Dvorana – metafora življenja. V njej se križajo pogledi, ki vsi opazujejo, kaj se bo zgodilo – farizeji opazujejo,
kaj bo spet napravil Jezus, ta pa opazuje razvoj dogodkov s svojim pogledom, ki
je tako drugačen od pogleda gostov in od našega pogleda. Gostje so se spustili
v tekmo za mesta, za biti ali ne biti – pač glede na mesto, ki ga bodo zasedli.
Ta gostija nam je blizu, še
bliže nam je najbrž ta tekmovalnost, ki se vrši na njej, čeprav sami po navadi
iz strahu ali iz bontona (pri nas bi rekli 's krjance') ne napravimo kot ti
nespametni junaki prilike. Jezus gleda v srca, tudi v naša srca danes, in vidi,
kako se tudi mi rinemo, da bi zasedli prva mesta…
A saj ne gre za to, da bi
dobili najudobnejši sedež ali da bi se usedli v prvo vrsto – enega izmed
glavnih sedežev lahko izberemo tudi tako, da se usedemo v zadnjo vrsto ali na
zadnji sedež. Izbira sedeža se namreč dogaja predvsem v našem srcu, znotraj
nas. Izbirati glavne sedeže namreč pomeni samega sebe postaviti pred vse.
Pomeni vse podvreči dosegi svojega lastnega ugodja, svojih lastnih ciljev.
Želimo, da nam vsi drugi strežejo, namesto da bi mi stregli. Želimo, da nam vsi
pojejo slavospeve, da nas hvalijo, ko bi, nasprotno, morali biti drugim na
voljo, jih poslušati, jih sprejeti. Želimo biti ljubljeni, ne pa da bi mi
ljubili. Bolj kot za sedeže, gre tu za način življenja.
In takšen način življenja
nam nikakor ne koristi, temveč nam škodi, saj med seboj postajamo tekmeci in
sovražniki. Obsojeni smo na življenje, ki je sestavljeno iz poizvedovanj,
komolčarstva, nevoščljivosti, izkoriščanja, prepotentnosti…
Jezus gre preko vseh teh
stvari – želi nam pokazati, kakšno mnenje ima vsakdo o sebi, na katero mesto
misli, da spada. In napačno je misliti, da smo pravični, brez velike krivde,
boljši od drugih, tako da si zaslužimo prva mesta – kdor namreč tako misli, bo
moral mesto prepustiti drugemu in se osramočen umakniti v ozadje, v anonimnost.
Pred Bogom pa je treba biti iskren in se sramovati svojega napuha, egoizma,
nevoščljivosti in popustljivosti do samega sebe – vsega, kar vsak od nas ima,
še preden se sploh usede. Pred Bogom se moramo sramovati svojega greha, saj je
on edini dober.
Prav k temu nas spodbuja
bogoslužje, saj se pri maši kesamo vsega slabega in trikrat kličemo h Gospodu,
naj se nas usmili – in če to storimo z iskrenim srcem, nas Gospod povabi,
rekoč: »Prijatelj, pomakni se bliže! Poslušaj mojo besedo in okusi moj kruh ter
pij iz mojega keliha!« Kdor se poniža in skesano skloni glavo pred Gospodom, ta
bo povišan. Zato nas spodbuja Sirah: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš
priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi
ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Ponižnost je v tem, da
priznamo, da je samo Bog velik, samo on je dober in samo on je usmiljen. Nihče
od nas ni takšen po naravi – prej nasprotno: polni smo egoizma. Kdor je
ponižen, je razumevajoč, zna ljubiti, zna biti brat in sestra, zna prositi, zna
biti človeški in uspe premagati vsako oviro na poti ter drugim pomagati, da jo
premagajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar