V prvih stoletjih so verniki celo noč s sobote na nedeljo bedeli v cerkvi, pričakujoč radostni trenutek vstajenja. Zato se je ohranilo ime velikonočne vigilije. Četudi danes naše pričakovanje ni dolgo, temveč je bolj simbolično, je to vseeno najpomembnejše pričakovanje, čeprav ne bedimo v njem celo noč.
Najpomembnejši je poudarek na krstu in čeprav nimamo nobenega novega odraslega novokrščenca (katehumena), moramo pa zato sami pri sebi ponovno prebuditi misel na vsebino zakramenta krsta, ki je prehod iz duhovne smrti v Božje življenje. Vsaka velikonočna vigilija je poziv k temu, da bi, kot pravi apostol Pavel, odložili starega človeka in oblekli Kristusa (Ef 4,22-24). Vsak od nas naj v sebi prebudi željo po tem, da bi se trudil za čim bolj sveto življenje, kakor nas poziva Gospod večkrat v Mojzesovih knjigah (zlasti v 3Mz).
Blagoslovimo novi ogenj, katerega simbolika je precej jasna. Jezus je rekel: “Jaz sem luč sveta” (Jn 8,12), zatorej je ta dejanski, materilani ogenj, podoba Božjega Sina. Ta ogenj posebej slovesno blagoslovimo in tudi pokadimo, saj z njim prižgemo velikonočno svečo, potem pa tudi oltarne sveče pri prepevanju speva “Slava Bogu na višavah”.
Velikonočna sveča ni zastonj tako podolgovata, da takoj lahko pomislimo na steber – Kristus je namreč rekel, ko so učenci občudovali čudovite tempeljske stebre: “Podrite mi ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil” (Jn 2,19). Pomeni, da ne smemo iskati svoje rešitve v in ne smemo zidati svojih temeljev na zemeljskih dobrinah, temveč je naš temelj in naše svetišče Kristusovo telo. Naš temelj je oseba Jezusa Kristusa, so zakramenti in je sveta Cerkev, ki te zakramente deli. Nihče se ne more sam rešiti, temveč le po Kristusu in njegovi Cerkvi, “templju njegovega telesa” (Jn 2,21). Ko sveča še ne gori, spominja na Kristusa v grobu, ki je kakor oblačni steber, ki je varoval izraelsko ljudstvo ob izhodu iz Egipta, prižgana sveča pa je ognjeni steber, ki razsvetljuje korake Božjega ljudstva – vstali Kristus je tisti, ki kristjanom razsvetljuje pot in ki prinaša luč upanja na večno življenje, ter greje srca vernih s tisto večno ljubeznijo, ki je močnejša od bolečine, bolezni, zla in smrti. Res je, gre le za majhen plamenček, a dovolj velik in močan, da lahko razumno in svobodno sprejmemo Kristusovo povabilo, hoditi za njim. Ostajajo pa tudi še vedno razlogi proti pritrdilnemu odgovoru, ker je prava vera neprestan boj med lučjo in temo, med svetlobo in senco, kjer je potrebna neprenehna budnost in pokončnost. Popolna tema, ki v tem času vlada v cerkvi, potem pa prižiganje nove luči pomeni, da je stara postava prešla, zavladala pa je Kristusova postava nove zaveze, ki je osvetlila vse sence, ki jih je imela nekdanja judovska postava.
Trikratno klicanje: “Kristusova luč!” oznanja Sveto Trojico, ki se je ljudem razodela v Kristusu: prvi klic oznanja svetost Očeta, ki se nam je razodel po Sinu, ki je dejal: “Nihče ne pozna Očeta, razen njegovega Sina in komur je ta razodel” (Mt 11,27); drugi klic oznanja svetost sina, ki je postal človek, a ohranja isto Božjo naravo z Očetom; tretji klic razodeva svetost Duha, ki ga je Sin razodel učencem in ga poslal apostolom, ter jim naročil: “Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence terjih krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To naročilo velja tudi nam. Kristusovo luč, ki razsvetljuje vsakega človeka moramo ponesti na svoje domove in povsod tja, kamor gremo. Samo Kristus je namreč odgovor na človekovo najgloblje hrepenenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar