Živeti iz krsta in po njem

Tradicionalno je praznik Jezusovega krsta na osmino Gospodovega razglašenja, torej 13. januarja, medtem ko je pa nedelja v tej osmini nedelja Svete družine, kar je bilo včeraj. Jezus sicer, kakor je veljalo že za vse drugo, ne bi potreboval krsta, ampak je tudi to naredil, da pokaže, kako je nase popolnoma sprejel človeško naravo. Krst v Jordanu je začetek njegovega javnega delovanja, še prej pa izpolnitev postave. Čeprav Janezov krst ni imel ućinka, ki ga daje Jezusov krst, pa naš Gospod potrjuje potrebnost pokore za spreobrnjenje in odpuščanje grehov. Jordan je veljal za nečisto reko, ker je izviral na poganskem severu, in sicer izhaja iz rek Banias ali Hermon (izvira na Golanu), Dan (v zgornji Galileji) in Hazbani (izvira v Libanonu), zato ga je Jezus s svojim vstopom vanj očistil in nakazal, kaj pomeni sveti krst, ki ga kasneje postavi in izroči apostolom - gre za očiščenje grehov in pridružitev v njegovo Cerkev. S krstom nekdo postane pravi Božji posinovljenec in Jezusov brat, kakor tudi brat vseh tistih, ki so krščeni v njegovo Cerkev. S krstom v Jordanu pokaže, da je krst, torej pridružitev Cerkvi, za vse narode, ne le za izralesko ljudstvo. Ko ga Janez označi za "Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta", ki, dobesedno, prevzame ali vzame nase greh sveta, torej vse grehe ljudi vseh časov, se začne Gospodovo javno delovanje, hkrati pa je to že označitev tega, da je on tisto pravo in edino žrtveno jagnje. To jagnje nadomesti vse druge žrtve, ki niso mogle rešiti vprašanja zla in odvzeti grehov oz. jih odpustiti - Kristusova Božja milost mora to narediti od znotraj. Krst, po njem pa potem vsi zakramenti Cerkve, h katerim je ta zakrament vrata, predstavljajo tisto nujno in redno pot zveličanja za človeka.

Danes se s krstom bodisi preveč odlaša bodisi se ne krščuje več svojih otrok, kar je tudi eden od znakov krize v Cerkvi in krize vere nasploh. Navadno se v začetku koledarskega leta poda nekaj statističnih podatkov po župnijah, kar pa zadeva krst, so ti podatki močno zaskrbljujoči po eni strani, po drugi pa tudi nepopolni, če se ne pove še drugih, ki se jih sicer posreduje na škofijo - ali gre za zakonskega otroka ali ne, pa starost krščenca. Dandanes je le še za vzprec krščanskih porok, zato so tudi krščeni otroci navadno nezakonski otroci, po drugi strani pa je precej več krščanskih pogrebov kot pa krstov. Vsi ti zaskrbljujoči podatki, vsaj morali bi biti zaskrbljujoči oz. alarmantni, pomenijo propad. Ni drugih besed za to. Sicer neuradno, v praksi pa, se je zamenjalo med sabo cilja svetega zakona, tako da na prvem mestu ni več roditev in vzgoja otrok, temveč drugotni, ki pa zaradi drugotnosti ni manj pomemben, ki pa je cilj medsebojnega posvečevanja zakoncev, ne pa "združitveni" cilj, kakor se ga imenuje zadnjih petdeset in več let. Ni torej samo roditev otrok, temveč tudi njihova vzgoja, katere pa ni brez krsta in zakramentov ter splošnega verskega življenja in vzgoje v družini. Zelo se poudarja samo še naravne elemente in cilje, ne pa tudi nadnaravnih. Brez naravnih seveda ni nadnaravnih, vendar pa tudi velja, da brez nadnarave narava propade. Roditev seveda je naravni element in je možna tudi zunaj zakona, vendar pa se rado pozablja na še drugi naravni element, ki je pa zakon. Prave civilizacije imajo dva poglavitna elementa, to pa sta poroka in pokop mrtvih. 

Ni težko danes najti ob pogovorih strinjanja glede pokopa svojcev, morda se je edino treba bolj potruditi, da ljudje razumejo, zakaj bi se jih ne sežigalo, težje se razume nujnost zakona, torej družine. Brez poroke ni družine, civilna poroka pa velja za naravno samo, če sklenitelja oba ne bi bila krščena, sicer je kakor da je ne bi bilo. Brez poroke tudi ni možna vzgoja oz. ni možna prava vzgoja, niti naravna. Manjka bistveni naravni element osnovanja osnovne celice družbe. Potem pa je seveda sicer res najprej potrebna naravna vzgoja v družini, vendar to še ni dovolj. Pred zdaj že kar nekaj leti je bil prijatelj na predavanjih za pripravo na krst, pa so predavatelji veliko govorili o naravni vzgoji. Vprašal jih je glede nadnaravne vzgoje, pa so rekli, da slednjo tudi nudijo ali so nudili otrokom tako, da so skupaj zvečer zmolili molitev "Sveti angel". To je sicer majhen delček mozaika nadnaravne vzgoje, a še zdaleč ne vsa nadnaravna vzgoja. Ko se zadnja desetletja precej govori o tem, da je treba živeti iz svetega krsta, pa se premalo dela na tem, da bi tako zares živeli. Gre predvsem za življenje po veri in iz vere, česar pa ne more biti, če starši tega ne živijo, nimajo in ne dajejo ali predajajo. Pri krstu je človek maziljen kot podoba Kristusa, pravega Duhovnika, Preroka in Kralja, pa je treba tudi sebe tako stalno oblikovati, vse to pa tudi prenašati na otroke. Duhovniška služba je služba posvečevanja, in sicer v krepostnem, molitvenem in zakramentalnem življenju. Preroška je služba učenja in poučevanja, namreč resnice. Poglabljati in predajati je treba stalni in nespremenljivi nauk Cerkve, ki je v Svetem pismu in izročilu. Svetega pisma ni brez izročila, tudi zato, ker je bilo po izročilu slednje kodificirano. Zato se stalno učimo in poglabljamo versko znanje, ki ga potem naprej podajamo. Gre za to, da tudi seveda sledimo temu stalnemu nauku in izročilu. Vse, kar bi temu nasprotovalo, je treba zavreči. Kraljevska služba je služba vladanja in obvladovanja ter bojevanja. Ni težko razumeti, da gre za boj za kreposti in proti grehu, potem pa za modro vodenje, vladanje in usmerjanje - sebe in tistih, ki so nam zaupani. Zasledil sem v enih oznanilih, da t. i. srednje generacije ni več v cerkev, ker bi naj bili naveličani. Srednja generacija bi bili otroci bumerske generacije in potem še naslednja generacija, torej otroci teh otrok. Lahko je tudi res naveličanost, predvsem pa gre za pomanjkanje vere. Iz istega razloga te iste generacije otrok več ne krščujejo in versko vzgajajo, kar tudi pomeni, da jih več ne vpišejo k verouku, ali pa jih tja samo pošiljajo, potem se pa zadeva zaključi po birmi, lahko pa tudi že prej. Ni vere, ker se ni preneslo naprej, kar se je prejelo. Morda pa se ni niti več prejelo.