Neimenovana žena, za katero samo vemo, da je Samarijanka, počne nekaj vsakdanjega, rutinskega, kakor je to, da zajema vodo iz vodnjaka. Sredi tega vsakdanjega opravila pa naredi nekaj nevsakdanjega, ker se zaplete v pogovor z Božjim Sinom Jezusom, kar sicer izve šele postopoma, a jo ta pogovor notranje popolnoma spremeni. Bilo bi zelo lepo, če bi bili tudi mi tej Samarijanki podobni. V njenem vsakdanu smo ji vsekakor podobni, saj tudi mi počenjamo svoje vsakdanje reči, velikokrat pa ji nismo ali ji ne znamo biti podobni v tem, kar je ta žena storila potem. Ta žena je namreč odgovorila na Božji klic in si je za Gospoda vzela čas. Počasi je potem v tem pogovoru prodirala vse globlje, kar je nazadnje privedlo celo do njenega spreobrnjenja.
Samarijani so bili za Jude tujci, za nas je velikokrat takšen tujec Bog, za nas je velikokrat tujec Božji
Sin Jezus Kristus, pa Devica Marija in svetniki. Govora je o naši krščanski površnosti, površinskosti in mlačnosti. Ta evangelij nas sprašuje, koliko smo mi zares kristjani, koliko se trudimo za svoj odnos z Bogom, Jezusom, Marijo in svetniki, koliko se trudimo ta odnos poglabljati, koliko se potrudimo, da si za ta odnos vzamemo čas. Gre za način našega, za način mojega življenja. Lahko sem kristjan, lahko celo ob nedeljah hodim k maši, pa v resnici ne živim kot kristjan. Lahko je tudi to moje "krščanstvo" postalo ena sama rutina, kakor jih je še kar nekaj v mojem življenju. V tem oziru ni taka težava "biti kristjan", če to delam rutinsko.
Do neke mere je tudi lepo in prav, da imam neko navado, da recimo hodim ob nedeljah k maši, da grem za praznike k spovedi. Vendar pa to lahko počnem tudi brez vsakršne globine, brez truda in brez ljubezni ter hrepenenja. Navado imamo sicer, da za naše težave krivimo druge, da na druge zvračamo krivdo, tudi, kar zadeva naše odnose, kamor lahko prištevamo tudi odnos vere. V medčloveških odnosih zvračamo krivdo na druge ljudi, v odnosu vere, ki je slab, pa lahko to zvračamo ne le na ljudi, kot so recimo Božji odposlanci, ampak celo na Boga. Podobno kot ljudstvo v puščavi, ki se je jezilo nad Mojzesom in Aronom, potem pa tudi nad Bogom, pa je bilo treba za potešitev žeje storiti tako malo - samo udariti po skali.
Današnji evangelij in celotna Božja beseda nam pravita, da se je treba vsaj nekoliko potruditi in se poglobiti. Da se je treba začeti nekoliko bolj spraševati temeljna življenjska vprašanja in začeti tudi iskati razumne (ne le razumske!) odgovore nanja. Da se je treba nekoliko bolj poglobiti v duhovno življenje. Že pred časom smo govorili, da je prvi zakon, ki obvezuje kristjana prav t.i. "zakon molitve". Zakaj pa ne bi začeli spet moliti? Najprej vsak sam, potem pa bi bilo še kako potrebno, da bi spet poživili skupno, družinsko molitev.
Začeti dan z Bogom in ga z njim tudi končati, je za kristjana, če naj bo res kristjan, nujno. Zjutraj se Bogu, Gospodu Jezusu, Mariji, angelom in svetnikom priporočimo, jih prosimo za blagoslov dneva in vseh, ki jih bomo srečali. Zvečer pa je čas za umiritev, za premislek vsega, kar je bilo čez dan lepo, dobro, pa tudi grdo, hudo in slabo - tudi, kaj je vsak sam slabega storil. Gre za razgrnitev svojega življenja pred Gospodom, pa ne zato, ker bi to on potreboval, temveč, da sam bolj vstopi v to svoje življenje, ga bolj okuša, in sicer v vseh odtenkih. Za kristjana je, če hoče res biti kristjan, nujno tudi teden začeti in končati z Bogom. Zato je tu nedeljska sveta maša. Zanima pa me, koliko k tej nedeljski maši znamo zares prinesti in položiti na oltar svoje življenje z vsem, kar smo in kar imamo? Za kaj se bomo zahvalili, kar se je čez teden zgodilo? Kaj bomo prosili za teden, ki je pred nami?
Kar samo po sebi se tu ponuja dejstvo, da se je na sveto mašo potrebno pripraviti, ker ne gre le za to, da smo pri njej fizično navzoči, ampak tudi za to, kaj bo vsak od nas položil na oltar. Če pridemo k maši zadnjo minuto ali celo zamudimo, če pridemo zmedeni in raztreseni, nepripravljeni, potem nimamo česa zahtevati. Na mašo se je treba pripraviti in k njej prinesti, na oltar pa v duhu položiti svoje darove, kakor tudi ljudi, ki so del našega življenja. Na mašo pa se je treba pripraviti tudi tako, da očistimo svoja srca. To naredimo pri sveti spovedi, ki je za nas, če tako pomislimo, le malo globlja večerna molitev, ker pregledamo nekoliko daljše življenjsko obdobje. Dobimo pa pri sveti spovedi vselej "izvir žive vode", popolno odpuščanje, ki si ga ljudje sami nikdar ne moremo zagotoviti sami, ampak ga lahko da le Gospod. Če se le lahko, se dajmo redno posluževati tega čudovitega zakramenta. Za molitev in zakramente pravi Gospod tudi nam kot Samarijanki: "Če bi poznal/a Božji dar in če bi vedel/a, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosil/a in dal bi ti žive vode.".
Ni komentarjev:
Objavite komentar