ki prikazuje, kako je sprejemanje vsakega migracijskega toka za papeža postalo „novo brezpogojno načelo“ in je nadomestilo druga načela, ki jih je razglasil Benedikt XVI. No, tu je treba reči, da to sicer niso zgolj načela, saj bi potem zapadli v relativizem. Papež Benedikt je kot ta načela sicer naštel življenje (od spočetja do naravne smrti), svobodno vzgojo in družino, vendar če bi naj to bila za nas načela, potem to ne velja za druge, ki imajo drugačna načela. Tu je težava teh krogov, ki v resnici niso protirevolucionarni niti tradicionalni, to pa velja za TFP, katere član je Loredo, hkrati pa predsednik njene italijanske različice. V resnici gre tu za naravne pravice človeka, ki bi morale veljati za vse.

Razhajanje s politiko ZDA

Med papeževim stališčem in politiko ameriške vlade, zlasti pod Trumpovo administracijo, ki je ponovila svojo politiko deportacije nezakonitih priseljencev, obstaja nasprotje. Papež Frančišek je to politiko kritiziral in jo označil za „množično deportacijo“.

Pravica narodov

Medtem ko papež Frančišek priznava pravico narodov, da zaščitijo skupnosti pred tistimi, ki so zagrešili nasilna kazniva dejanja, se zdi, da pa ne priznava pravice države, da tistim, ki se nezakonito priseljujejo, ne da bi zagrešili kazniva dejanja, zavrne stalno prebivališče ali svoje meje zapre pred takšnimi tokovi. Papež meni, da lahko revščina v izvorni državi pomeni „absolutno pravico“ do izselitve. To stališče je v nasprotju z družbenim naukom Cerkve, po katerem je končna odločitev o priseljevanju v pristojnosti „preudarnosti svetne oblasti“. Vendar pa vemo, kako v modernizmu tudi DNC ni več isti kot je bil.

Ordo Amoris in dobri Samarijan

Koncept Ordo Amoris (red ljubezni), ki ga omenja ameriški podpredsednik Vance, trdi, da mora ljubezen slediti določeni hierarhiji. Zadeva se od samega sebe širi k bližnjemu, začenši pri najbližjih. Najbolj nas seveda v družbenem nauku zanima red v ljubezni do bližnjega. Tako naš cerkveni oče in cerkveni učitelj lepo razložita, da je najprej ljubezen zakoncev drug do drugega, nato lastna družina, nato sorodstvo, nato prijatelji, pa neka lokalna skupnost, pa pokrajina, pa država, potem ostali. Generalno in daleč bi v teoriji ljubili vsi, kar nam lepo pokaže v zdravnikovih besedah Dostojevskij, težava je pri konkretnih osebah, pri marsikom res prav pri najbližjih. Papež Frančišek kot odgovor na to stališče navaja, da je pravi ordo amoris tisti pri usmiljenem Samarijanu, ki je odprt za vse brez izjeme. Ta vizija poudarja brezpogojno sprejemanje vsake osebe. Je temu res tako in je to pravilna interpretacija?

Teološka analiza

Dominikanski teolog, pater Peter Totleben v članku v World Catholic Report pojasnjuje, da je ordo amoris hierarhični red, ki temelji na ljubezni do Boga in iz nje izhaja. Teolog pojasni, da prilika o usmiljenem Samarijanu ni v nasprotju z redom ljubezni, temveč poudarja, da ni mogoče dobro ljubiti vseh, če ne sledimo natančno določenemu redu.

V nasprotju s sodobnim egalitarizmom

Sodobni egalitarizem bi lahko privedel do izkrivljenega pogleda na ljubezen, zaradi katerega bi lahko ljubezen do resničnih ljudi zamenjali z abstraktno ljubeznijo do človeštva, kakor smo zgoraj dejali. Ordo amoris pa se po drugi strani kaže v hierarhiji medosebnih odnosov, ki nam omogočajo, da v sistemu koncentričnih krogov dajemo prednost tistim, ki so nam najbližji.

Sklep

Dr. Loredo naredi ključno primerjavo med pragmatičnim in reaktivnim pristopom nekaterih zahodnih vlad k priseljevanju ter univerzalističnim in vključujočim pristopom papeža Frančiška. Doktrinarna analiza Ordo Amoris, ki jo uvaja kritika koncepta „Najprej Amerika“, zagotavlja teološko podlago za razumevanje kompleksnosti različnih pogledov na ljubezen in dobrodelnost. Očitno je, da obstajajo napetosti med temeljnimi načeli Cerkve in sodobno občutljivostjo za egalitarizem. Vendar pa ta težnja po načelih francoske revolucije v resnici ne bi smela čuditi preveč, če vemo, da se jih od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora zmotno zasleduje tudi v Cerkv in tudi v hierarhiji. Tu bi veljalo opozoriti še na besede kardinala Kocha o sprejemanju zadnjega koncila: "Tako progresivci kot tradicionalisti razumejo Drugi vatikanski koncil kot prelom z izročilom, čeprav na nasprotne načine. Razlika je le v tem, da se za progresivce prelom zgodi po koncilu, medtem ko se za tradicionaliste zgodi s koncilom. Vendar sta si ti dve skrajni stališči tako blizu prav zato, ker drugega vatikanskega koncila ne razlagata v okviru splošnega izročila Cerkve.“ Očitno kardinal ne pozna prave tradicionalistične misli. Bratovščina sv. Pija X., kot prvo, meni, da se je prelom zgodil že pred zadnjim koncilom, kot drugo pa ne sprejema določenih stvari zadnjega koncila ravno zato, ker stvari razlaga "v okviru splošnega izročila Cerkve". Tu najdemo tragedijo zagovornikov t. i. "reforme reforme", ki bi rada naredila sintezo tudi med naukom in izročilom Cerkve ter načeli, med drugim, francoske revoluciji, kakršno je recimo načelo enakosti. Sedanji papež vsaj ne skriva stvari in ne skuša združevati nezdružljivega.

Zakaj v formalizem ne zapade tradicionalni obred maše, ampak novi obred?

1.Tisti, ki so v stiku z mladimi, bodo pogosto slišali ugovore, kot so tile: „Zakaj je maša mehanično ponavljanje formul? Zakaj je treba vedno govoriti ene in iste stvari? Zakaj mora človek zapadati v ritualizem, ki vodi v nekakšno usihanje, namesto da bi notranje začutil, kaj mora storiti?" Skratka, človek zahteva spontanost in notranjo pripadnost, namesto da bi se nečemu prilagajal.

2.Očitno je, da gre za neprimerne ugovore. Pravi odgovor je, da je obred upravičeno ponavljajoč se (mora biti), ker je maša ponovna uresničitev dogodka: kalvarijske žrtve. Prav tako kot je enako res, da mora biti navzoičaactuosa participatio (dejanska udeležba - kar je pravilni prevod, nedejavna), ki med drugim vključuje tudi glasovno odgovarjanje. Pomembno je najti ravnovesje med formalno in notranjo razsežnostjo , med vokalno udeležbo ter notranjo in kontemplativno udeležbo.

3.No, v tem je maša starodavnega rimskega obreda bolj v skladu z resničnostjo. Res je sicer, da zahteva precej skromno in nežno odgovarjanje, predvsem pa vernike vabi k notranjemu premišljevanju in molitvi. V novem obredu pa je po drugi strani skoraj „tesnobna“ perspektiva: nujno je treba na glas odgovarjati. Prostor za tišino je zmanjšan na minimum, da ne rečemo, da ga skorajda sploh ni. Če pa se nekdo ne odzove, se skorajda meni, da ne zares sodeluje pri maši.

4.Skratka, v nasprotju s tem, kar se govori, je novi obred in ne tradicionalni obred tisti, ki človeka sili v formalizem - ker to tako imenovano "sodelovanje pri maši" mora biti. Pri navadni delavniški je to glasno odgovarjanje in petje, četudi bi za slednje marsikdaj bilo bolje, da ga ne bi bilo, pri nedeljski, veroučni, družinski in praznični maši pa še mnogi drugi vložki, ki bi naj vse skupaj naredili zanimivo. Tudi zato je tradicionalna maša v resnici bolj „mladostna“. Dejansko je večno mlada: Introibo ad altare Dei. Ad Deum qui laetificat juventutem meam ali: Pristopil bom k Božjemu oltarju. K Bogu, ki daje veselje moji mladosti.

Prevedeno in povzeto po: https://itresentieri.it/il-rito-tradizionale-della-messa-fa-cadere-nel-formalismo-e-invece-e-proprio-quello-nuovo-a-farlo-vi-spieghiamo-il-perche/?fbclid=IwY2xjawIadUVleHRuA2FlbQIxMQABHV7MB-n_r4wlVZNXHD3aydQqpUNFUCnGbESVrEjqmL7N83v-W3y0xr5oCw_aem_mCTbK2E41SoLhylhS6lgHQ

Da ne bi morda...

Če smo se jeseni, ko so bila na vrsti današnja berila, bolj zaustavili ob sv. Pavlu, pa se dajmo tokrat bolj ob znanem evangeljskem odlomku o ljulki med pšenico. Nanašanje je zelo jasno na stvarjenje, kjer je Bog zasejal dobro seme, kar pomeni, da je bilo vse, kar je ustvaril, dobro, ko pa govorimo o človeku, je celo rečeno, da je bil nadvse dobro ustvarjen. Vendar pa se je nekaj zgodilo, to pa je padec v greh prvih ljudi, torej Adama in Eve. Omenjena je noč, kar ni slučajno, saj je šlo za omračitev vsega, da bi se tako dovolilo zasejanje zla. Ker je njiva svet, je to zlo, ki je bilo po krivdi človekovega padca spuščeno na svet, pravzaprav povsod navzoče. Navadno govorimo o naravnem, moralnem in nadnaravnem zlu. Imamo torej zlo, ki je navzoče v naravi, potem zlo, ki je naš proizvod, potem pa še zlo, ki nas in naravo presega, saj je zadeva padlih angelov ali hudičev. V današnjem času imamo nekakšno mešanico in prehajanje med razsvetljenskim naturalizmom, ko se zagovarja, kako mora biti čim manj človekovega posredovanja, ker je pač vse po naravi dobro, torej se ne upošteva okuženosti vsega in vseh z zlom, po drugi strani pa imamo kar nekakšen obup oz. tisto "svetobolje", ki smo ga pa podedovali iz 19. stoletja, ta negativizem in obžalovanje, ta obup nad vsem skupaj. Praktično imamo neko prehajanje med eno in drugo skrajnostjo, v enem in v drugem smislu. Do tega vselej pride, če nimamo prave podlage in pravega pojmovanja, pa tudi prave vere. 

Treba je upoštevati vse, kar smo omenili. Stvarstvo in človek sta sicer res ustvarjena kot dobra, človek celo kot odličen, kolikor more biti telesno ustvarjeno bitje odlično, vendar je treba hkrati upoštevati tudi globoko zaznamovanost z zlom in grehom. To dvoje je spet povezano s čudovitim, a hkrati strašnim darom, ki je svobodna volja. Pri zlu in grehu pa je spet treba upoštevati vse tri vrste, ki smo jih omenili. Že res, da je začetek zla in greha v svobodnem uporu padlih angelov, ki so imeli samo enkrat možnost izbire, saj so povsem duhovna bitja, z vičjo stopnjo rtazuma, volje in podobnih darov, vendar pa je greh na svet prišel po človeku in njegovi izbiri, tako da greh nikdar ni samo stvar delovanja hudega duha in hudih duhov, ampak je vedno tudi stvar naravne nagnjenosti, ki je ta padla narava po izvirnem grehu, kakor tudi vsakič človekova odgovornost in svobodna volja. To vse je med seboj prepleteno, žal pa dandanes zasledimo besede škofov in teologov, ki preveč poudarjajo, kar zadeva zlo, delovanje hudega duha in hudih duhov. To je zato, ker se tudi v obratni smeri preveč poudarja samo Sv. Duha, ki bi naj deloval sam, izoliran. Kakor pa Bog vselej deluje kot Trojica, torej Oče, Sin in Sveti Duh obenem, tako tudi zlo vselej deluje na vseh treh ravneh, nikdar ni izolirano na eno samo raven - vselej gre tako za delovanje hudega duha in pajdašev, kakor tudi padle narave in človeka. 

Če namreč v tem pogledu preveč poudarjamo delovanje hudega duha, potem se zmanjšuje človekovo odgovornost in zaznamovanost z grehom. To se žal danes pogosto vidi v teh krogih karizmatičnih gibanj, zasebnih razodetij in podobnega, kjer povsod vidijo hudiča in preveč poudarjajo njegovo delovanje. To je ta vpliv protestantizma in podobnih zmot, ki ga potem najdemo v teh krogih, kjer se je tudi v Cerkvi to prevzelo. Kakor velja za duhovno življenje, gre tudi tu vselej, ob tej zaznamovanosti in padlosti, še za sodelovanje človeka, ki je bitje razuma in volje, poleg seveda še družbenega in skupnostnega vidika. Na razum in voljo se gleda negativno, nasprotno pa se zelo poudarja čustva. Druga zmota je naturalizem, po katerem v to po naravi vse dobro posega človek in to kvari. Najbrž ni treba veliko, da bi ugotovili, kako je ta miselnost privedla tudi do današnjega okrivljanja človeka za vse nevšečne pojave v naravi. Tako pač je, če greh ne obstaja, ampak je zlo samo stvar človeka. Preveliko poudarjanje samo moralnega zla pa, nazadnje, privede do moralizma. Tudi slednji se je žal preveč zasidral tudi v določenih krogih v Cerkvi. Načeloma gre za postavljanje morale na prvo mesto, pred vero, potem pa ni tistega zdravega realizma in sovpadanja vseh treh vidikov pri delovanju zla, kar se nato pozna tudi pri pojmovanju milosti. Potem pride do tistega rigorizma, kakršnega zasledimo tudi v besedah apostolov v evangeliju, ko človek toliko poudarja samo določeno ali določene vrline, da potem druge kar izginejo. Izboljšanje ali celo spreobrnjenje se hoče napraviti preveč na silo, na hitro, preveč na lastno pest in predvsem pri drugih, vendar se podoben način uporablja tudi pri sebi. Brez nekega zdravega realizma, potrpljenja, počasnega a vztrajnega ter odločnega dela, in sicer na tem, da se doseže neko vrlino, da pride do dobre navade, ne da se na silo izruje razvada, ne gre. Še enkrat več poudarjam odlične besede pokojnega terapevta Bogdana Žorža, ki je dejal, da se ne gre izkoreninjati razvade, temveč se dela na tem, da se na njeno mesto postavi dobro navado, vrlino. To je vselej bil krščanski, katoliški način, ki gre v smislu besed Janeza Krstnika: "On mora rasti, jaz pa se manjšati."

Tako gre tudi delati sicer v duhovnem življenju, kjer gre za delo tako na naravnem, kot tudi na moralnem in nadnaravnem področju. Svetniki nam kažejo, kako se recimo da ogromno storiti, da se spremeni in izboljša svoj značaj. Pred kakimi desetimi dnevi je godoval sv. Frančišek Saleški, ki sem ga tudi zadnjič omenil. V zgodovino je ta cerkveni učitelj prešel kot svetnik mehkobe in nežnosti, seveda v pravem pomenu besede, ne v smislu neke pomehkuženosti in poženščenosti. Eno je vrlina in krepost, drugo je pregreha in razvada. V resnici je bil v mladosti neverjetno koleričen in jezljivega značaja, nagle jeze torej, pa bi ga brez težav mogli dati med tiste, ki bi šli hitro izruvat plevel med pšenico v današnjem evangeliju. Sv. Frančišek je torej s pomočjo milosti toliko delal na svojem značaju, da si je oblekel ravno vse to, kar nam omenja v berilu sv. Pavel. Seveda ni popuščal na načelni ravni, kjer je ostal nadvse trden, spremenil pa je svoj način delovanja, ki je v življenju in delovanju kristjana nadvse pomemben. Glede tega obstaja rek: "Fortiter in re, suaviter in modo." - "Zelo trdno glede načel, vendar nadvse oprezno glede načina." To je tista prava nežnost in potrpežljivost, h kateri smo po besedah sv. Pavla in našega Gospoda danes še posebej povabljeni. To je torej to delo, ki pa je sodelovanje človeka z Bogom, z njegovo milostjo. To je Božji način, kjer se upošteva tako okoliščine, kakor tudi izbiro sredstev in vse drugo, da dosežemo najboljši možni rezultat. To je seveda današnjemu svetu tuj način, a lahko rečemo, da je tudi človeku tuj način, ker ni vse in takoj, kjer se preveč ne gleda na posledice in stranske učinke ter morebitno škodo. Vse to ni pomembno, da se le hitro in učinkovito pride do kolikor toliko dobrega rezultata. Kot rečeno, zlasti to velja pri delu in odnosih z drugimi. Gospod Jezus pa v svojih prilikah ne govori o človeškem načinu, pogledu, logiki, temveč o Božjem načinu, pogledu, logiki. Zato so te prilike sicer vzete iz vsakdanjega življenja, vendar obrnjene glede na logiko nebeškega kraljestva.