Začenjam z objavo odlomkov iz knjige-intervjuja iz leta 2007 'La fatica di esser prete' (enoznačno prevesti naslov je nemogoče, morda pa bi lahko rekli 'Biti duhovnik je naporno'), katere osrednji lik je Pier Antonio Bellina (Toni Beline; 1941-2007), furlanski duhovnik, pisatelj in prevajalec. Bil je znan po svoji inteligenci in bližini ljudem svojega, furlanskega ljudstva, pa tudi po svojem kritičnem pogledu na delovanje Cerkve, zlasti videmske. Zaradi svojih kritik je bil vedno odrinjen na rob s strani cerkvene hierarhije, ne pa tudi s strani ljudi, ki so ga imeli zelo radi. V furlansko zgodovino se ni vpisal le zaradi svoje pisateljske dejavnosti - pisal je izključno v furlanščini - ampak tudi kot prevajalec Svetega pisma v furlanski jezik, skupaj še z drugimi brati duhovniki. Naj te objave služijo vsem nam za razmišljanje - najbrž se bomo z Bellino strinjali v marsičem, v marsičem pa tudi ne. Važneje je, da nam bo to, kar bomo prebrali, dalo misliti. Prevod, ki bo podan v povzetku, seveda ne bo med najboljšimi, a želim vam dati nekaj, kar je tudi mene nagovorilo in mi dalo misliti.
Vsak človek je skrivnost - zase, za tiste, ki ga poznajo in za tiste, ki živijo v njegovem okolju. Spomnimo se modrih svetopisemskih besed: "Nikogar ne blagruj pred smrtjo" (Sir 11,28) - dokler smo živi lahko delamo neumnosti, še zadnji dan našega bivanja. trudim se živeti čim bolje svoj poklic, tako da širim oznanilo svobode, ki bi moralo biti tudi prva skrb Cerkve, a se nanj žal pogosto pozabi. Kaj je Cerkev? Ne obstajata dve Cerkvi - Božjega ljudstva in hierarhije, saj je Cerkev prostor, katerega prebivalci so vsi, le da z različnimi funkcijami. Ko govorim o Cerkvi kot taki, mislim na njen hierarhični del, ki je bolj otipljiv, bolj na očeh, se pa obe razsežnosti Cerkve precej prepletata. Kot vsaka struktura, ki je v rokah ljudi, tudi Cerkev vsake toliko pozabi na svoje bistvene razsežnosti, ki jo upravičujejo in opredeljujejo. Ne le jaz, ampak mnogi, smo se zavedli, da Cerkev mnogokrat - hvala Bogu ne vedno - evangelij izrablja, namesto da bi ga oznanjala, zanj pričala, vlivala spoštovanje vanj.
Treba je seveda ostati v Cerkvi, a hkrati paziti, da ohranimo določeno svobodo, da se ne ujamemo v katero od pasti. Da danes nekdo ohrani svobodo, mora plačati določen davek. Tu ne gre le za kariero, ampak bolj za lastno zdravje, inteligentnost, ceno življenja. Ker pa življenje ne podari ničesar, je treba za to, da nekoliko uživaš in živiš svobodno, plačati vse do zadnjega beliča - treba je trpeti. Vendar je to trpljenje vredno prenašati, ni le davek, ki ti veliko vzame in nič da, ampak je življenjski načrt, ki te, četudi ga uresničiš le delno, napolni s srečo.
Sam sem romantik - današnji svet to potrebuje - saj je razumskost v redu le za zadeve, ki jih je mogoče študirati, meriti, oceniti. Razum je v redu v človeških stvareh, v znanosti, politiki, ekonomiji, kjer je dovolj razum brez vere. Ko grem na občino, mi ni treba zapreti oči, kot pred Najsvetejšim, ampak jih moram še bolj odpreti, da mi kaj ne zakuhajo. Moram in želim biti informiran. Človok ni le materializem, ni le številka, ni samo kvantiteta.
Človek je, kot sem prej dejal, skrivnost, Božji pečat, Božja podoba. Sem romantik, ker grem onkraj razuma. Z razumom lahko znoriš ali storiš, da drugi znorijo. Če nekdo posedovalno in izključujoče ravna z razumom, lahko naredi veliko škode, tudi nehote.
Vsaka pravica ima svojo razumsko podlago, vendar moramo iti preko razuma - ne smemo ga ukiniti, temveč preseči. Človek je nekaj več kot to. Če bi razumnost namreč bila zadnja stvar, katera mati ali oče bi se potemtakem danes še odločil za otroka? To namreč pomeni veliko tveganje: moraš se boriti, dajati, ne da bi dobil kaj v zameno, otroka je treba vzgojiti v odraslo osebo, moraš galjubiti bolj kot samega sebe, vse dokler se ne iztrošiš.
Pogosto je bližnji dolgočasen, zoprn, nesramen. Če bi pri tem uporabljali zgolj razum, bi morali vsakemu pred nosom zapreti vrata. in vendar moramo iti preko vsega tega in posnemati Kristusa, ki nas ni ljubil le zato ker smo bili lepi in simpatični, ampak tudi ali predvsem zato, ker smo bili grdi in zlobni. Oscar Wilde je Jezusa imenoval za "velikega romantika", velikega umetnika, ki zna narediti poezijo tudi iz zadnje večerje, bolečine in celo smrti na križu.
Sam sem romantik, ker mislim in upam, da bo zadnja stran knjige sveta stran poezije. Morda bo ta nekoliko krvava, bo pa poezija, saj je čistemu in hladnemu razumu in ideologijam spodletelo, ostala pa je resnica ljubezni, ljubezen pa je znak romanticizma.
Se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar