sreda, 25. september 2013

Gospod, danes ste odlično pridigali!

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (1)

Morda dajemo danes premajhen poudarek eni izredno pomembni in revolucionarni zadevi, to pa je iznajdba tiska. S kanadskim komunikologom McLuhanom jo lahko poimenujemo Gutenbergova revolucija – s tiskom je sčasoma vsak posameznik postal tudi bralec, seveda govorimo o pismenem posamezniku. Vendar pa velja tudi, kakor je lepo poudaril kanadski strokovnjak, da je svet tiska tudi vizualni svet, naše oči pa nikakor niso nevtralne, temveč zadeve vselej fragmentirajo, vsakogar silijo v to, da se osredotoči na en vidik in se slednjega tudi držijo. Knjiga torej spodbuja umik v notranjost, obrat vase, neke vrste egocentričnost. 

Ko je 2. vatikanski cerkveni zbor poudaril pomembnost branja in študija Svetega pisma, Božje besede,
je slednjo vendarle slednjo zasidral v določen skupni, enotni teren – poglabljanje v Sveto pismo mora vselej gledati na celoto in ne sme nikdar izključevati živega Izročila celotne Cerkve, kakor naroča v 12. točki dogmatična konstitucija o Božjem razodetju “Dei Verbum”. Nobenega spodbujanja fragmentarnosti ni tu, zato se ne smemo nikdar ustavljati le pri nekaterih vidikih svetih spisov, kakor se je treba tudi vselej soočati z Izročilom, ki je tisto, ki zagotavlja vselej živi in neprekinjeni dialog Gospoda s svojim ljudstvom. 

Izročilo je vselej pred zapisanim, kar nam je zelo hitro jasno, če recimo pogledamo prve spise v Svetem pismu, ki niso bili zapisani najprej, ampak so bili zapisani za nekaterimi drugimi spisi, pred tem pa bili stvar ustnega izročila. Pa ne samo to, saj zapisane besede slonijo na dogodku Besede, ki se je učlovečila – s Kristusom zapisane besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. 

Pomeni, da so te tri zadeve med sabo nerazdružljive in hodijo z roko v roki. Ko rečemo v katoliški Cerkvi Božja beseda, mislimo hkrati tudi na sveto Izročilo in na učlovečeno Besedo. Žal pa je tudi v katoliških krogih postalo tako, da se stavi poudarek samo na Božjo besedo – kar je nevarno, saj se prevedeno sliši kot “sola Scriptura”, ki pa je Lutrovo, torej protestantsko, načelo. Zgodi se celo, da Besedo z veliko začetnico zamenja poplava besed z malo začetnico, kjer je osrednjega pomena le še izkustveni vidik verovanja, ostalo pa ne najde mesta, ki bi ga moralo imeti. 

Kaj se zgodi, če torej ta poudarek na “besedi” ni dovolj zasidran v še drugih ključnih elementih krščanske vere? Pogledati je treba protestantski svet, ki se je znebil izročila in evharistije, da bi dal poudarek besedi in torej pravzaprav vizualnemu vidiku. V številnih ameriških filmih vidimo, kako ob koncu protestantskega bogoslužja verniki čestitajo pastorju za pridigo, kar je ena od prvih posledic načela “sola scriptura”. Zato, da je nedeljsko bogoslužje zares dobro in kvalitetno, je treba imeti odličnega govornika. Kar je tudi razumljivo, saj je nekaj vreden, če je poudarek le na besedah, samo tisti, ki zna govoriti. Oznanjevanje tako postane stvar profesionalcev, postane neke vrste “meštir”, kot so rekli stari. Takšen pridigar pa potem lahko takole parafrazira Arhimeda: “Dajte mi oporni mikrofon in premaknil bom svet!”

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.

4 komentarji:

Urška pravi ...

Naslov me spomni na nedeljske zajtrke pri stari mami, ko smo se pogovarjali o sveti maši in je ona navadno rekla: "Joj, gospod je pa dns tak fajn povedal?" Kot pubertetnica sem jo vedno podražila: "Ja, kaj pa je povedal?"
Ona je odgovorila: "Ja, to ne bi znala ponovit, ma tak je fajn povedal!" :):):)

peščenjak pravi ...

Soočamo se s poplavo besed. Ponekod smo takoj na začetku izpostavljeni poceni moraliziranju, ki se mu reče "uvod v mašo", nato je tu pridiga, na koncu še oznanila in zaključna misel. Skratka, noro.

Veliko boljša je tradicionalna praksa, kjer so oznanila v sklopu pridige. Konec koncev pa se dobi tudi list z oznanili in je prebirati oznanila pri maši brez smisla.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Se popolnoma strinjam, peščenjak. Poleg naštetega so še številni uvodi in podobne reči, ki rušijo ritem. Pri oznanilih bom lahko upošteval, da jih ne bo šele, ko bom "sam svoj mojster", kakor tudi za druge reči.

Mene pa bolj skrbi dejstvo, da je pri nedeljskih in prazničnih mašah pridiga "de facto" dobila osrednje mesto in se ljudem maša ne zdi vredna nič, če ni bilo, po njihovi oceni, dobre pridige. Da ne govorimo, kaj zganjajo tisti, ki imajo težave s sluhom, ki se včasih niso oglašali, temveč med pridigo raje molili... Čedalje več pride tako do navezovanja ljudi nase s trani duhovnikov, hote ali nehote, kakor je tudi težava identitete, ker potem nisi več član župnije, ampak greš tja, kjer je po tvoji subjektivni oceni dobra pridiga.

peščenjak pravi ...

Dobri pridigarji so od vedno cenjeni in tudi bl. Slomšek je pisal, da so ljudje hodili dve ali več ur daleč, da bi slišali dobrega pridigarja.
Res je pa to kar pravite o pridigah. Nasploh veliko ljudi dojema skoraj vse dele maše kot didaktične momente(kar je povezano s tem da morajo vse slišati), medtem ko bi nekako samo pridigo lahko šteli v to skupino. Tukaj je problem simbolike, npr. pri tradicionalnem bogoslužju se evangelij bere na evangeljski strani(levi strani oltarja), berilo pa na desni strani in pri slovesnih bogoslužjih se evangelij poje v smeri liturgičnega severa, izven prezbiterija.
Bral sem tudi o slabem vplivu mikrofonov na pridigo, ker se tako duhovnik ne rabi več tako truditi ampak lahko lagodno bere pripravljeni tekst. No, včasih so se pridige na pamet učili in pri pridigi dejansko govorili ljudem o neki tematiki.
O tem boste gotovo še možnost pisati.
Mogoče bi pa morali pridigati o pomembnosti drugih delov svete maše. Šele s pravim umevanjem bistva svete maše se lahko ta trend spremeni.