Evangeljska pripoved 4. postne nedelje, ki je tudi nedelja radosti nad dejstvom, da nas Gospod odrešuje, je tista o sleporojenem (celotno Janezovo 9. poglavje). Slednji nima imena, ampak je eden izmed ubogih in izključenih Božjega ljudstva. Za svoje stanje ni kriv ne on sam, kakor niso krivi njegovi starši. Dovolj je torej tu podatkov, da lahko ugotovimo, kako je sleporojeni vsak človek, ne le vsak kristjan, ker je vsak človek "z grehom omadeževan vse od začetka" (Ps 51/50). Tu je nevarnost, da bi tudi sami, tako kot farizeji in drugi, gledali na zadevo le na zunaj, kakor gledamo na marsikaj, zato pa je na mestu opozorilo iz prvega berila: "Ne glej na ... videz ... Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce" (1 Sam 16,7). Če bi namreč gledali le po človeško, potem je slepih le nekaj odstotkov med nami, treba je pa gledati globlje, da vidimo, kako smo vsi slepi in potrebujemo ozdravitve.
Častitljivi Frančišek Libermann (1802-1852), spreobrnjeni francoski Jud in redovni ustanovitelj ter misijonar, jemlje to našo slepoto kot dejstvo, ki pa nas ne sme zmesti ali spraviti v obup, prej nasprotno! Takole pravi: "Glede na to, da si slep, se pusti voditi Njemu, ki je vir vsakršne luči. To te bo stalo veliko, trpinčilo te bo in te vznemirjalo - toliko bolje, saj je prav to najlepše v tej zadevi. Včasih boš v negotovosti glede stanja, v katerem se nahajaš - še toliko bolje - to ni tebi dano vedeti in je veliko sredstvo, da se oddeliš od samega sebe, ter se popolnoma prepustiš Njemu, ki mora biti vse. Bolj ko boš v negotovosti glede tvojega stanja, bolj popolnoma boš odvisen od Boga, kar mora biti podlaga največjega veselja tvojega srca." Naša slepost je torej nekaj naravnega, pred Bogom nisem nič drugega kot le "ubog in nesrečen, ves pokrit z ranami in uljesi, slep, kruljav in zlagan", vendar pa gre, kot smo dejali, tudi za nadnaravno slepoto, saj so bolečina, bolezen, trpljenje, smrt in zlo nasploh, nadnaravne zadeve, ki torej nas ljudi presegajo. Kakorkoli že, smo, kakršni smo, vendar nad tem ne gre obupavati, temveč je to le še večja priložnost, da se "popolnoma prepustimo Njemu, ki mora biti naše vse".
Sprejeti življenje in ga vzljubiti takšno, kakršno pač je, ker je Božji dar, da bi lahko stopili na pot vere - lepa skrivnost, ki nam jo post pomaga odkrivati. Gotovo, križ je vselej zlo in pohujšanje. Nihče si tega ne želi, nihče po tem ne hrepeni. Vendar pa je, kot nam je povedal sveti mož, lahko to lepa priložnost, da naredimo korak naprej na naši poti vere. Ta pot ni gotova, če gledamo v človeškem oziru. Z razumom vsemu temu nikdar ne bomo prišli do dna, je pa zato lepa priložnost, da človeškim očem, očem razuma, dodamo še duhovne oči, oči vere, ki znajo "videti čez". Pokaže se na ta način plamenček upanja in smisla, kakor je lepo ugotovil sv. Frančišek Asiški, ki je svoje brate opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. V stanje, v kakršnem smo, vstopa Gospod Jezus in nas ozdravlja. Slina, ki je simbol njegove Božje besede, je pomešana s prahom zemlje, torej z zemeljskim elementom, kar postane učinkovito zdravilo. To so naši zakramenti, ki nas notranje ozdravljajo in prenavljajo. Zemeljske elemente: vodo, olje, kruh in vino, človeka, Kristusova Božja beseda poveliča in naredi v zdravila za našo notranjost. Seveda je za to, da ta zdravila prejmemo, potrebna z naše strani določena notranja naravnanost. Treba je biti dovolj odkriti, preprosti in ponižni, da priznamo, kako ta zdravila potrebujemo, potem pa, da se jih tudi poslužimo - zlasti govorimo tu o sveti spovedi. Če se jih le lahko, se dajmo poslužiti teh svetih zdravil. Če objektivno ne moremo, potem pa se trudimo izročati Božjemu zdravniku Jezusu v molitvi, duhovnem obhajilu, ki predpostavlja to, da se udeležujemo svete maše, in v dobrih delih do bližnjega, v veri in upanju, da bomo kot cestninar, "šli domov opravičeni" (Lk 18,14). Izročanje v usmiljene Božje roke dela čudeže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar