Biti duhovnik ni lahko 2

Kdo je za mano? Zadaj so ljudje, pred nami pa je Gospod, ki nas vodi, ki seje, kjer hoče in ki ima v svojih rokah človekovo usodo. Imel sem naravne učitelje, ki me niso učili izza katedra, ampak so me učili v življenju in z življenjem. Od tistih, ki so sedeli za katedrom, sem se naučil bolj malo. Nisem imel velikih profesorjev, velikih učiteljev, ampak bolj prepotentneže ali intelektualce, ki so bili bodisi preveč vzvišeni bodisi brez srca, ledeni. Velike učitelje sem našel v ljudeh, ki sem jih srečal v življenju. Moja univerza so bile gorske župnije, saj je šlo za ljudsko univerzo: šola ljudi, ki izhaja iz življenja in ga nikdar ne zanemarja. 

Ko sem prišel v gore, sem imel 27 let. Prišel sem v samotno in mrzlo župnišče, v Italiji pa so bili študentski protesti na vrhuncu. Stvari bi se lahko slabo končale, za to so bili vsi nastavki. Imel pa sem srečo in milost, da sem razumel, da sem prišel med ljudi, ki so me potrebovali, jaz pa njih. Takoj sem razumel, da nisem šel tja gor kolonizirat ali misijonarit, temveč zato, da bi živel in rasel z ljudmi, ki so imeli neko svojo vero in nek svoj način verovanja. Moral sem le z njimi prehoditi del poti, ne pa graditi svojo kariero. Moja mati me je naučila, da je duhovnikova največja kariera ta, da je z ubogimi ljudmi, da ima čisto dušo in mirno vest. Čutim sem potrebo po ponovnem rojstvu, kakor piše v Janezovem evangeliju (Jn 4,3).

Znebil sem se knjig, teologij, gotovosti, pastoralnih načrtov in sem si rekel, da je treba začeti znova, ne izhajati iz teorije, temveč iz življenja iz kulturnih temeljev ljudi. Izhajati je bilo treba iz človeka, saj se mi je zdelo škoda zavreči takšno kulturno in versko bogastvo, še posebej zato, ker se je tako globoko zasidralo in zraslo v ljudeh in med njimi. Prepričan sem bil, da bi vera brez kulture postala odtujenost, kultura brez vere pa bi ne mogla rešiti nikogar. Skliceval sem se na kulturo, ki ni v knjigah, ampak je obogatena z običaji in vsem, kar ljudem pomaga rasti. Skliceval sem se na vero, ki je prepletena z resničnostjo, življenjem, udejanjena v vsakdanjem življenju.

Ljudem sem seveda pridigal, da nam "evangelij priporoča, da smo ubogi, ne želi pa, da smo neumni". Kajti biti ubog (ne siromašen ali beden) je vrlina, biti neumen pa je katastrofa. Spodbujal sem jih, da bi imeli dostojanstvo, da se ne sprijaznijo z usodo, da ne prosijo milosti, da si pred nikomer ne odkrivajo glave in ne upogibajo kolena, od politika do duhovnika, ampak samo pred Gospodom. →