Bistveni pomen izročila za Cerkev

Vse od prejšnje nedelje se je Cerkev pričela pripravljati na Gospodov vnebohod, a naš Gospod tokrat naredi še korak naprej, saj spregovori še o Svetem Duhu. Pravi, da mora najprej on k Očetu, da bi ta Tolažnik ali »advokat«, kar pomeni ta grška beseda, mogel priti na apostole, torej na Cerkev. Apostoli poslušajo v žalosti in tišini ta govor po zadnji večerji, pa si nič ne upajo vprašati. Zato kot dobra mati, kakor »koklja, ki zbere piščeta«, če se spomnimo Gospodovega joka nad Jeruzalemom, sam postavi njihovo vprašanje, ki je: »Kam greš?« Pove jim ,da gre k Očetu in da je to dobro zanje. Najprej gre stran že s svojo smrtjo, ki je edina mogla zaslužiti ta ogromni dar, ki je dar Sv. Duha. Izgubili bodo sicer fizično Gospodovo navzočnost, v smislu njegovega človeškega telesa, vendar pa učencev in Cerkve Gospod ne bo pustil sam, niti brez svojega telesa, le da bo to potem navzoče skrito pod podobo kruha v sveti hostiji. Po veri vemo, da je Gospod tam navzoč z dušo in telesom, s človeštvom in božanstvom, torej v obeh svojih naravah. Navzoč je torej tudi fizično, čeprav skrito, kar pa bi se danes rado skrivalo in zakrivalo, kakor da bi to sploh ne bilo pomembno. Navzoč je pa seveda tudi kakor Bog. O tem nam sv. Tomaž lepo poje, da je bil Gospod na križu skrit samo kakor Bog, v sveti hostiji je skrit tudi kakor človek, vendar pa mi verujemo in kakor skesani razbojnik prosimo, da se nas grešnikov spomni, ko bo pri svojem Očetu v nebeškem kraljestvu. No, danes nam govori, na kakšen način se nas spomni – po Svetem Duhu nam daje možnost biti z njim v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja in smrti, ki nam jo je zapustil v čudežni evharistični skrivnosti, kakor pravi molitev. In če prav častimo to skrivnost, prejmemo njegovo milost, torej njegovo Božje življenje, če pa v tem vztrajamo, slednja v nas še raste. »Daj nam, da bomo skrivnost tvojega telesa in krvi tako častili, da bomo vedno več sadov odrešenja v sebi čutili.« Sveti Duh sicer dela tiho in skrito, vendar pa resnično, po njem pravzaprav še vedno deluje v svoji Cerkvi, torej v svojih vernikih, Kristus sam, ki je v času svojega življenja deloval vsem na očeh. Kakor smo dejali, moramo s tem Duhom sodelovati, da bi obrodili duhovne sadove in duhovno rastli. Vračamo se na začetek, ko smo omenili podobo Sv. Duha s sodišča. V antiki se je nekdo branil sam, vendar je imel tega advokata, ki mu je prišepetaval, svetoval, kaj naj govori ali naredi. Podobno je tudi z nami. Vemo, kako je recimo, ko se nekdo odloči, da bo nekaj naredil za bolj zdravo življenje in telo – neki svetovalec ali trener mu določene stvari pove in predlaga glede hrane in vaj, ki naj jih dela, potem pa je seveda od človeka samega odvisno, ali bo stvar učinkovita. Če uboga, potem so rezultati, sicer jih ni. Tako nam je Bog dal vse te nasvete, ki so predvsem v nauku Cerkve.

Kristus svojim učencem ni nikdar zapovedal, naj pišejo, temveč naj ljudi poučujejo oz. še več kot to,
naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25).

Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Še danes tako velja, ampak je žal njihovo izročilo človeško, saj Kristusa niso sprejeli. Glavni rimski rabin je zato enkrat s podobo dejal, da je Talmud vino in Sveto pismo voda. Mi seveda bolj govorimo o izraelskem ljudstvu pred Kristusom. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo.

Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. Prva osebnost oz. živa oseba je Kristus, vendar pa je tisto stvarno telo na tem svetu Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Ne uči pa nič novega, kar Kristus že prej ne bi učil, kvečjemu se do konca razkrije še katera verska resnica, ki se potem slovesno more »ex cathedra« dati kot dogmo, ki jo je treba verovati. Zadnja taka dogma je bila Marijino vnebovzetje. Sicer je za Sv. Duha naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih opomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila vedno, povsod in vse, kakor pravi sv. Vincencij Lerinski. Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).

Takšen je tudi, če pogledamo, nauk cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. Danes je to seveda težje, ker najprej Cerkev v svojih pastirjih s tem ni povezana, vendar se to nikdar ni v celoti izgubilo in se vseeno more najti. V spisu proti krivovercem sv. Irenej pravi za vse, ki so zapustili ta stalni nauk Cerkve, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa." (2 Tim 1,13). Ampak vemo, da potem pravi, naj bo zavržen vsakdo, ki bi oznanjal drugačen nauk od tistega.

V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nad-zgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Pomeni, da se mi dejansko tega udeležujemo, čeprav duhovno. Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25).

Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskih razlag. Namesto tega se sledi modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage.To je modernizem – modo die hodierno = glede na današnji dan. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili priča na nekem katehetskem simpoziju, kjer je govoril nek moderni redovni brat, ki seveda ni imel redovne obleke, ampak je bil v civilu. Podajanje te "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma nse samo, da ni dovolj, ampak je praktično nič. Kerigma je lahko neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre. Ne gre samo za to, da verujemo, ampak tudi za to, kaj verujemo.

Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume en isti nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa kaj spremeniti, da se na koncu vse obrne na glavo in spremeni. Na tistem simpoziju so takrat govorili, kako je potrebno popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo, da spremenjeni sistemi in sistemi, ki se jih stalno spreminja, ne delujejo, niti niso delovali, pa niti ne bodo delovali. To ni prineslo nobenih sadov, nobenega izboljšanja. »Ko boste Cerkev modernizirali,« je dejal sv. Pij X., »jo bodo ljudje zapustili, novi pa vanjo ne bodo vstopili.« Pred leti sem naletel celo na župnika, ki deluje v severni Italiji kot župnik, pa je lepo dejal, da se je treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imelo se je oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževalo lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da se je oznanilo in poučevanje v veri izvajalo.

To so torej izzivi, ki čakajo novega papeža. Tu moramo biti realni in ne pričakovati bliskovitega prevrata na dobro, kar bi bil le plod Božjega čudeža. Začetek in začetki bi bili v prepoznanju krize in v delanju korakov v pravi smeri, da bi se na krizo v Cerkvi odgovorilo, ki pa niso mogoči brez izročila. Mi se ga držimo, hkrati pa za papeža in pastirje intenzivno molimo.

Zakaj benediktinskega „ora et labora“ ni mogoče preprosto prevesti z „moli in delaj“?

„Lenoba je sovražnik duše; zato morajo bratje v določenih urah opravljati ročno delo, v drugih, prav tako natančno določenih urah, pa se posvečati študiju Božjih stvari.“ Tako pravi sveti Benedikt iz Nursije v svoji Reguli, redovnem poravilu benediktincev (XLIII, 1). Po drugi strani pa je ta svetnik znan po znamenitem ora et labora, ki se preprosto prevaja kot moli in delaj.

Vendar je to prevod, ki sicer prevaja (oprostite besedno igro), vendar pa ne prenaša dejanskega pomena, ki ga je imel sv. Benedikt v mislih, predvsem pa ogromnega inovativnega pomena te izjave. Moliti in delati se zdi samoumevno. Kdo se lahko čudi, da svetnik svoje menihe in, širše, kristjane na splošno, poziva k molitvi in delu? Vendar je ta izjava povsem nova za tiste čase, kar je razvidno iz latinske besede labor. Čeprav nismo na zgodovinskem blogu, pa se vselej moramo dotakniti tudi zgodovinskih dejstev. Gre za popolno nasprotje, saj labor, za Latince ni bil preprosto delo, ki so ga običajno opredeljevali kot negotium iz nec-otium, torej ne-brezdelje, ampak določeno vrsto dela, ročnega, fizičnega dela; da se razumemo: tisto, kar te spoti.

V antičnem svetu je bil ta labor, torej fizično delo, namenjeno le sužnjem, ker je bilo nečastno. Sveti Benedikt pa ne le pravi, da mora menih delati, to je delati ročno, ampak gre še dlje in pravi, da mora to fizično delo spremljati molitev in da s tem, ko to delo spremlja molitev, na neki način tudi ono samo postane molitev. Zato je sveti Benedikt oče zahodne civilizacije.

Povedali smo, da je bilo v antičnem svetu ročno delo nečastno. Dejansko je bila kulturna »duša« tega sveta gnostična, prevladovalo je prepričanje, da imajo vrednost le duhovne in intelektualne resničnosti, pa nič drugega. Človek sam (pomislimo na platonizem) je bil obravnavan kot duh, telo pa kot nekakšen »rezervni del«, nekaj degradiranega, česar se je treba čim prej znebiti.

Krščanska antropologija popolnoma spremeni to perspektivo in trdi, da je človek oseba v duhu in telesu, da ga je tako hotel in ustvaril Bog in da je duša organska oblika telesa. Če mora telo umreti, to ni zato, ker bi tako določil Bog, ampak zaradi izvirnega greha. Telo je tako sestavni del človeške osebe, da bo ob vstajenju teles vrnjeno duši.

Zato se mora človek v krščanstvu posvečevati z dušo, a tudi s telesom. Zato pa ročno delo ne sme biti le spremljevalec molitve (v katero sodi tudi intelektualna dejavnost, tj. študij), ampak postane samo sredstvo posvečevanja in poveličevanja Boga, tj. postane molitev. Bog bi naj imel tako opraviti s celotnim kristjanovim življenjem in s sv. Benediktom brez težav govorimo o življenju kot v celoti bogoslužnem ali liturgičnem. Iz samih obredov, kjer ni samo sveta maša, čeprav je seveda najvažnejša, ampak tudi vse molitveno bogoslužje in zakramenti ter zakramentali, se vse lepo izteka v vse ostalo delo. K molitveni dejavnosti spada tudi branje in intelektualni napor, potem pa mora biti še prav ročno delo. Benedikt seveda ni iznašel nečesa povsem novega, saj je bilo že v meništvu pred njim močno poudarjena tudi razsežnost ročnega dela. Je pa vse skupaj kodificiral in vsemu postavil tudi potrebno osnovo.

Gre torej za samo kristjanovo duhovno življenje, ki mora biti molitveno v zelo širokem smislu, pravzaprav gre za liturgično življenje, k čemur kliče poziv na koncu maše: "Ite, missa est!" Ta poziv se seveda s prevodom povsem izgubi.

Brez trpljenja in žalosti ne more biti veselja

 Na 3. Nedeljo po veliki noči smo počasi že usmerjeni proti vnebohodu, čeprav je naš Gospod te besede učencem povedal še pred vsem dogajanjem v Jeruzalemu. Tam je namreč prvič za tri dni izginil izpred njihovih oči, potem pa so ga učenci ponovno videli. Učencem se je Gospod prikazal po vstajenju petkrat, zato nam sv. Tomaž razlaga, da se duhovnik obrne pri maši k ljudem prav tako petkrat – če izvzamemo obhajilo, ki samo posebej ni del maše. Potem seveda učenci spet niso videli Gospoda, vendar slednji ni zapustil učencev sirot, saj je poslal apostolom Sv. Duha, da bi se izpolnila njegova obljuba stalne navzočnosti v svoji Cerkvi vse do konca sveta. Od takrat seveda Gospoda ne vidimo več z zemeljskimi očmi, saj je skrit pod podobami kruha in vina, vidimo pa ga z duhovnimi očmi, saj vemo, da je tisto on sam. Prav tako ga vidimo z duhovnimi očmi, kako deluje po svojih posvečenih služabnikih, od katerih je prvi naslednik sv. Petra, ki je rimski papež.

Ravno v dneh duhovnih vaj smo dobili novega papeža, Leona XIV. To ime si je nadel ameriški kardinal Robert Francis Prevost, po rodu iz Chicaga. Čeprav pa se zavedamo, da se za nas pod okriljem Bratovščine sv. Pija X. bistveno pravzaprav nič ne spremeni, pa smo na začetku dobili tudi kar nekaj pozitivnih in spodbudnih znakov, ki nas lahko navdajo z nekim opreznim in zadržanim optimizmom. Hkrati ohranjamo realni pogled, kakor sem dejal, tudi zato, ker smo dobili samo prve znake in vtise. Skupaj s p. Markom vabiva, da se čim bolj ogibamo neki  internetni vedoželjnosti, po kateri tako verniki kot posvečeni izgubljamo ogromno časa in energije z iskanjem in prebiranjem ter poslušanjem in gledanjem zlasti po družbenih omrežjih. Dovolj informacij dobimo na uradnih straneh Bratovščine, kakor tudi na njenih družbenih kanalih, posebej tu mislimo na Youtube kanal. Poleg lenobe in zapravljenega časa, je tu nevarnost tudi v tem, da se prepuščamo nekim negativnim čustvom in sentimentalizmu. Težava je tudi v tem, da presojajo stvari verniki, ki nimajo pravih orodij za to. Zagotovo bomo dobili več kot dovolj dobrih , objektivnih in treznih presoj od duhovnikov naše Bratovščine, ki oblikujejo članke in zapise na naših straneh.

Glede tega pi podal sporočilo p. Regeleja, našega okrožnega predstojnika, ki nas vabi zlasti k molitvi, pozitivni in konstruktivni naravnanosti ter izkoristku morebitnih ugodnih okoliščin okoli novega svetega očeta, da svetu oznanimo vero. Takole pravi naš okrožni predstojnik: » Prvi dnevi po papeški izvolitvi so dnevi intenzivne molitve za Kristusovega namestnika, Petrovega naslednika. Z vsemi katoličani v mestu Rim in po vsem svetu se na poseben način združujemo v molitvi zanj, za papeža Leona XIV. Z vsem srcem in dušo se oklepamo katoliškega Rima. V teh dneh na novo razmislimo o posebni ljubezni našega ustanovitelja, nadškofa Marcela Lefebvra, do večnega mesta Rima in Petrovega naslednika. Naj bo predanost Bogu z molitvijo, resničnim nadnaravnim pogledom, drža katoličana v teh dneh. Seveda je v teh dneh v medijih mogoče prebrati marsikaj. Lahko se vzdržimo predsodkov in prezgodnjih pohval. Vedno imejmo v mislih, da se morajo papeži v svoji vzvišeni službi posvečevati, da se lahko kot papeži po Božji milosti razvijejo v svetnike. Papež Pij IX. je na primer pred izvolitvijo veljal za liberalnega kardinala in je bil izvoljen samo zaradi tega. Tudi tokrat naj nas ne vodi politična geografija, temveč nadnaravna geografija, še bolj pa resnica in ljubezen. Delujmo modro in premišljeno, v resnično katoliškem duhu, ki je vedno tudi apostolski in misijonarski. Predvsem pa imamo zdaj v svojem osebnem apostolatu toliko čudovitih priložnosti, da na pozitiven, upanja poln način spregovorimo o veri, o Cerkvi, o papeštvu. Izkoristimo to čudovito priložnost, da ljudi pripeljemo h Kristusu, da jih pripeljemo v Cerkev. To je naša resnična naloga; to potrebujejo ljudje okoli nas!«

Glede svoje katoliške vere, ki je seveda tradicionalna vera, tista, ki so jo vedno, povsod in vsi pravi katoličani verovali, nismo pravzaprav niso naredili še nič, bi pa pogosto radi, da se kar samo od sebe spremeni, ne da bi morali kaj preveč narediti, še posebej pa ne želimo, da bi za to morali ne samo kaj trpeti in žalovati, ampak ne želimo niti kaj dosti potrpeti in prenašati nekega trpljenja in določene žalosti. Iti skozi celotno velikonočno skrivnost je za nas kristjane nuja. Resničnost je dolina solz. Brez tega ne more priti do vstajenja in torej zmage. Krščanskega življenja ni brez vsakodnevnega težkega bojevanja. To bojevanje je, tradicionalno, proti svetu, mesu in hudiču. Najprej se borimo proti posvetnosti, kar je v osnovi brezbrižnost do ali nasprotovanje Božjemu načrtu oz. stremljenje za praznimi in minljivimi dobrinami. Boriti se je treba proti mesenosti, torej proti vsakršni telesni nezmernosti in proti mesenim strastem, ki so, poleg nečistosti, tudi sentimentalizem in negativna čustva, kot recimo jeza. Boriti pa se je seveda treba tudi proti hudiču in njegovim padlim angelom. Pri tem zadnjem moramo paziti zlasti to, da smo na hudičevi strani vselej, kadar nismo na Božji strani, ker bi sicer sebe opravičevali za grehe in slaba nagnjenja, češ da je kriv hudič in njegovi. Samo tako se torej naša žalost lahko spremeni v veselje, a gre za trd boj, v katerem je potrebno veliko potrpljenja, vere, upanja in ljubezni.   

Frančišek - simboli so nepomembni... ali?

Papeža Frančiška so danes pokopali, zanj smo molili in darovali maše, pa še bomo, zdaj pa je zlasti nastopil čas, da molimo in darujemo maše za dobro izbiro novega papeža, saj pravijo lepo Italijani, da ko je enkrat umrl en papež, se "naredi" drugega ("Morto un Papa, se ne fa un altro."), kar pomeni, da na mesto Petrovega naslednika pride drug. To je lepo poudaril kardinal Müller, s katerim nismo ravno enotnih misli, da bodo namreč izbirali naslednika sv. Petra, ne papeža Frančiška, kar je še kako res. Papež pa ima še mnogo drugih nazivov, ki niso samo tam našteti, ampak osvetljujejo papeško figuro. Kakor je poudaril Roberto Bonaventura, so sicer na veliko kričali, kako zunanja znamenja v krščanstvu nič ne pomenijo, da je važen le duh, ne simboli. Le, da so potem vsi hvalili črne čevlje in druge simbole ter znamenja. Pravi Bonaventura, da bi morali biti iskreni in povedati, da jih ne zanimajo tista znamenja in simboli, ki veljajo tradicionalno in pravilno razumljeni za papeštvo, torej za papeško službo. "Za vas nič ne veljajo, oziroma se vam celo kar malo gabijo." Svet na splošno in večinske medije, tudi t. i. katoliške pa še kako zanimajo znamenja in simboli, ki nimajo s papeštvom in papeštvom prav nič skupnega - "takrat ste vsi ganjeni vse do fanatizma," zaključuje prijatelj Roberto od portala Informazione Cattolica. Prav s temi simboli se je v svojem razmišljanju ukvarjal tudi katoliški zgodovinar Roberto De Mattei, a o tem malo kasneje.

Pri papežu Frančišku se je veliko govorilo o ponižnosti, kakor tudi o uboštvu, ki naj bi ju kazal in izražal. Nekaj pa je kazati in delati določene izbire, drugo pa je navadno resničnost, ki ni medijska in mainstream. Tu bi bilo precej materiala, a se omejimo na to, kar spet pravi Bonaventura: prava ponižnost je v sprejetju simbolov papeštva, četudi utesnjujejo, namesto se delati "posebne" zato, da iščemo konsenz pri serijskih zaničevalcih katoliške vere, ki bodo to domnevno ponižnost izrabili za obračunavanje s cerkveno institucijo in papeškimi predhodniki. Frančišek Saleški je učil, da pravi ponižnež skriva svoje vrline, začenši prav s krepostjo ponižnosti. O tem smo mi sicer govorili, kako so nekateri papeži lepo prikrivali svoje uboštvo in ponižnost, pa se je šele kasneje ugotovilo, kako so v resnici živeli. Sv. Pij X. je prodal dragulje svojega naprsnega križa in denar dal ubogim, namesto njih pa si dal v križ stklene kopije - samo en od mnogi h primerov. Pij XII. si je dal popravljati samo konce rokavov svojih nekaj srajc, drugače je imel ves čas ene in iste zlizane srajce. V papeškem stanovanju pa je spal na slamnatem ležalniku v znamenje spokornosti. Šele po smrti so te reči ugotovili. Oba ta dva papeža bi seveda raje videla, da se te reči ne bi nikdar razvedele, a so se. Na zunaj nista kazala ničesar, kakor še kak drugi papež ne. Saj vemo - Bog, ki vidi na skrivnem...  

Kot pravi De Mattei, je pokojni papež žal papeški simbolizem zamenjal z medijskim, pa ne le s čevlji, katrco in podobnim, s tem pa ni samo počlovečil papeštva, temveč ga je zbanaliziral in naredil za posvetno. Drži kot pribito, da je bil otrok svojega koncilskega časa. Moramo reči, da je bil prav odlični učenec pokoncilskega cerkvenega aparata. Vendar Frančišek v nobeni od teh "drugačnih" zadev ni bil prvi. V nekaterih malih stvareh je začel že Janez XXIII., prav zares pa je bil začetnik Pavel VI., ki je vzel z glave papeško trojno krono, pa je noben naslednik več ni nadel, ki je odpravil papeška nosila in še druge podobne simbole, ki seveda niso bili le okraski, temveč vidna znamenja vidnega kraljestva na zemlji Kristusa Kralja, pa čeprav vemo, da je na zemlji vidno le "gorčično zrno" vse nebeške veličine. Pri Frančišku torej ni šlo za noben prelom, temveč za nadaljevanje in dopolnitev koncilske pastoralne linije, ki se je Benedikt XVI. ni držal v le manjši meri, v resnici je tudi on predstavljal kontinuiteto, le da je tek prestavil morda v nižjo prestavo, a voz je vseeno peljal naprej. Lahko bi naštevali vse mogoče, a je skupek vsega tisti, ki je menjal dojemanje papeža in papeštva ter Petrovega prvenstva - kaj je v resnici od vsega tega ostalo pri ljudeh? 

Zakaj bi se potemtakem jezili in hudovali nad mediji, posvečenimi in verniki ter ljudmi na sploh, ki so tej liniji papeža Frančiška sledili? Nekateri prav vse do konca, spet drugi so vmes spregledali in sestopili z voza. 

Zaključuje se torej neka dobe in se odpira nova, pa se sprašujemo, vsaj malo, kakšna bo. Kakor pravi De Mattei, bo prihodnji papež lahko bolj naprednjaški ali konservativen od papeža Bergoglia, vendar ne bo Bergogljevec, ker bergoljevstvo ni bila neka ideološka linija, temveč stil ali način vladanja. Vladanje je bilo pragmatično, avtoritarno in pogosto polno improvizacije, prišlo je do močnih nasprotovanj in polarizacij, kar bi lahko predstavljalo že v času konklava eksplozivno zmes. 

Kot pri vsakem, je bilo tudi nekaj dobrih in pozitivnih stvari, tudi glede nekaterih tradicionalnih pobožnosti, med drugim je razglasil tudi Jožefovo sveto leto v 2021. Glede Božje Matere je bil nekoliko poseben, vendar pa ji je bil vseeno vdan, na koncu še bolj kot sicer, pa je tudi pokopan v njeni baziliki. V njene roke torej izročamo tako papeža Frančiška, kot tudi izbiro naslednika in naslednika samega. Zato bomo sedaj predvsem molili, se postili, mrtvičili in žrtvovali, kakor tudi darovali svete maše. Pripravimo se duhovno z dobro spovedjo in naredimo vse, kar je v duhovnem smislu mogoče. Mi v Bratovščini s ponedeljkom začenjamo z devetdnevnico za izbiro novega papeža.     

Blagi in ponižni kralj

Druga nedelja trpljenja ali cvetna nedelja, ki pozna tudi oznako oljčna (kakor je grško poimenovanje) je liturgično izredno bogata. Potem, ko se je naš Gospod ob prejšnjih priložnostih vselej izognil kraljevskim častem oz. temu, da bi ga postavili za kralja, je tokrat drugače, vendar pa je tudi tokrat to kralj, ki kaže drugačne lastnosti od posvetnih vladarjev. Vemo, da je, kakor je sam dejal, v srcu krotak in ponižen, prav takšen pa tudi prihaja kot kralj v Jeruzalem, prav takšnega so napovedali preroki. Ponižnost se kaže v jezdenju na oslici. Palme in oljke so tudi pomenljive, saj prve pomenijo zmago, druge pa mir. Ob njegovem rojstvu je Božji mir prišel na zemljo, ob njegovi zmagi, ki pa je zmaga na križu, se ta mir spet vrne k Bogu, da bi bil potem spet podarjen ljudem po apostolih, torej po Cerkvi. 

Povezava med kraljevanjem in trpljenjem ter smrtjo je nerazdružljiva. Kraljevanje je na križu in s to svojo krotkostjo je Kristus vse pritegnil k sebi. Zemeljski veljaki in vladarji ne pritegujejo k sebi na krotak način, temveč z gospodovanjem, podrejanjem. Ni moči argumentov, temveč argument moči, oblasti. Jarem tega sveta je težak, Kristusov jarem je lahak. Moramo se zavedati, da je teža zla in naših grehov v velikanski meri na njegovih plečih, le majhen in pravšnji del je tudi na naših. Kakor smo premišljevali na tiho nedeljo, ki je prva nedelja Gospodovega trpljenja, s svetim papežem Leonom Velikim, ni dovolj le premišljevanje Jezusovega trpljenja, ampak se ga moramo prav udeležiti, moramo se združiti z njim. V tem nam je zgled Mati Marija, Žalostna Mati Božja, ki smo jo v petek praznovali. Še kako resnično se je združila z Jezusovim trpljenjem, a seveda v srcu, kar pomeni, da je to naredila na duhovni način. Gre za tisto najpomembnejšo žrtev, ki je žrtev volje. Slednja je bila najpomembnejša tudi pri samem našem Gospodu, kakor poslušamo njegovem trpljenju. Kako težko je ljudem darovati, žrtvovati svojo voljo. Ko pa to že naredimo, navadno stvar ni povsem prostovoljna in v tišini, temveč se raje pritožujemo in godrnjamo. Skratka - ne gre brez besed. Po tej žrtvi, po tem križu, pa človek pride do prave in resnične svobode. Sliši se paradoksalno, vendar se potem izkaže, da je res tako. 

Lepa priča te zunanje omejenosti, hkrati pa notranje svobode, je Giovannino Guareschi, ki nam je zapustil Don Camilla in Pepponeja. Najprej je treba povedati, kako se je svobodno odločil, da gre v taborišče, saj se ni hotel boriti na strani Nemcev, vendar pa je Italija po kapitulaciji postala Nemčiji sovražna. V mislih se tako v svojem zaporniškem dnevniku pogovarja s to Nemčijo, ki ga je zaprla. Takole pravi: "Gospa Nemčija, ti si me postavila za te ograde in stražiš, da bi ne šel ven. To nima smisla, gospa Nemčija - jaz ne grem ven, vstopi pa k meni, kdor hoče. Vstopijo moja najdražja čustva in moji spomini." Z njim je tako ves čas bila njegova družina, ki je bila v duhovnem smislu še kako resnično tam, pa čeprav je bila tako daleč pri Parmi v Italiji. Guareschi je voljno sprejel to svoje trpljenje in ta svoj križ, svojo voljo je voljno položil v Božje roke, a bil zaradi tega v duhovnem smislu še kako živ. In  zato je bil njegov vzklik, da ne umre, četudi bi ga ubili. Resnično se je udeležil Kristusovega trpljenja, ga naredil za svojega, kakor številni drugi. Ni zanikal težke resničnosti, ampak jo je vkomponiral v širšo sliko, da zlo in smrt nimata zadnje besede, vendar le pod pogojem, da gre to preko Kristusa, preko njegovega trpljenja in križa. Vstajenje je bilo posledica tega, tako pa je tudi za človeka. Žrtev volje prinaša vstajenje, a moramo resnično do konca pokopati to svojo voljo, da bi se zgodila Božja volja. Kakor pa je lepo dejal en vernik, je pravzaprav to žrtev volje najtežje delati v teh malih in vsakdanjih žrtvam in odpovedim, h katerim smo v svojem stanu poklicani. 

Mati čudovita

V berilu današnjega praznika prerok Izaija govori zlobnemu kralju, ki ni hotel sprejeti čudežnega dokaza o Božjem usmiljenem varstvu nad Jeruzalemom, in to izkoristi za to, da Judom oznani veliko napoved, ki jo praznujemo danes: Devica bo spočela in rodila Sina. Vemo, kako moteča je bila beseda "devica" vsem sovražnikom Božjega učlovečenja, pa so jo nadomeščali z mladenko ali mladim dekletom. Stvar v resnici ne spremeni dejstva, saj je tudi tovrstno dekle v judovskem svetu vselej bilo devica. Božja moč je v telesnem smislu pustila Devico Marijo povsem nedotaknjeno, kar se je nato zgodilo tudi še pri porodu, saj v sebi ni imela sledi niti najmanjšega greha Bog pa je izpolnil prerokbo v dobi, ko se je zdelo, da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo hudobije, ko sta po vsem svetu vladala malikovanje in nemoralnost.

Danes je položaj podoben, vendar ljudje obupujejo, namesto da bi zaupali v Božjo modrost in previdnost ter v delovanje njegove odrešenjske milosti, ki prinaša srčni mir vsem, ki živijo v njej. To je dan, ko se je skrivnost izpolnila; občudujmo Božjo moč in zvestobo, s katero izpolnjuje svoje obljube. Avtor naravnih zakonov jih začasno razveljavi, deluje neodvisno od njih: devištvo in materinstvo sta združena v enem in istem bitju, saj je otrok, ki se bo rodil, Bog. Devica ni mogla roditi drugega kot Boga samega: Marijin Sin se zato imenuje Emanuel, to je Bog z nami.

Občudujmo tega Boga, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega, ki se tako ponižuje. Vsak jezik bo priznal ne le njegovo božanskost, ampak tudi njegovo človeško naravo, ki jo je prevzel, da bi nas odrešil, prav na današnji dan. Od tega dne naprej je resnično Sin človekov, ki je v sebi uresničil popolno človeškost, ne da bi izgubil karkoli od svoje Božje narave - je Novi človek, ki je prišel iz nebes. Novi Adam, ki nase jemlje greh starega, da bi njegove potomce odrešil grehov.

V gradualu (stopniškem spevu) se Cerkev združuje z Davidom v hvaljenju Emanuelove lepote, njegovega kraljestva in njegove moči; prihaja namreč v ponižnosti, da bi lahko vstal v slavi; prihaja, da bi dal skozi svojo bitko, da bi lahko zmagal in slavil. Kmalu bomo obhajali to bitko, ki ni nič drugega kot njegovo zveličavno trpljenje, njegova smrt in pokop, a bomo potem slavili tudi njegovo vstajenje, njegov odhod v nebo, kjer je sedaj v slavi.

Cerkev nato v vrstici pred evangelijem preide na petje slave Devici Mariji. Sveti Duh jo ljubi zaradi njene neprimerljive lepote; na ta dan jo obsenči in ona spočne Besedo. Kje je podobna slava, kakršna je Marijina, ki je predmet občudovanja treh Oseb Trojice? Bog ni mogel ustvariti ničesar bolj vzvišenega od Božje Matere. Svet drvi za minljivo lepoto, vsi mislijo in si domišljajo, da je lepota žena in deklet v zunanjosti. Zob časa pa jih najeda zaradi greha, zato bi logika povedala, naj se borijo proti njemu in naj bodo najprej všeč Bogu, pa jih bodo občudovali tudi ljudje. Nasprotno - mnoge ne želijo ugajati Bogu, ampak celo menijo, da jih ni napravil dovolj lepih, pa se morajo same delati s težkim ličenjem ali tako imenovanimi "lepotnimi" operacijami. Za dvomljivo zunanjo lepoto in popolnost so mnoge ženske pripravljene dati vse, tudi svojo dušo. Marija je najlepša, ker je milosti polna. David je napovedal, kako naj bi ta njegova hči, prejemala poklon vseh velikašev na zemlji in kako naj bi jo obkrožale svete Device, ki bi ji sledile kot svoji Kraljici in vzornici. Resnično se je tako zgodilo in najlepše Marijine rože so vse mučenke in device ter svete žene, ki so ji sledile. Za mnoge v naših narodih niti ne vemo, a verujemo in upamo, da so sedaj v njeni nebeški družbi, ker so jo častile in slavile ter ji sledile. Ta dan je tudi dan zmagoslavja njenega devištva, saj je povzdignjeno v dostojanstvo Božjega materinstva! Njeno zmagoslavje osvobodi njen spol iz suženjstva in mu omogoči vse, kar je častno in veliko. Nasprotno pa se že kar nekaj časa misli, da se je treba za to osvoboditev osvoboditi vsega ženskega in prevzeti vse moško, kakor zmotno uči zabloda feminizma. Svet praznuje dan "emancipiranih" žensk, Cerkev praznuje dan mater, mater po vzoru nebeške Matere. Svobodne in srečne ter izpolnjene so žene in dekleta v svojem ponižnem materinskem in gospodinjskem poklicu, četudi je dandanes mnogokrat potrebno delati še kaj drugega zraven, ker svet prezira družino, materinstvo in vse, kar spada zraven. Svet torej zvrača in prezira tudi Mater Marijo, po večini sicer posredno, a vse bolj vidimo tudi neposredne krike preklinjevanja Božje Matere, ki je pod križem prevzela še nebeško materinstvo nad nami vsemi, nad vsem človeštvom vseh časov.

Nadškof Lefebvre je umrl pred štiriintridesetimi leti prav na današnji praznik. Sebe in svojo Bratovščino je zaupal Božji Materi, še posebej Materi bolečin, ki je spremljala svojega Sina na križevem potu in v umiranju na križu, ki ga je mrtvega pestovala in položila v grob. Tudi sedaj je na križevem potu Sinove Cerkve, za katero pa ve, da bo na koncu vstala in zasijala. Naj še naprej lepo vodi čolnič vseh tistih, ki hočemo pluti v njeni smeri, v Božji smeri in proti nebeški domovini. Zatekajmo se v njeno varstvo, pomoč in priprošnjo, da premagamo vse težave in da se bomo nekoč veselili v njeni družbi. 

Boj proti sovražniku

Prišli smo nekako na sredino postnega časa. Vemo, da je veliko podob iz Stare zaveze s to številko 40, med mnogimi podobami pa se kaže tudi podoba Goljata, ki je 40 dni preganjal izraelsko ljudstvo, vse dokler ni nastopil David, predpodoba Kristusa, da je filistejskega velikana premagal. Na začetku postnega časa nam je naš Gospod Jezus prikazan točno kot tisti, ki se bori proti hudiču, vendar se je najprej pri skušnjavah, kakor smo brali na 1. postno nedeljo, branil, sedaj pa gre, če si izposodimo podobo iz nogometa, v protinapad. Še več, zabije gol in zmaga.

Pred očitnim čudežnim dejanjem ozdravitve nemega človeka, ko se izkaže Jezusova Božja avtoriteta, ki so ji demoni pokorni, ljudje ostrmijo in se čudijo. Edino pravi Bog more storiti kaj takega. Vendar pa hudič spet izkoristi svojo priložnost zakrknjenosti farizejev, pa jim predloži novo idejo, po kateri spet more napasti: Gospod bi naj demonov ne izganjal s svojo Božjo močjo, temveč bi naj to počel s poglavarjem demonov, Belcebubom, ki pomeni »Gospodar muh«. Točno tak naslov nosi proti-utopični roman Williama Goldinga, kjer se zlo prav tako potuhnjeno priplazi v skupino dečkov in naredi ogromno razdejanje, kjer so tudi mrtvi. Tam, kakor v evangeliju in sicer v življenju, velja, da se z zlom ne more premagati zla, temveč je samo Božja moč tista, ki to naredi. Tudi se človek zaman trudi, da bi zlo premagal sam, z lastnimi močmi - Gospod pravi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Hudič, če nadaljujemo, vendar ni tako neumen, nasprotno – izredno pretanjen in pameten je – da bi dajal komurkoli moč, da bi pomagal ljudem pri svojem lastnem uničenju. Hudič je ljubosumen in škodoželjen do ljudi, pa jih hoče uničiti oz. jih odvrniti od odrešenja, od nebes, od Boga. V evangeliju pa vidimo, da deluje zelo zvito, podtalno, priplazi se in izkorišča človekovo napuhnjeno domišljavost.

Tudi ni nujno, da bi bilo potrebno kdove kakšno zlo delovanje, da prevlada zlo. Sveti Avguštin nam je jasno povedal, da kjer je prevladalo zlo, slednje ni prevladalo zaradi samega sebe, ampak še najbolj zato, ker so dobri stali križem rok in niso naredili nič oz. dovolj, da bi se mu uprli. Gre torej za to, da tisti, ki bi naj veljali za dobre, niso šli v boj proti zlu, začenši z bojem v mislih. Niti niso položili orožja - ne, orožja še v roke niso vzeli. To je čisto v okvirih nekega pacifizma in "imejmo se radi" krščanstva dobrih in prijetnih čustev, občutkov ter vibracij.

V boj se je torej nujno spustiti, vendar nikdar z nekim ponosom in napuhom, saj tudi David ni šel tako nad Goljata – nad zlo je treba iti ponižno in dati na razpolago Bogu svoje skromne sile, da bi mogli, okrepljeni z njegovo milostjo in močjo, zmagati v bitki. To ni običajna bitka, temveč se borimo, kakor nam pove sv. Pavel, proti svetu, mesenosti in hudiču. Gre za to, da čim bolj zmanjšamo v sebi, v svoji duši, posvetnost, voljo po uživaštvu in preveč udobnemu življenju, pa seveda grešna nagnjenja, po katerih nam hudič najbolj gospoduje. Ta boj ni v življenju nikdar končan, saj bi se ob prehitrem veselju nad zmago človek prevzel, to pa bi bilo, kakor da bi pripravil v hiši svojega srca prostor hudiču, ki pripelje še več drugih demonov, da imajo zabavo v naši duši, pa se je grešne navade ali pregrehe še težje potem rešiti. Najbolj so v nevarnosti tisti kristjani, ki mislijo, da so svoje že naredili, kakor so tisti, ki hudiču najlepše pripravijo hišo, odpadli kristjani. Precej slabše je z njimi, kot pa s tistimi, ki Kristusa še niso spoznali. Kakor je v Razodetju sv. Janezu dejal Gospod: "Imaš ime, da živiš, pa si mrtev." Oddaljili so se od vira duhovnega, notranjega življenja, pa se na zunaj lahko zdijo še kako živi, so pa mrtvi v duši. Kakor tisti padli med razbojnike na poti v Jeriho, ki je obležal napol mrtev.

Hudič pa se poigrava tudi z vsemi tistimi krščanskimi naivneži, ki se jim naj bi vseskozi kdo prikazoval in jim govoril, pa ki se namesto v nauk Cerkve zatekajo bolj v razno-razna privatna razodetja in k tako imenovanim "vidcem". Od Cerkve uradno potrjena videnja vselej potrjujejo sam nauk Cerkve glede vere in morale, zato pa tudi potrjujejo samo vero vernikov oz. lepo osvetljujejo določen vidik vere in morale, ali tudi več teh vidikov. La Salette opozarja na preklinjanje in spoštovanje Gospodovega dne, Lurd razglaša Marijino brezmadežno spočetje, Fatima prav tako govori o določenim moralnih zadevah, poudarja pa tudi poslednje človekove reči, mrtvičenje in podobno.

Torej imamo s Kristusom vse potrebno orodje in orožje, da zmagujemo v bitkah življenja, vendar bo to bojevanje končano šele z našo smrtjo. Lepo poje znana Marijina pesem: »Ob koncu pa, Marija, naj umrem v ljubezni tvoji. Končani bodo boji, pri tebi bom doma.« Naj nam torej v teh bojih vselej priskoči na pomoč tudi Marija, ki je naša pomočnica in srednica vseh milosti. Gre za boje v odrekanju, v postih v pokorah, v molitvi, kakor tudi v dobrodelnosti. Koliko lepih orodij nam daje Cerkev v postnem času na voljo, da borimo ta duhovni boj proti resničnim sovražnikom, ki so sovražniki naše duše. Niso torej ljudje naši pravi sovražniki - ljudje so naši bližnji, pa če so prijatelji ali sovražniki.

Zato vsi tisti kristjani, ki si v postu in v življenju ne vzamejo nobene tovrstne prakse, torej odpovedovanja, mrtvičenja, molitve, bogoslužja, zakramentov in dobrodelnosti, resnično pripravljajo hišo svojega srca hudiču in njegovim tovarišem.

Pozabljeni seksizem

O tej temi piše italijanski katoliški sociolog in pisec Giuliano Guzzo v marčevski številki mesečnika 'Il Timone'.  

Krščanstvo uči o enakem dostojanstvu obeh spolov. Namesto tega prevladujoča kultura, prežeta s feminizmom 2.0, ki ima 8. marec za svoj praznik, zagovarja ideološki egalitarizem, ki se ne le ne bori proti neenakostim, ampak si zatiska oči pred novimi krutimi oblikami seksizma. Tak primer so selektivni splavi, ki niso več azijska in kitajska posebnost, kar so bili desetletja, ampak so zdaj razširjeni tudi na Zahodu. Samo pomislite na Balkan: samo med letoma 2012 in 2017 je bilo v Armeniji, Azerbajdžanu, Gruziji, Albaniji in Črni gori prenatalno odstranjenih približno 8000 deklic. 

Selektivni splav se je ukoreninil tudi na Nizozemskem, kjer razlogi za splave niso zabeleženi v nobenem registru, vendar je nedavna raziskava, ki so jo avtorji podkasta De Koningswens opravili med 50 babicami, pokazala, da se je večina od njih srečala s selektivnim splavom, nekatere pa so ga v enem letu doživele „trikrat ali štirikrat“. Ta pojav že nekaj časa pesti tudi Italijo, če upoštevamo, da je ob naravnemrazmerju spolov ob rojstvu 105 moških na 100 žensk, se je že med letoma 2006 in 2009 po podatkih o kitajskih rojstvih v naši državi razmerje spolov dotaknilo 109 in naraslo celo na 119, če upoštevamo rojstva tretjega in naslednjih rodov (med indijskimi rojstvi celo 116 in 137). Vendar se s tem pokolom deklic naši mediji in sama evropska politika nikoli niso zares ukvarjali. Krščanstvo namreč uči enako dostojanstvo med spoloma, medtem ko so za sekularno misel - zgolj v besedah prvo zaveznico žensk - druge prioritete. Kot je zagotavljanje splava, ki v vsakem primeru ostaja rana za žensko, ki ne preneha biti mati, ampak postane mati otroka, ki ga ni več.

Po podatkih NIJZ se v Sloveniji uradno opravi 7,14 splavov na 1000 žensk, starih med 15 in 49 let. V Sloveniji je bilo leta 2023 narejenih 3.028 splavov. Porodov je bilo 16.811, 3,5% manj kot v letu 2022. Brez splavov bi se torej približali številu 20 tisoč, kar je še vedno malo.  

Zakaj je za modernizem povsem „logično“, da si je cerkveno učiteljstvo protislovno?

• Za modernizem je dogma izraz čustva, ki se rodi v človeku. Skratka, dogma bi bila nekakšna dogma-nedogma. Naloga učiteljstva ni opredeliti resnico kot tako, ampak naravo resnice; naravo, ki ni na objektivni ravni, ampak na ravni človeka, posameznikove vesti, torej na subjektivni ravni.

• Tako je torej dogma povezana s občutkom izkustva, vendar ta občutek ni le subjektiven, ampak je nujno tudi spremenljiv, prav zato, ker se izkustvo po svoji naravi spreminja. Ljudje so si v zgodovini božansko predstavljali drugače, tako kot so spreminjali tudi svoje moralne sodbe: nekatere stvari, ki so bile v preteklosti obsojene, po splošnem čutu ljudi niso več obsojene; pomislimo na istospolno prakso: v preteklosti je bila obsojena, zdaj pa je splošno priznana

• Če je bilo torej prav, da je cerkveno učitečljstvo v preteklosti obsodilo zmote, ki so veljale kot take, je prav tako prav, da sedanje učiteljstvo govori v nasprotju s preteklostjo in gre tako daleč, da uzakonja tisto, kar je bilo v preteklosti obsojeno. Vse to zato, ker mora po mnenju modernizma biti učiteljstvo tisto, ki opredeli naravo resnice, ne pa resnice same; tisto naravo, po kateri resnica temelji na občutku izkustva.

Objavljeno na Il Cammino Dei Tre Sentieri.

Tri orodja po podobi Sv. Trojice

Prva postna nedelja je bila nekoč imenovana »nedelja bakel«, saj so se tisti mladi, ki so pretiravali v pustnih rajanjih v predajanju užitkom hrane in pijače, morali to nedeljo v cerkvi prikazati z gorečo baklo, v znamenje zadoščevanja za svoje ekscese. Naj bo, na začetku, za vsakega od nas prižgana ena taka goreča bakla, vendar v srcu, da bi se spokorili in zadostili s pobožnimi postnimi vajami za svoje pregrehe. Vsak od nas si je zagotovo določil kak zdržek v jedi ali pijači, pa najbrž tudi vsaj kak dan v tednu, kot recimo na petek, prav post. Zdržek pomeni odpoved določeni vrsti živil, najbolj znan je zdržek od mesa, pogosto si ljudje vzamejo zdržek od alkoholnih pijač ali sladkarij v postnem času. Post kot tak pa pomeni v osnovi »ne jesti«, kar preneseno pomeni jesti manj in enostavneje. Sta pa praksi med seboj tesno povezani. 

Nekoč se v postnem času sploh ni prodajalo mesa – šele za pripravo na veliko noč so mesarji spet dali meso na prodaj. Tisto, kar se je že vselej vedelo, je sv. Tomaž Akvinski tudi sistematiziral, zakaj je namreč dobra odpoved mesu – stvar namreč močno pomaga za krotenje mesenih strasti. Vemo, kako imajo menihi in nune precej dni odpovedi in posta, meso pa le redko uživajo – lahko bi rekli, da imajo vegetarijansko dieto, ki jih podpira v globljem molitvenem in premišljevalnem življenju. Tisti, ki omalovažuje zdržek od mesa in post, je pa v resnici pomilovanja vreden, ker to dela zaradi ideološke vere in teologije, kjer ni več prostora za pokoro, odpoved in mrtvičenje, kakor tudi za zadoščevanje ne. Cerkev v svoji modrosti dopušča določeno sprostitev ventilov od časa do časa, vendar dopušča, vsekakor pa vabi tudi tam, da imamo ljudje mero. Tisto, k čemer pa posebej vabi in spodbuja, je pokora. Pokora pomeni več molitve, zlasti premišljevanje Gospodovega in Marijinega trpljenja, da bi se tudi sicer izboljšali v molitvi, posebej premišljevalni. Pokora seveda pomeni odpoved, tako vrstno kot količinsko, na področju hrane in pijače, da bi krotili telesne apetite. Pokora je tudi v miloščini, kjer se učimo nenavezanosti na materialne dobrine. Pojdimo še malo podrobneje v vsa ta tri postna orodja. 

Molitev je seveda mišljena v najširšem smislu, tisto pa, kar je najbolj potrebno, je najprej povratek k bolj vestnemu opravljanju svoje molitvene dolžnosti posameznika in družine. Verniki bi morali osebno moliti, tudi s premišljevalno molitvijo, ne samo z recitiranjem molitev, vsaj 15 minut dnevno. Lahko se seveda pogosteje udeležijo maše, molijo katero od pobožnosti, kakršna je križev pot. K molitvi pa spada tudi branje in premišljevanje verskih resnic, posebej katekizma in podobnih zadev, kakor tudi kakšno duhovno branje, kakršni so spisi svetnikov ali duhovnih avtorjev. Potrebno je tudi bolj vestno skrbeti za skupno molitev doma, zlasti seveda rožnega venca. Imamo seveda tudi še katero drugo pobožnost ali branje, ki ga lahko skupaj vršimo. Lani smo recimo izdali Ligvorijevo premišljevanje Marijinih bolečin, pa lahko skupaj beremo odlomke iz te knjižice. Lahko vsak dan preberemo po eno premišljevanje ob postajah križevega pota iz misalčka ali molitvenika… 

Glede zdržka in posta, nikakor ni narobe, da jemo manj mesa, če ga sicer veliko jemo, da se sladkarijam in podobnemu ne samo odpovemo, ampak skušamo vzpostaviti zdravo mero tega. Lahko si recimo privoščimo na nedeljo ali praznik (sv. Jožef, Gospodovo oznanjenje) tudi sladico. Glede alkohola je lahko podobno, naravnano pa je k temu, da imamo predvsem zdravo mero v uživanju slednjega tudi po koncu posta. Lahko jemo preprosteje in lahko recimo pojemo kompleten obrok za kosilo, za zajtrk in večerjo pa smo skromnejši, pa imamo tako na neki način tisti cerkveni post z enim kompletnim obrokom in do dvema manjšima obrokoma, ki bi skupaj ne bila enaka kompletnemu, ampak količinsko manjša. Lahko pijemo le črno kavo, nesladkan čaj in podobno. Včasih je bil post vsak dan, nato so izvzeli nedelje, dandanes je zapovedan proti smrtnemu grehu le na pepelnico in veliki petek, vendar pa lahko sledimo tradicionalnim priporočilom. Lahko imamo sredo in petek za postna dneva, ali še soboto v čast Devici Mariji, kakor je veljalo nekoč. Kdor karkoli vrši na tem področju, ve, kako ga to v resnici okrepi, posebej to velja na duhovnem in čutnem področju. Zraven spadajo še druge telesne pokore in mrtvičenja, ki jih ne bomo naštevali, si pa lahko vsakdo kaj izbere in najde zase. Fatimski pastirčki nas učijo, kako moremo, če smo s temi praksami že zadostili za svoje grehe, nameniti te zadeve za druge duše – živih ali mrtvih, poleg seveda molitve za te ljudi, ki pa ni učinkovita, če nismo v stanju posvečujoče milosti. Za molivca pa je vsekakor vselej koristna, saj mu pripomore k spreobrnjenju in povratku v posvečujočo milost. To vse nam namreč tudi pomaga, da prekinemo navezanost na kak greh. Fatimski pastirčki nas pa učijo tudi prave mere – Devica Marija jim ni rekla, naj ne nosijo cilicija, tistega bodičastega pasu, ampak jim je rekla, naj ga ne nosijo ponoči. Ne premalo ne preveč, torej – vsakdo mora na ta način stvari oblikovati. 

Glede miloščine je seveda prav darovati za ljudi v stiski, kakor pa nam naroča tudi ena od cerkvenih zapovedi, moramo vzdrževati tudi apostolat Cerkve. Nobena stvar ni zastonj, tako pa so z delovanjem Cerkve povezani tudi določeni stroški. V naši ljubljanski kapeli je treba vsak mesec plačevati najemnino, kar bo potrebno še naprej, potem so tu prti, pa mašna oblačila, pa tiskovine, pa rože, sveče in vse drugo, kar je potrebno za bogoslužje. Nekateri sicer govorijo, da je treba dati stran desetino svojih prihodkov, kar pa ni zapovedano, ampak svetovano, tudi v Svetem pismu. Vsakdo mora, kakor nas uči sv. Tomaž, premisliti, koliko denarne miloščine lahko da za pomoči potrebne in v cerkvene namene, da ne bi recimo zaradi tega trpela njegova družina, če bi dal preveč. Ob številnih dajatvah dandanes ni enostavno. Vsekakor pa moramo biti vsi odgovorni v obeh smereh, da torej poskrbimo za uboge, ko imamo priložnost, kakor tudi za to, da Cerkev vzdržujemo v njenih gmotnih potrebah. Poleg omenjenih zadev smo poklicani, da pomagamo plačati hišo za priorat, ki je bila kupljena v Zagrebu, kjer bomo sedaj duhovniki brez težav živeli v skupnosti in lažje oskrbovali naše kapele in skrbeli za apostolat. Potem so tu še darovi za naše bogoslovce, ki se pripravljajo na duhovništvo – njihovo šolanje in bivanje ni zastonj. Gre za to, da ni naša le domača hiša ali stanovanje, temveč tudi kapela, priorat in bogoslovci oz. je naš tudi apostolat Bratovščine. 

Nazadnje pa je miloščina tudi pomoč, ki jo lahko nudimo s svojimi darovi. Kdor ima glas za petje, je poklican tu, da pomaga ustvarjati lepo bogoslužje, žene in dekleta morejo lepo pomagati s čiščenjem in krašenjem, kjer pa vsaj občasno potrebujejo tudi moško roko, da se recimo omete pajčevine in podobno. Dečki in fantje lahko strežejo pri maši, za praznike in večje slovesnosti lahko tu pomagajo tudi možje, če morejo. Vsake toliko je mogoče pomagati s sodelovanjem v delovnih akcijah, kjer se lahko pomaga v kapelah, prioratu ali komu od vernikov. Lahko se pomaga pri tiskovinah, prevajanju, pretipkavanju, oblikovanju, ustvarjanju spletnih vsebin in tako naprej. Lahko se mladim pomaga z zastonj ali poceni inštrukcijami, če smo tega sposobni. Vidimo torej, da je tudi napodročju miloščine precej možnosti. Tu so tudi bolni in ostareli, pa še kaj, da ne vsega naštevamo. 

Postni čas je v resnici zelo lep in bogat čas, ki ga prav lepo napolnjujejo ta tri čudovita orodja molitve, posta in miloščine, ki so tri, kakor so tudi v Bogu tri Osebe. S temi tremi orodji se upodabljamo po Bogu.

Da bi videli

Nekoč se je na zadnjo nedeljo pred postom bralo zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu. Ker je slednji predpodoba sv. Petra, so to nedeljo v Rimu tradicionalno imeli shod pri baziliki sv. Petra. Kasneje je Cerkev to pripoved o zapovedih premaknila v post in začela brati Abrahamov poklic, pravzaprav pa je tudi Abraham kot oče vere predpodoba prvaka apostolov, ki je prav tako oče in skala naše vere.

Pri maši najprej beremo Pavlov hvalospev pravi ljubezni, ki gre v dve smeri – k Bogu in bližnjemu. To je hkrati božanska krepost in tudi Božji dar, dar milosti, saj človek sam po sebi le stežka resnično ljubi s takšno ljubeznijo, kakršno opisuje sv. Pavel.  Ta prava ljubezen je luč naših duš, ki pa živijo v temi, če te ljubezni nimajo. Vemo, da se danes v svetu veliko govori o ljubezni, vendar pa je potrebno ob besedah Apostola narodov pogledati, ali resnično govorimo o isti stvari. V resnici smo ljudje prav nasprotni vsemu temu, kar Pavel našteva, poleg tega pa vse naše zadeve, tudi človeška ljubezen, imajo rok trajanja – nekje začnejo in nekje končajo. Prava ljubezen pa izhaja iz Boga in se k njemu vrača, kot taka pa nikoli ne mine. Tudi zakon se pravzaprav sklepa v večnost. Vemo, kdaj začne, nima pa konca. V človeškem smislu sicer smrt prinese konec, v večnostnem smislu pa se ta ljubezenski odnos nadaljuje.

Zato se je potrebno obenem sami močno truditi, da bi bila naša ljubezen potrpežljiva, dobrotljiva, ne bi bila nevoščljiva, se ne bi ponašala, se ne napihovala; da bi bila obzirna, ne iskala svojega, se ne dala razdražiti, ne bi mislila hudega; se ne bi veselila krivice, ampak resnice, da bi vse opravičila, vse verovala, vse upala in vse prenašala. Gre za prošnjo, da bi mi premogli vse te kreposti. Pravzaprav so nam nadvse potrebne, vemo to, vendar pa velikokrat delamo ravno obratno od tega. Torej naše trdo delo za to, pa tudi prošnja Bogu, da nas razsvetli s to lučjo svoje ljubezni – naj se človeška krhkost in Božja milost dopolnjujeta, kakor je bilo rečeno prejšnjo nedeljo. Vera in upanje sta nam seveda tu na zemlji potrebna, potem pa bo ostala samo še prava ljubezen in njeni sadovi. Delati je treba, da bi se naša ljubezen vse bolj prečistila in bi mi pravzaprav vse bolj odsevali Božjo ljubezen.

Gospod ne napoveduje Jeruzalema, torej trpljenja in smrti samo svojim apostolom in učencem, temveč to govori tudi nam. To ne bo odvzeto od nas, ampak vsakogar čaka v takšni ali drugačni meri. Žal smo dandanes ljudje preveč obrnjeni sami nase, pa smo slepi, da bi prepoznali, kako nas Bog obiskuje tudi v teh preizkušnjah, ki pač pridejo. Ponovno je nemogoče, da bi se sami tako osvobodili te slepote, ki je srčna slepota, da bi mogli videti zdaj to Božje posredovanje, ta Božjim prst, v večnosti pa prav zreti v blaženem gledanju Boga. Gospod je tisti, ki mora očistiti naša srca, da bi tega bili sposobni, vendar tega ne bo naredil brez nas in našega sodelovanja. Tega nismo vredni, vendar to moremo doseči, če svojo grešnost in bolnost iskreno ter ponižno priznamo. Tudi mi moramo vzklikati k Gospodu, da se nas usmili. Potem pa je pomembno, da mu svoje prošnje in želje znamo izraziti. Treba je biti zelo konkretni v tem – zakaj bi bilo narobe, če prosimo nekaj dobrega. Normalno je, da nekdo prosi za rešitev, olajšanje, ozdravljenje. Morda se res komu zgodi celo čudež, vendar je to nekaj izrednega, tisto, kar pa je redno, je tisti pogled in videnje, ki gre onkraj resničnosti tega sveta, to je pogled vere. Četudi križi ostanejo, jih znamo umestiti v širšo sliko, biti polni upanja in vere v Božjo previdnost. To je tista Abrahamova vera, ki jo potrebujemo. Abrahamu Bog ne da tukaj in zdaj nečesa, ampak mu da prihodnjo obljubo, on pa temu sledi. Gospod nam pravi, naj nas ne preveč zanima, kar se dogaja z drugimi, važno je, kakor pravi sv. Petru, da on hodi za njim – tudi za nas je to najpomembneje: »Ti hodi za menoj!«

Da nas ne odplakne

V tednu po nedelji »šestdesetnici« Cerkev daje v premišljevanje vesoljni potop. Ta dogodek je povezan s priliko o sejalcu iz evangelija, in sicer gre pri potopu za resnični dogodek, ki ga poznajo praktično v svojem izročilu vse velike civilizacije, medtem ko je evangeljska podoba sicer nekako vzeta iz življenja, vendar pa naš Gospod v svojih prilikah vedno obrne stvari drugače, kakor pa so v resničnosti. Božja logika, zato pa logika nebeškega kraljestva namreč ni enaka človeški ali tudi naravni logiki, ker gre pač za nadnaravno, Božjo logiko. Kateri pametni sejalec bi namreč kar tako vsepovsod metal dobro, rodovitno Seme? So pa to Božji darovi, njegova milost. Gospod seje na njivo sveta, ki je takšna in drugačna, a to pomeni, da seje v človeška srca, v dušo. Teren je takšen in drugačen, prav kakor Gospod priliko razloži učencem. Zgodba o potopu pokaže, kako je to že od vedno v praksi oz. kako Bog spoštuje človeško svobodo. Dovzetnost za njegovo milost je takšna in drugačna, v izprijeni družbi ali civilizaciji pa srca postanejo kamnit teren, kamor Božje seme nikakor ne more prodreti. Že precej ljudstev je skozi zgodovino propadlo in še kaj jih bo, le malo se jih reši, a vendarle se vedno ohrani neki sveti ostanek, iz katerega se spet razvije številčen rod. Ladja rešitve s sredstvi zveličanja je seveda sveta Cerkev, v resnici pa je na tej ladji, kakor smo večkrat povedali, le malo ljudi. Kakor pravi Dom Chautard v svoji duhovni knjigi 'Duša vsakega apostolata', imamo kristjani s tem oznanjevanjem še ogromno dela, pač vsakdo na svojem mestu in v svojem stanu.

Prilike so tako obrnjene, da kristjani, potomci Jezusovih učencev, pač potrebujemo posebno razlago, nekdo nam mora sveti katoliški nauk pač pravilno razlagati, kakor ga je Cerkev torej vedno, povsod in vsem razlagala, če rečemo s sv. Vincencijem Lerinskim. To je to apostolsko izročilo, o katerem govori sv. Irenej – kar so učenci prejeli od Gospoda, to se je izročalo naprej in naprej. Sicer ljudje lahko gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in razumejo… Nihče ne potrebuje nekih sodobnih razlag, ki bi bile v skladu z duhom in miselnostjo časa, vsi pa v bistvu hrepenijo po resnici. Kakor pa se je zgodilo sv. Pavlu v Atenah, se vedno najde neka skupina ljudi, ki sliši enkrat tradicionalni, torej pravi, nauk, pa reče, da bi ga radi poslušali še kdaj – že iz izvirnika se razume to, ne pa, da so Pavla vzvišeno odslovili... Dom Chautard pravi, da ljudje pač potrebujejo poučevanje pravega nauka. Duhovniki dosežemo omejeno število ljudi, zato mora tudi vsak vernik delati svoje apostolsko delo, kjer v življenju pač je. Mnoge bo res življenje odplaknilo, nekateri pa bodo sčasoma razbili trda tla svojih src, da bo počasi lahko kaj sadu.

Sveti Pavel nam pove resnico, kako težko je biti pričevalec v življenju. Ni čudno, da je prav ta beseda uporabljena za mučence, saj je vse skupaj bolj mučno kot pa ne. Pa saj se vidi že vsak dan doma, kako težko delo je vse skupaj, nad sabo, nad otroki, ko se trudi za vzgojo… Vendar pa moramo, vztrajati in trdo delati, zaupajoč v Božjo milost, ki prihaja na pomoč naši krhkosti, kakor nas uči sv. Pavel. Gospod vsem nam pravi, da nam zadostuje njegova milost, ki dopolnjuje in dograjuje na naši krhkosti. Premalo res zaupamo vanjo. Noetova zgodba pa nam govori tudi o redu v duhovnem življenju in življenju nasploh, kar vsi mi današnji ljudje težko slišimo in razumemo, pa se res ni za hvaliti s tem. Treba si je postaviti neke vrste red in organiziranost, kdaj in kako stvari delamo. Imamo čas za osebno in skupno molitev, za branje, za delo. Kako delamo svoje delo? Vemo, koliko časa gre v nič zaradi tega, kar je v evangeliju – skrbi tega sveta… Koliko vsega nam pojedo elektronske naprave, koliko vsega nam razbijejo, bi pa mi, nasprotno, morali zbirati in se večkrat zbrati. V postnem času, ki je pred nami, lahko precej naredimo na tem področju, zato naj ne gre kar tako mimo. Če se ne bomo zakoreninili, nas bo pač odplaknilo.

Zakaj popravek molitve Oče naš ni dober ... oziroma je celo luteranski?

Vsake toliko časa spet pride na površje vprašanje očenaša oz. prevoda Gospodove molitve, zadnje čase sicer bolj glede izbire besede "skušnjava" ali "preizkušnja", vendar pa je julija leta 2022 celjski škof Matjaž odgovarjal tudi na različico, uvedeno v Italiji, ki jo tu obravnavamo, povzeto po strani Il cammino dei tre sentieri. Kakor smo že imeli priložnost reči glede skušnjave, je beseda seveda ustrezna, ker najbolje odslikava dvojni pomen izvirne besede - gre tako za preizkušnjo, kot tudi za skušnjavo. Druga zadeva pa je popolnoma zgrešena, pa bomo sedaj videli, zakaj. 

1.V cerkvah po Italiji se na koncu molitve Oče naš ne reče več . ..in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč: ...in ne zapusti nas v skušnjavi (non abbandonarci alla tentazione). Sprememba je bila narejena, ker naj bi italijanski "indurre" (latinsko "inducere", slovensko "vpeljati") povzročal nesporazume glede tega, da bi lahko Bog neposredno vodil človeka v skušnjavo.

2.Pravzaprav ima v aramejščini "vpeljati" permisivno vrednost, zato je pomen, da ne dovoli, da bi padli v skušnjavi. Božja neskončna modrost namreč dopušča skušnjave, da bi se z njimi lahko očistili in po njih dosegli zasluge, če jih premagamo in v njih, ko pridejo, ne pademo - ne naredimo greha, torej.

3.Vendar preidimo k spremembi. Eno bi bilo torej reči ne dovoli, da pademo v skušnjavi, povsem drugo pa ne zapusti nas v skušnjavi. Ta izraz predstavlja resno težavo, saj nas Bog ne more zapustiti v skušnjavi. Človek lahko zapusti Boga, Bog pa nikdar ne more zapustiti človeka.

4.Pravzaprav ta izjava, to je treba povedati, diši po luteranizmu. Luter namreč predlaga voluntaristično in nominalistično pojmovanje Boga. Po njegovem mnenju je filozofija nekakšna "satanova prostitutka", po kateri je Boga mogoče priznati le z vero (fideizem). Od tod izhaja nezmožnost pojmovanja Boga kot Logosa, temveč le kot bitja, ki je onkraj dobrega in zla; od tod tudi možnost, da lahko Bog nekaterim pomaga, druge pa celo zapusti. 

To pojmovanje recimo najdemo v Bergmanovem filmu 'Zimska svetloba', ko na koncu zakristan pastorju razlaga Kristusovo zapuščenost in pravilno pove, da so vsi učenci Gospoda zapustili, potem pa gre v luteransko pojmovanje: "Najhuje pa je šele imelo priti. Ko je bil Kristus pribit na križ in je tam v bolečini visel, je zaklical: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Zaklical je glasno, kolikor je mogel. Mislil je, da ga je njegov nebeški Oče zapustil. Verjel je, da je bilo vse, kar je učil, laž. V trenutkih, preden je umrl, so Kristusa razjedali dvomi. Zagotovo je to moralo biti zanj njatežje? Božja tišina." Kar je potem dvomeči pastor potrdil. Če stvari razlagamo po človeško in samo čustveno, zlahka pademo v nevarnost zmote, zato je treba vselej temeljiti na pravih prevodih in pravih razlagah. Tako tudi vemo, da je Kristus bil prepuščen skušnjavam, ki pa jih je vselej premagal, na križu pa je s prvo vrstico psalma mišljen celoten psalm, kakor je judovska navada, kjer pa potem najdemo zaupanje v Boga. Kot vedno - težava ni v prevodu, ki bi bil napačen, ampak je težava v tem, da je treba ljudi katehizirati, jim stvari razlagati, kakor je prav. To pomeni tako, kakor je Cerkev vedno, povsod in vsem razlagala in učila. 

Priprava na dobro in trdo delo

Vstopili smo v predpostni čas, ki je ogrevanje za postni čas. Postni čas je seveda tisti pravi stadion, kjer bomo zares tekmovali, kakor sv. Pavla poslušamo v današnjem berilu, vendar pa se mora vsakdo na tekmovanje pripraviti. To tekmovališče je seveda svet, je življenje, pa vemo, da se mora tudi vsak človek pripraviti, preden, kakor rečemo, gre v svet oz. v življenje, ko odraste. Na to tekmovališče moramo vstopiti, hočeš-nočeš, vsi ljudje, ki odrastejo, vendar nam Apostol pravi, da bodo nagrado prejeli le tisti, ki bodo zmogli lahkotno in svobodno teči. Marsikaj torej obstaja, kar bi nas moglo ovirati, da bi ne prav tekli. V predpostnem času se tako moremo pripraviti na to tekmo, ki bo tekma vsakogar s samim seboj, pa tudi, kakor drugod pravi sv. Pavel, "s svetom, mesom in hudičem". Vsako leto imamo tako priložnost, da se usposobimo, izurimo, osvobodimo za tisti življenjski tek, ki je najpomembnejši, vendar nam nagrada pripade le, če pridemo do konca, do cilja. Plačilo je, kakor pravi evangelij, za vse enako, gre pa seveda za nebesa, za gledanje Boga. Vendar pa to Božje gledanje ni samo nekje daleč v prihodnosti, temveč je že tu in zdaj - gre za sposobnost bolje razumeti in prepoznavati Božjo voljo, za gledanje na svet, življenje in bližnjega, ki je Božje in podobno.

Tekma se nikdar ne konča in nas sv. Pavel opozarja, da nihče ni varen, da ne pade. Dom Gueranger nam pravi, če smo morda večji od Apostola narodov? Vemo, da se z njim ne moremo primerjati, še on pa pravi, da se stalno trudi, ker se v njegovem srcu še ni polegel strah pred tem, da bi odpadel. Nihče torej še ni na koncu in ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Žal pa je veliko tega mišljenja, češ da smo že dobri takšni, kakršni smo, da le ni slabše. Že res, da je potrebno vse voljno sprejemati, kar nas doleti, tudi razmere in tako, vendar to še ne pomeni, da je treba na mestu obstati. Nasprotno, stalno je treba delati in se truditi, da bi se stvari izboljšale, narediti vse, kar je v naši moči. Najbrž marsikdo lahko najde v svojem rodu kakšno takšno figuro, ki je s trdim delom in prizadevanjem izboljšala kaj zase in za svojo družino ali svoj rod - podobno je seveda tudi v trudu za krepostno in duhovno življenje. Skratka, mi se moramo močno truditi, pa pride pomoč nebeške milosti. Ta pomoč ne bo nikdar izostala, da se ne bi končal niti naš tek po pravi poti. Kakor pravi stopniški spev današnje maše, so Gospodove oči vedno obrnjene na tistega, ki dela in trpi.

Pri evangeliju pustimo interpretacijo cerkvenih očetov, da bi se posvetili duhovnemu sporočilu za nas ljudi, saj nas tudi evangelij uči, kako si moramo nagrado v tem življenju, še bolj pa v naslednjem, v nebesih, zaslužiti s trdim in poštenim delom. Kakršnakoli nevoščljivost ne bi smela imeti mesta, ker tudi vsak od nas zapravi veliko priložnosti in časa. V tem smislu imamo mladostno dobo, potem odraslo dobo, ki jo naznanja poldne, nazadnje pa je starost. Ko si enkrat najet, ko si torej v Cerkvi, moraš pošteno in trdo delati, ne moreš odlašati na kasneje, češ da bo še priložnost. Kakor pravita Sveto pismo in bogoslužje - zdaj je čas milosti, zdaj so dnevi zveličanja. Kdo ve, če dočaka poldne, pa potem večer? Pa tudi, nam pravi Gueranger, naj si tisti, ki so že bili poklicani, ponovno prejeli Gospodov klic, saj je tisti zadnji klic rezerviran tistim, ki ga sploh še niso prejeli. To pa ne pomeni, da Bog ne bi dal dovolj milosti vsakemu, da se spet vrne na delo, ki ga je bil opustil.

Dobri Samarijan in nezakonito priseljevanje

Ameriški podpredsednik J. D. Vance pravi, da moramo ljudi ljubiti hierarhično. Papež Frančišek odgovarja, da moramo vse ljubiti enako. Kaj o tem uči cerkveno učiteljstvo?

Dr. Julio Loredo se s preučevanjem katoliškega nauka o redu ljubezni (Ordo Amoris), kakor ga je toretiziral najprej sv. Avguštin, potem pa sistematiziral sv. Tomaž Akvinski, osredotoči na nasprotje med restriktivno migracijsko politiko, ki jo sprejemajo nekatere zahodne vlade, in vizijo papeža Frančiška o sprejemanju priseljencev. Naj spomnimo, da se je Vance leta 2019 spreobrnil h katoliški veri, in sicer pri dominikancih v Cincinnatiju, v zvezni državi Ohio, iz katere prihaja. Zato mu Tomažev nauk ni tuj, čeprav zase pravi, da se najbolj naslanja na sv. Avguština.

Resničnost proti ideologiji

Celo levosredinske vlade v Evropi, kot sta Nemčija in Danska, so zaradi objektivnih težav, kot sta kriza zaposlovanja in naraščajoča kriminaliteta, uvedle strožje migracijske politike, vključno z deportacijami. Ta pojav priznavajo tudi osrednji mediji, ki so te skrbi prej označevali kakor „suverenistične“ ali „populistične“ obsesije.

Prednostne naloge papeža Frančiška

Priseljevanje je glavna prednostna naloga papeža Frančiška. Besedilo se sklicuje na knjigo Sprememba paradigme papeža Frančiška, ki prikazuje, kako je sprejemanje vsakega migracijskega toka za papeža postalo „novo brezpogojno načelo“ in je nadomestilo druga načela, ki jih je razglasil Benedikt XVI. No, tu je treba reči, da to sicer niso zgolj načela, saj bi potem zapadli v relativizem. Papež Benedikt je kot ta načela sicer naštel življenje (od spočetja do naravne smrti), svobodno vzgojo in družino, vendar če bi naj to bila za nas načela, potem to ne velja za druge, ki imajo drugačna načela. Tu je težava teh krogov, ki v resnici niso protirevolucionarni niti tradicionalni, to pa velja za TFP, katere član je Loredo, hkrati pa predsednik njene italijanske različice. V resnici gre tu za naravne pravice človeka, ki bi morale veljati za vse.

Razhajanje s politiko ZDA

Med papeževim stališčem in politiko ameriške vlade, zlasti pod Trumpovo administracijo, ki je ponovila svojo politiko deportacije nezakonitih priseljencev, obstaja nasprotje. Papež Frančišek je to politiko kritiziral in jo označil za „množično deportacijo“.

Pravica narodov

Medtem ko papež Frančišek priznava pravico narodov, da zaščitijo skupnosti pred tistimi, ki so zagrešili nasilna kazniva dejanja, se zdi, da pa ne priznava pravice države, da tistim, ki se nezakonito priseljujejo, ne da bi zagrešili kazniva dejanja, zavrne stalno prebivališče ali svoje meje zapre pred takšnimi tokovi. Papež meni, da lahko revščina v izvorni državi pomeni „absolutno pravico“ do izselitve. To stališče je v nasprotju z družbenim naukom Cerkve, po katerem je končna odločitev o priseljevanju v pristojnosti „preudarnosti svetne oblasti“. Vendar pa vemo, kako v modernizmu tudi DNC ni več isti kot je bil.

Ordo Amoris in dobri Samarijan

Koncept Ordo Amoris (red ljubezni), ki ga omenja ameriški podpredsednik Vance, trdi, da mora ljubezen slediti določeni hierarhiji. Zadeva se od samega sebe širi k bližnjemu, začenši pri najbližjih. Najbolj nas seveda v družbenem nauku zanima red v ljubezni do bližnjega. Tako naš cerkveni oče in cerkveni učitelj lepo razložita, da je najprej ljubezen zakoncev drug do drugega, nato lastna družina, nato sorodstvo, nato prijatelji, pa neka lokalna skupnost, pa pokrajina, pa država, potem ostali. Generalno in daleč bi v teoriji ljubili vsi, kar nam lepo pokaže v zdravnikovih besedah Dostojevskij, težava je pri konkretnih osebah, pri marsikom res prav pri najbližjih. Papež Frančišek kot odgovor na to stališče navaja, da je pravi ordo amoris tisti pri usmiljenem Samarijanu, ki je odprt za vse brez izjeme. Ta vizija poudarja brezpogojno sprejemanje vsake osebe. Je temu res tako in je to pravilna interpretacija?

Teološka analiza

Dominikanski teolog, pater Peter Totleben v članku v World Catholic Report pojasnjuje, da je ordo amoris hierarhični red, ki temelji na ljubezni do Boga in iz nje izhaja. Teolog pojasni, da prilika o usmiljenem Samarijanu ni v nasprotju z redom ljubezni, temveč poudarja, da ni mogoče dobro ljubiti vseh, če ne sledimo natančno določenemu redu.

V nasprotju s sodobnim egalitarizmom

Sodobni egalitarizem bi lahko privedel do izkrivljenega pogleda na ljubezen, zaradi katerega bi lahko ljubezen do resničnih ljudi zamenjali z abstraktno ljubeznijo do človeštva, kakor smo zgoraj dejali. Ordo amoris pa se po drugi strani kaže v hierarhiji medosebnih odnosov, ki nam omogočajo, da v sistemu koncentričnih krogov dajemo prednost tistim, ki so nam najbližji.

Sklep

Dr. Loredo naredi ključno primerjavo med pragmatičnim in reaktivnim pristopom nekaterih zahodnih vlad k priseljevanju ter univerzalističnim in vključujočim pristopom papeža Frančiška. Doktrinarna analiza Ordo Amoris, ki jo uvaja kritika koncepta „Najprej Amerika“, zagotavlja teološko podlago za razumevanje kompleksnosti različnih pogledov na ljubezen in dobrodelnost. Očitno je, da obstajajo napetosti med temeljnimi načeli Cerkve in sodobno občutljivostjo za egalitarizem. Vendar pa ta težnja po načelih francoske revolucije v resnici ne bi smela čuditi preveč, če vemo, da se jih od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora zmotno zasleduje tudi v Cerkv in tudi v hierarhiji. Tu bi veljalo opozoriti še na besede kardinala Kocha o sprejemanju zadnjega koncila: "Tako progresivci kot tradicionalisti razumejo Drugi vatikanski koncil kot prelom z izročilom, čeprav na nasprotne načine. Razlika je le v tem, da se za progresivce prelom zgodi po koncilu, medtem ko se za tradicionaliste zgodi s koncilom. Vendar sta si ti dve skrajni stališči tako blizu prav zato, ker drugega vatikanskega koncila ne razlagata v okviru splošnega izročila Cerkve.“ Očitno kardinal ne pozna prave tradicionalistične misli. Bratovščina sv. Pija X., kot prvo, meni, da se je prelom zgodil že pred zadnjim koncilom, kot drugo pa ne sprejema določenih stvari zadnjega koncila ravno zato, ker stvari razlaga "v okviru splošnega izročila Cerkve". Tu najdemo tragedijo zagovornikov t. i. "reforme reforme", ki bi rada naredila sintezo tudi med naukom in izročilom Cerkve ter načeli, med drugim, francoske revoluciji, kakršno je recimo načelo enakosti. Sedanji papež vsaj ne skriva stvari in ne skuša združevati nezdružljivega.

Zakaj v formalizem ne zapade tradicionalni obred maše, ampak novi obred?

1.Tisti, ki so v stiku z mladimi, bodo pogosto slišali ugovore, kot so tile: „Zakaj je maša mehanično ponavljanje formul? Zakaj je treba vedno govoriti ene in iste stvari? Zakaj mora človek zapadati v ritualizem, ki vodi v nekakšno usihanje, namesto da bi notranje začutil, kaj mora storiti?" Skratka, človek zahteva spontanost in notranjo pripadnost, namesto da bi se nečemu prilagajal.

2.Očitno je, da gre za neprimerne ugovore. Pravi odgovor je, da je obred upravičeno ponavljajoč se (mora biti), ker je maša ponovna uresničitev dogodka: kalvarijske žrtve. Prav tako kot je enako res, da mora biti navzoičaactuosa participatio (dejanska udeležba - kar je pravilni prevod, nedejavna), ki med drugim vključuje tudi glasovno odgovarjanje. Pomembno je najti ravnovesje med formalno in notranjo razsežnostjo , med vokalno udeležbo ter notranjo in kontemplativno udeležbo.

3.No, v tem je maša starodavnega rimskega obreda bolj v skladu z resničnostjo. Res je sicer, da zahteva precej skromno in nežno odgovarjanje, predvsem pa vernike vabi k notranjemu premišljevanju in molitvi. V novem obredu pa je po drugi strani skoraj „tesnobna“ perspektiva: nujno je treba na glas odgovarjati. Prostor za tišino je zmanjšan na minimum, da ne rečemo, da ga skorajda sploh ni. Če pa se nekdo ne odzove, se skorajda meni, da ne zares sodeluje pri maši.

4.Skratka, v nasprotju s tem, kar se govori, je novi obred in ne tradicionalni obred tisti, ki človeka sili v formalizem - ker to tako imenovano "sodelovanje pri maši" mora biti. Pri navadni delavniški je to glasno odgovarjanje in petje, četudi bi za slednje marsikdaj bilo bolje, da ga ne bi bilo, pri nedeljski, veroučni, družinski in praznični maši pa še mnogi drugi vložki, ki bi naj vse skupaj naredili zanimivo. Tudi zato je tradicionalna maša v resnici bolj „mladostna“. Dejansko je večno mlada: Introibo ad altare Dei. Ad Deum qui laetificat juventutem meam ali: Pristopil bom k Božjemu oltarju. K Bogu, ki daje veselje moji mladosti.

Prevedeno in povzeto po: https://itresentieri.it/il-rito-tradizionale-della-messa-fa-cadere-nel-formalismo-e-invece-e-proprio-quello-nuovo-a-farlo-vi-spieghiamo-il-perche/?fbclid=IwY2xjawIadUVleHRuA2FlbQIxMQABHV7MB-n_r4wlVZNXHD3aydQqpUNFUCnGbESVrEjqmL7N83v-W3y0xr5oCw_aem_mCTbK2E41SoLhylhS6lgHQ

Da ne bi morda...

Če smo se jeseni, ko so bila na vrsti današnja berila, bolj zaustavili ob sv. Pavlu, pa se dajmo tokrat bolj ob znanem evangeljskem odlomku o ljulki med pšenico. Nanašanje je zelo jasno na stvarjenje, kjer je Bog zasejal dobro seme, kar pomeni, da je bilo vse, kar je ustvaril, dobro, ko pa govorimo o človeku, je celo rečeno, da je bil nadvse dobro ustvarjen. Vendar pa se je nekaj zgodilo, to pa je padec v greh prvih ljudi, torej Adama in Eve. Omenjena je noč, kar ni slučajno, saj je šlo za omračitev vsega, da bi se tako dovolilo zasejanje zla. Ker je njiva svet, je to zlo, ki je bilo po krivdi človekovega padca spuščeno na svet, pravzaprav povsod navzoče. Navadno govorimo o naravnem, moralnem in nadnaravnem zlu. Imamo torej zlo, ki je navzoče v naravi, potem zlo, ki je naš proizvod, potem pa še zlo, ki nas in naravo presega, saj je zadeva padlih angelov ali hudičev. V današnjem času imamo nekakšno mešanico in prehajanje med razsvetljenskim naturalizmom, ko se zagovarja, kako mora biti čim manj človekovega posredovanja, ker je pač vse po naravi dobro, torej se ne upošteva okuženosti vsega in vseh z zlom, po drugi strani pa imamo kar nekakšen obup oz. tisto "svetobolje", ki smo ga pa podedovali iz 19. stoletja, ta negativizem in obžalovanje, ta obup nad vsem skupaj. Praktično imamo neko prehajanje med eno in drugo skrajnostjo, v enem in v drugem smislu. Do tega vselej pride, če nimamo prave podlage in pravega pojmovanja, pa tudi prave vere. 

Treba je upoštevati vse, kar smo omenili. Stvarstvo in človek sta sicer res ustvarjena kot dobra, človek celo kot odličen, kolikor more biti telesno ustvarjeno bitje odlično, vendar je treba hkrati upoštevati tudi globoko zaznamovanost z zlom in grehom. To dvoje je spet povezano s čudovitim, a hkrati strašnim darom, ki je svobodna volja. Pri zlu in grehu pa je spet treba upoštevati vse tri vrste, ki smo jih omenili. Že res, da je začetek zla in greha v svobodnem uporu padlih angelov, ki so imeli samo enkrat možnost izbire, saj so povsem duhovna bitja, z vičjo stopnjo rtazuma, volje in podobnih darov, vendar pa je greh na svet prišel po človeku in njegovi izbiri, tako da greh nikdar ni samo stvar delovanja hudega duha in hudih duhov, ampak je vedno tudi stvar naravne nagnjenosti, ki je ta padla narava po izvirnem grehu, kakor tudi vsakič človekova odgovornost in svobodna volja. To vse je med seboj prepleteno, žal pa dandanes zasledimo besede škofov in teologov, ki preveč poudarjajo, kar zadeva zlo, delovanje hudega duha in hudih duhov. To je zato, ker se tudi v obratni smeri preveč poudarja samo Sv. Duha, ki bi naj deloval sam, izoliran. Kakor pa Bog vselej deluje kot Trojica, torej Oče, Sin in Sveti Duh obenem, tako tudi zlo vselej deluje na vseh treh ravneh, nikdar ni izolirano na eno samo raven - vselej gre tako za delovanje hudega duha in pajdašev, kakor tudi padle narave in človeka. 

Če namreč v tem pogledu preveč poudarjamo delovanje hudega duha, potem se zmanjšuje človekovo odgovornost in zaznamovanost z grehom. To se žal danes pogosto vidi v teh krogih karizmatičnih gibanj, zasebnih razodetij in podobnega, kjer povsod vidijo hudiča in preveč poudarjajo njegovo delovanje. To je ta vpliv protestantizma in podobnih zmot, ki ga potem najdemo v teh krogih, kjer se je tudi v Cerkvi to prevzelo. Kakor velja za duhovno življenje, gre tudi tu vselej, ob tej zaznamovanosti in padlosti, še za sodelovanje človeka, ki je bitje razuma in volje, poleg seveda še družbenega in skupnostnega vidika. Na razum in voljo se gleda negativno, nasprotno pa se zelo poudarja čustva. Druga zmota je naturalizem, po katerem v to po naravi vse dobro posega človek in to kvari. Najbrž ni treba veliko, da bi ugotovili, kako je ta miselnost privedla tudi do današnjega okrivljanja človeka za vse nevšečne pojave v naravi. Tako pač je, če greh ne obstaja, ampak je zlo samo stvar človeka. Preveliko poudarjanje samo moralnega zla pa, nazadnje, privede do moralizma. Tudi slednji se je žal preveč zasidral tudi v določenih krogih v Cerkvi. Načeloma gre za postavljanje morale na prvo mesto, pred vero, potem pa ni tistega zdravega realizma in sovpadanja vseh treh vidikov pri delovanju zla, kar se nato pozna tudi pri pojmovanju milosti. Potem pride do tistega rigorizma, kakršnega zasledimo tudi v besedah apostolov v evangeliju, ko človek toliko poudarja samo določeno ali določene vrline, da potem druge kar izginejo. Izboljšanje ali celo spreobrnjenje se hoče napraviti preveč na silo, na hitro, preveč na lastno pest in predvsem pri drugih, vendar se podoben način uporablja tudi pri sebi. Brez nekega zdravega realizma, potrpljenja, počasnega a vztrajnega ter odločnega dela, in sicer na tem, da se doseže neko vrlino, da pride do dobre navade, ne da se na silo izruje razvada, ne gre. Še enkrat več poudarjam odlične besede pokojnega terapevta Bogdana Žorža, ki je dejal, da se ne gre izkoreninjati razvade, temveč se dela na tem, da se na njeno mesto postavi dobro navado, vrlino. To je vselej bil krščanski, katoliški način, ki gre v smislu besed Janeza Krstnika: "On mora rasti, jaz pa se manjšati."

Tako gre tudi delati sicer v duhovnem življenju, kjer gre za delo tako na naravnem, kot tudi na moralnem in nadnaravnem področju. Svetniki nam kažejo, kako se recimo da ogromno storiti, da se spremeni in izboljša svoj značaj. Pred kakimi desetimi dnevi je godoval sv. Frančišek Saleški, ki sem ga tudi zadnjič omenil. V zgodovino je ta cerkveni učitelj prešel kot svetnik mehkobe in nežnosti, seveda v pravem pomenu besede, ne v smislu neke pomehkuženosti in poženščenosti. Eno je vrlina in krepost, drugo je pregreha in razvada. V resnici je bil v mladosti neverjetno koleričen in jezljivega značaja, nagle jeze torej, pa bi ga brez težav mogli dati med tiste, ki bi šli hitro izruvat plevel med pšenico v današnjem evangeliju. Sv. Frančišek je torej s pomočjo milosti toliko delal na svojem značaju, da si je oblekel ravno vse to, kar nam omenja v berilu sv. Pavel. Seveda ni popuščal na načelni ravni, kjer je ostal nadvse trden, spremenil pa je svoj način delovanja, ki je v življenju in delovanju kristjana nadvse pomemben. Glede tega obstaja rek: "Fortiter in re, suaviter in modo." - "Zelo trdno glede načel, vendar nadvse oprezno glede načina." To je tista prava nežnost in potrpežljivost, h kateri smo po besedah sv. Pavla in našega Gospoda danes še posebej povabljeni. To je torej to delo, ki pa je sodelovanje človeka z Bogom, z njegovo milostjo. To je Božji način, kjer se upošteva tako okoliščine, kakor tudi izbiro sredstev in vse drugo, da dosežemo najboljši možni rezultat. To je seveda današnjemu svetu tuj način, a lahko rečemo, da je tudi človeku tuj način, ker ni vse in takoj, kjer se preveč ne gleda na posledice in stranske učinke ter morebitno škodo. Vse to ni pomembno, da se le hitro in učinkovito pride do kolikor toliko dobrega rezultata. Kot rečeno, zlasti to velja pri delu in odnosih z drugimi. Gospod Jezus pa v svojih prilikah ne govori o človeškem načinu, pogledu, logiki, temveč o Božjem načinu, pogledu, logiki. Zato so te prilike sicer vzete iz vsakdanjega življenja, vendar obrnjene glede na logiko nebeškega kraljestva.

Luč našega življenja

Današnje praznovanje, ki v širšem smislu zaokroža božično praznovanje, je zelo star praznik in so ga v Jeruzalemu praznovali že vsaj od 5. stoletja naprej. Po besedah preroškega starca Simeona je Jezus luč v razsvetljenje poganov, kar pomeni, da prinaša zveličanje vsem narodom, ne samo izraelskemu ljudstvu. Jožef poskrbi, da Jezus in Marija izpolnita Mojzesovo postavo, čeprav jima to ne bi bilo potrebno, pa vendar to ponazarja telesnost ali mesenost učlovečenja Boga po eni strani, potem pa imamo že napoved uresničenja Nove zaveze v Jezusovi krvi, ki se bo zgodila na križu. Prava žrtev ne bodo več živali, ampak Jezus sam, zato pa je darovan Bogu Očetu. Nečistost prve Eve se očisti z deviško čistostjo Nove Eve, Marije, ki je pred, med in po porodu ostala Devica. Gre namreč tudi za Marijino očiščenje po Postavi, vendar pa ni Postava tista, ki očiščuje, ampak Božja milost, katero je Marija prejela od Boga, kakor ji je povedal angel.

Gre torej za zaokroženje Besede, ki je postala meso, ki je postala konkretna. V Svetem pismu je lepo rečeno, da je Bog nekaj rekel in naredil, ni samo rekel in ni imel samo nekih namenov, temveč njegovim besedam takoj sledi dejanje ali uresničitev, konkretizacija. Marija je vsa čista, pa to tudi konkretno pokaže s podreditvijo obredu duhovnega očiščevanja, Jezus se daruje človeku, pa to tudi jasno pokaže. Sv. Frančišek Saleški pove, kako so v antiki dobrega človeka ponazorili tako, da so na breskev, ki ima obliko srca, dali njen špičasti list, ki ponazarja jezik. Dober in kreposten človek torej nima samo jezika, ampak tudi srce, se pravi svoje notranje življenje, voljo in razum, ki mu omogoča, da govori tisto in toliko, kolikor je prav, hkrati pa ga tudi vodi v izvrševanje teh besed, saj nam naš Gospod pove, da se dejanja rojevajo v srcu, dobra ali slaba. Štiri bitja pri preroku Ezekielu, nadaljuje dobri škof in cerkveni učitelj, tudi niso imela samo kril, da bi letala v višave, temveč so med krili imela roke, da bi te visoke stvari tudi udejanjala. Vemo, da se je v Cerkvi potem ta bitja uporabilo za upodobitev evangelistov. Pri evangeliju pri maši verniki stojijo, da s tem kažejo, kako želijo uresničevati evangeljske besede. Imamo lahko še tako visoke misli in namene, vendar, zaključuje sv. Frančišek Saleški, to človeka še ne pripelje v raj. Pregovor pravi, da je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel - če niso zadeve uresničene, četudi so v mislih, besedah ali na papirju dobre, jih pač v resničnosti ni.

No, pri darovanju v templju vidimo pri sveti Družini ponižnost, ki se uresničuje. Božji Sin in Božja Mati, ki se želita do konca podrediti temu, kar sicer velja za grešne ljudi, vendar ravno ta majhnost in skromnost ter ponižnost omogoča njun vstop v naša srca, da bi jih mogla potem od znotraj spremeniti, preustvariti. Brez te Marijine in Jezusove pokorščine človek ne bi mogel priti do čistosti srca, ki pa je potrebna, da bi ne samo potem v nebesih gledal Boga, ampak tudi za to, da bi že sedaj stvari gledal v Božji luči. Da bi prav gledal na življenje, na svet, na ljudi. Ker sta tako majhna, ju lahko ljudje sprejmemo, če smo le tudi samo majhni, pa se potem Bogu v svetišču darujemo, kar lahko naredimo, če se prej seveda očistimo. Sicer naš dar, kot tudi vemo iz besed našega Gospoda, ni kaj prida vreden. Onadva nista potrebovala iti v svetišče, ker sta onadva Božje svetišče, mi pa seveda moramo iti v svetišče. Mnogi govorijo, da tega ne potrebujejo, da ne potrebujejo spovedi in maše. Vse bodo rešili sami, Božje pomoči, Božje milosti ne potrebujejo. Pravijo, da se dobro počutijo, da jim nič ne manjka. Pater Maurizio Botta se je pri eni svoji knjigi s tem poigral v naslovu, saj slednja nosi naslov: "Dobro se počutim - zelo trpim". To je vzpon ali padec, o katerem govori Simeon - nekateri sprejmejo ponujeno Božjo roko, drugi pa ne. Vendar pa ljudje sami ne moremo razsvetliti temin našega življenja, potrebujemo tistega, ki je luč. Kakor je rekel Janezov oče, Zaharija, samo on razsvetli vse, ki so v temi in smrtni senci.