Na drugo nedeljo po Gospodovem razglašenju je še eno dodatno razodevanje Jezusa kot Boga, namreč v Kani Galilejski, kjer se Gospod razodene predvsem svojim učencem s čudežem, ki je prvi izmed mnogih. Kakor nam povedo cerkveni očetje, je že vse zaobjeto v samem dogodku Gospodovega razglašenja, posebej pa o tem govori antifona pri hvalnicah na Jezusov krst, kjer so vsebovani vsi ti dogodki, takole se glasi: »Danes se je Cerkev združila z nebeškim ženinom, ker je Kristus v Jordanu opral njene grehe: Modri prihitijo na poroko z darovi in svatje se veselijo zaradi vode, spremenjene v vino, aleluja.« Že pred Jezusovim krstom v Jordanu se ljudje sprašujejo, ali ni morda Janez tisti, ki mora priti, vendar se največji med preroki razglasi za ženinovega prijatelja, torej za nebeškega ženina, ki ga omenja bogoslužje, razglasi Jezusa. Krstnik pravi, da je on pravzaprav voda, če se tako izrazimo, vino prinaša Jezus Kristus. Tudi pri sveti maši voda označuje ubogega človeka, našo človeško naravo, ki pa jo prevzame in poveliča Božja narava, torej Božja milost. Zato samo par kapljic vode v vino. Tako majhna gesta se zgodi pri sveti maši, pa vendar je tako zelo pomenljiva in skrivnostna, saj duhovnik to molitev ob vlivanju po tihem moli: »O Bog, ki si človeško substanco (naravo) čudovito ustvaril in še čudoviteje poveličal: naredi nas deležne božanskosti tistega, ki se je blagovolil sprejeti našo človeškost, Jezusa Kristusa, tvojega Sina in našega Gospoda, ki s teboj v edinosti Svetega Duha živi in kraljuje, Bog, na vse veke vekov. Amen.« Tudi mi smo torej samo voda, vendar nas lahko prevzame kot ženinove prijatelje moč Božje milosti, da postanemo sveti, da postanemo Božji. Svatba v Kani nam torej pove, kako Božja milost človeško naravo dvigne iz njenega padlega stanja, tako da človek ponovno zažari v svoji "bogopodobnosti" in sličnosti. To je tudi sicer bistvo zakramenta svetega zakona, da je namreč sklenjen v troje, da je tu še Bog, da je vse skupaj spet narejeno v Sv. Trojici. Bog daje zakoncem svojo milost, da bi si medseebojno pomagali rasti v Bogu kot družina, ki je spet podoba Boga na zemlji, podoba Sv. Trojice, zato pa toliko prizadevanj da se uniči Božjo podobo na svetu, če se že Boga kot takega uničiti ne da.
Ob vstopu v novo koledarsko leto si voščimo zdravja, vendar povprečni človek današnjega časa tu misli le na telesno zdravje, torej na odsotnost bolezni in poškodb. Nekako torej počnemo neke vrste vraževernost, da nas ne bi kaj takšnega doletelo. Kaj bi se zgodilo, če bi nas? Očitno bi bila prava katastrofa. Jutri je pogreb mojega soseda, ki je umrl star nekaj več kot 62 let, potem ko so ga odpustili iz bolnice. Kako hitro in nepričakovano nas presenetijo te novice. Tolaži dejstvo, da je pred smrtjo prejel svete zakramente, zadnjič je prejel sveto obhajilo par dni pred smrtjo, kar je danes postala že prava redkost. Ne pustimo se presenetiti, še bolj važno pa je nekaj drugega, a človek v blagostanju na to ne misli. Kaj če je človek sicer, glede na seznam Svetovne zdravstvene organizacije, zdrav, pa še vedno ni izpolnjen, srečen, zadovoljen... Kaj če manjkata pravi smisel in cilj v življenju? Če potem izgubimo tisto telesno zdravje, izgubimo še tisto zadnjo stvar, na katero smo se tako zanašali, zato mnogi obupajo. Kakšna praznina zazija v ljudeh, ni težko videti, ko obiskujemo bolnice ali domove ostarelih. Današnji človek torej izgubi vse to zemeljsko, na koncu to predstavlja naše telesno zdravje ali naše medčloveške odnose, pa res ne ve več, kaj bi sploh počel na tem svetu. Zato ta voda sama po sebi ni dovolj, priti mora še nekdo drug, ki lahko to navadno in naravno stvar dvigne na višjo raven.
To kaže na našo navezanost na to, da ostanemo pri zgolj naravnem, tudi kar zadeva naše mišljenje, ne bi se pa iz tega dvignili na višjo raven, ki je nadnaravna, ki je Božja. Kakor bi v okvirje tedanjih ljudi vendarle lepo spadal Janez Krstnik, ko so ugotavljali, kdo bi bil ta Mesija, tako tudi danes v naše okvirje spada marsikdo in marsikaj, kar ne zahteva neke odpovedi, nekega odrekanja tem našim človeškim pričakovanjem, tej naši človeški logiki. Kar ne zahteva truda in odpovedi lagodnosti. Ne moremo reči več, da je to mišljenje kakorkoli naravno, ker smo se, pod vplivom sveta, že zdavnaj odrekli naravnim zakonom, da o nadnaravnih potemtakem niti ne govorimo. Nasprotno pa smo poklicani, da po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa tudi mi naredimo vse, kar lahko, da se bo še nad nami "odprlo nebo" in bomo spet v dostojanstvu Božjih otrok. Nebo se je namreč odprlo, potem ko je molil. Po Svetem Duhu že res k nam prihajajo, potem ko smo prejeli določene zakramente, darovi Svetega Duha, vendar se morajo iz njih še, kot nas lepo uči sv. Pavel, razviti duhovni sadovi. Odločitev za nadnaravno življenje je odločitev za krščansko življenje, ki je življenje po Božjih zapovedih, pravem katoliškem nauku, pa seveda molitveno in zakramentalno življenje. Če se človek odloči le za naravno življenje, potem je prepuščen le samemu sebi, pa mu, kakor nas prav tako uči sv. Pavel, uspevajo le "dela mesa", ki označujejo vse izrojeno človekovo početje. V priliki o trti in mladikah nas namreč Gospod Jezus lepo opozarja, da brez njega ne moremo narediti nič dobrega.
Dogodek v Kani Galilejski uči kristjana, ki se zaveda svojega stanja, da se po pomoč za prejem daru Božje milosti obrača še na nebeško Mater Marijo. Njena prošnja vse velja, saj tudi v Kani še ni bil pravi čas za prvi Gospodov čudež, ker pa ga je prosila njegova mati, je čudež naredil. To je naša prošnja, če jo ojačamo s priprošnjo Božje Matere, kakor tudi, če jo ojačamo s priprošnjo angelov, svetih in blaženih. Ne bojmo se prositi za dobre, posebej duhovne darove. Morda bi posebej opozoril na tiste stvari, za katere prosimo Jezusa, da nas jih osvobodi v litanijah njegovega svetega imena, ki jih še posebej molimo v januarju.
