božje besede današnje nedelje me je najbolj nagovoril en svetopisemski stavek: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«! Ta je iz prvega berila, ki je iz Prve Knjige kraljev (1 Kr 19, 4-8). V glavi se mi je takoj porodila asociacija z življenjem, kar je potem tudi pridigar omenil v pridigi.
To naše življenje je ena sama dolga in zahtevna pot. Zdi se, da je čedalje zahtevnejše. In ko gre za zahtevno, dolgo, mučno pot, potrebujemo takšno okrepčilo, da jo bomo zmogli. Z drugimi besedami - potrebujemo močne hrane.
Če sedaj nekoliko pomislimo, imamo hrane ne samo v izobilju, ampak celo preveč. Pri izbiri se lahko izmišljamo in izmišljamo, pa še ne bomo vsega poskusili. Toda - ni vedno stvar samo v količini in raznovrstnosti hrane, ampak v kakovosti. Navadno hrano lahko jemo in jemo, nekega dne se je preobjemo. Če pa je hrana resnično kakovostna, odlična, se je ne moremo preobjesti, četudi bi jo jedli vsak dan.
Če to sedaj naobrnemo na resničnost, se nam postavi vprašanje: ali obstaja tako kakovostna hrana, ki jo jemo in jemo, pa se je ne preobjemo? Na tem svetu se mi zdi, da temu ni tako - še tako dobre hrane bi se enkrat naveličali. Obstaja pa neka hrana, ki ni 'od tega sveta'. To hrano lahko jemo in jemo, pa se je ne preobjemo - ta hrana je Kristus: v evharistiji, v Božji besedi in v zakramentih.
Velja pa pomisliti še na nekaj: ali nam hrana tega sveta nudi popolno sitost? Če pogledamo, temu lahko pritrdimo na telesni ravni - celo presiti smo, kot smo že dejali. Toda, ali smo srečni? Je naše življenje resnično polno? Mislim, da ne. Polni so naši hladilniki, naši želodci, naše garaže, denarnice, bančni računi... Če temu ni tako, pa so vsaj naše glave polne misli nato, kako bi bilo vse rešeno, če bi imeli toliko kot imajo drugi - denar, avto, hišo... Marsikomu to nekoč uspe doseči, a je še naprej lačen in žejen, ni zadovoljen, še naprej tava in išče na tej življenjski poti.
Tu pa spet nastopi Kristus, tisti, ki je vstal in premagal smrt. Ta Kristus nam najprej kaže, kam gre ta naša dolga pot - v večnost. On namreč ni le Jožefov sin, ampak je Božji Sin, on ni od tega sveta. Da pa bi dospeli v večnost, potrebujemo takega kruha, ki ni od tega sveta. To je izreden kruh, neprecenljive vrednosti - Jezus sam. On sam se nam daje kot kruh življenja in za nas je dal življenje, da bi ga imeli mi. On se je spustil v naše nesreče, v naše tegobe, celo v smrt. To počenja vsak dan, a se je treba zbuditi, prisluhniti in vstati, vstati skupaj z njim, če bi radi dospeli do cilja, če bi radi živeli. Jezus, ki je vstal od mrtvih, nam pravi: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga«!
3 komentarji:
Ravno prej sem končal pisat komentar in ne vem zakaj je vse šlo v tri dni :/ - ta bo krajši :( :(
Zdi se mi, da ni prvi problem v tem koliko in kaj jemo ampak - na duhovnem področju seveda - občutek lakote. Slednji izginja in izginja iskanje prave hrane. Če še kdo občuti lakoto pogosto poseže - še vedno na duhovnem področju - po vitaminskih dodatkih, ki ne nasitijo. Družba vidi skozi prizmo smrti, ker je tudi sama v kleščah smrti.
Kristus je luč in je življenje, kar prinaša neke vrste sitost in zelo hranljivo snov.
Poseganje po živem kruhu - Božja beseda, zakramenti, skupnost ... - pomeni odgovarjanje na lakoto.
Cerkev pa kot kuharica, bi morala biti dobra kuharica saj med nami je veliko zbirčnih ljudi. Jaz sodim med te! :)
Tud meni je prej zbrisalo že napisano objavo na unem blogu, bom jutri napisal še 1x.
Ni kej ku se strinjat z napisanim. Res je važna tudi priprava hrane, za katero imamo vrhunske sestavine... Sem reku priprava, ne, bolj serviranje, da jo znamo pravilno podajati, sej na nek način je že pripravljena. No, je tudi priprava, npr. razlaga ipd.
Mi je pršla na pamet prilika o sejalcu - tudi s hrano je tako, da je lahko še tako dobra, a je treba najti prave sladokusce, ki jo počasi prežvečijo in okušajo z vsemo njenimi odtenki. Smo vsi malo mahnjeni na to, da hrano kar požiramo na hitro, si ne damo časa za počasno "guštiranje", tudi zato nima pravega učinka.
Kar se smrti tiče, jo družba vidi kot največjo tragedijo, pred katero se je treba nekako rešiti. Toda, naj mi odgovorijo na preprosto vprašanje: Zakaj naj bi dolgo živel, če je moje življenje prazno in brez smisla? Tudi tu ni važna kvantiteta življenja, ampak njegova kvaliteta.
Lepo si napisal Andrej. Strinjam se z Aljošo, da smo lačni živega kruha. Drugače pa živimo v materialnem (pre)obilju. Vsaj na Zahodu, mislim!
Objavite komentar