Samo evangelist Luka ima v svoji
pripovedi o Kristusu to priliko, ki nam je sicer dobro znana. Ta evangelist, ki
ga tradicionalno štejemo za tretjega, ima poseben čut za uboge in zatirane,
vendar bi se motil, kdor misli, da se zadeva konča tu, pri teh ljudeh, da so
oni sami cilj. Niso oni sami cilj, temveč lahko rečemo, da so sicer zelo
pomembni, ker Bog na poseben način gleda prav na te ljudi, po drugi strani pa
so bolj znamenje, kažipot tega, kakšen je naš Gospod, kakšen je Bog. Če pa drži
tista zadeva, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, ni vseeno, kako tudi mi
gledamo na svojega bližnjega.
Prilika je namenjena farizejem, na
katere pogosto radi gledamo zviška, vendar pa je to, kot bi danes Jezus govoril
vsem zvestim kristjanom, ki se ob nedeljah zbiramo pri maši, ki molimo…
Farizeji so bili namreč najbolj duhovna in lahko rečemo tudi pobožna veja
judovstva, ne pa kdorkoli. Zato Jezus pravi meni in tebi: “Gledaš na svojega
bližnjega kot na nekega nebodigatreba, ali pa je zate ta bližnji priložnost?” Večkrat
smo namreč že ponovili, kako se nihče ne more rešiti sam, evangelij pa nam
pravi, da nam bližni predstavlja “Vrata k Bogu”, kakor se posrečeno imenuje
tudi otroški molitvenik. Prilika nam pokaže, kako je odnos do bližnjega
pokazatelj tega, če je naš odnos z Bogom kolikor toliko pravi.
Blaženi papež Janez Pavel II. nam v
okrožnici “Evangelij življenja” ponuja lepo razmišljanje, ko sicer razmišlja o
zgodbi o Kajnu in Abelu: “Spontano nam pridejo na misel vsi današnji poskusi
ljudi, da bi se otresli odgovornosti do svojega bližnjega. V resnici je vsak
človek “varuh svojega brata”, ker Bog zaupa človeka človeku.”
Bližnji torej prihaja k naši mizi in
prav vsak ima na njej nekaj, kar lahko s to osebo ali s temi osebami deli, ni
nujno, da gre za materialno bogastvo. Kdor pride k moji mizi, me kliče k tisti
odgovornosti, ki jo imam do njega in mi tej osebi moramo odgovoriti, tako ali
drugače. Če odgovarjam samo samemu sebi, če se ukvarjam samo sam s sabo, potem
seveda ni več tiste odgovornosti do bližnjega, ker sem, če uporabim tisti
pojem, ki ga rad uporablja papež Frančišek, “avtoreferenčen”. Je pa treba
obenem s tem reči, da potem tudi odnosa ni. Tu bi pa rekel, da povedano drži
tako v odnosu do ljudi, kakor tudi v odnosu do Boga, ker me lahko tudi Bog ne
zanima in živim, kakor bi sploh ne obstajal. Vidimo tako, da tisti, ki zavrača
svojo odgovornost do Boga in do bližnjega zanika tudi tisto dejstvo, da je
človeška oseba bitje odnosa. Zanika torej samo človeško naravo.
Vsak od nas ima tako v sebi neki “čut
za odgovornost”, ki pa ne sme biti nekaj praznega, temveč morajo preiti v
dejanja, tako kar zadeva soljudi, kakor tudi, kar zadeva Boga. Odgovoren je
namreč tisti, ki ima velik čut za dolžnost do bližnjega – še enkrat, ne gres
amo za ljudi, temveč tudi za Boga. V tej smeri je zato neumno govoriti, kako s
tem, ko nekomu narediš nekaj dobrega, narediš to zaradi sebe. Tudi je narobe,
da greš k maši in moliš zaradi sebe. Ne, delati dobro bližnjemu, v materialnem
in duhovnem smislu, kakor tudi moliti in hoditi k maši ter prejemati
zakramente, vse to je naša krščanska dolžnost. To vse delam zastonj, ne
pričakujem ničesar za to. Dobro, ki se mi zgodi v življenju, je zastonjski dar,
ki ga nisem vreden. Še bolj velja to za večno veselje v nebesih – to je zastonjski
dar.
V to večno blaženost pa smemo upati
predvsem zaradi tega, to pa nam evangelij jasno pove, ker je naš Bog neskončno
pravičen. Na Božjo pravičnost radi pozabljamo v današnjih časih. Veliko
govorimo o Božji ljubezni, dobroti in usmiljenju, vendar pa tega ni brez
pravičnosti. Kakor je nekoč lepo zapisal kardinal Ravasi, je pravičnost
pokazatelj resničnosti ljubezni. Če je torej neki odnos pravi, potem je v njem
tudi pravičnost. Kdor namreč ima pravi čut za odgovornost, bo vedel, kako je
odgovornost tudi zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih
dejanj, izbir in tudi tistega, čemur smo se zavezali. Če pa kdo ne odgovarja v
zemeljskem življenju, bo toliko bolj odgovarjal v večnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar