Do konca

Z Velikim četrtkom začenjamo praznovanje velikonočnih skrivnosti. Pogosto smo površni in pod besedno zvezo “velikonočna skrivnost” mislimo le Gospodovo vstajenje od mrtvih, kar odraža tudi našo siceršnjo življenjsko držo, ko bi se radi znebili vsega tistega slabega in negativnega, ki je del tega našega življenja. Če vse zožimo na eno samo besedo, potem je tisto, česar bi se pravzaprav radi znebili, česar bi se radi osvobodili, križ. Kako napačno in zgrešeno je to. Kdor se želi znebiti križa, namreč to dela navadno tako, da po eni strani niti misliti več noče na križ, torej se na vse pretege trudi, da bi nekako izbrisal iz svojega obzorja bolečino, trpljenje in seveda smrt, po drugi strani pa se mnogi slepijo, da bodo svobodni in srečni, če bodo živeli le za sedanji trenutek in skušajo, kolikor se le da, uživati. Tudi slednji porivajo vprašanje trpljenja, bolečine in smrti proč od sebe, kolikor se le da. 

Prav nasprotno temu pa nastopi naš Gospod Jezus Kirstus v evangeliju, kjer smo slišali tole: “Pred

velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, izkazal svojim ljubezen do konca.” To je torej tisti zgled, kaj naj bi pomenilo zares ljubiti, pa tudi zares živeti. Treba je iti do konca. Danes seveda ima ta “do konca” precej drugačen pomen, ko se dva spoznata, pa tudi v življenju pomeni nekaj drugega. Pomeni namreč uživati, kolikor se le da, ne meneč se za vse drugo. Naš Gospod je šel “do konca” drugače. Sprejel je na svoje rame križ in se dal križati, potem pa za “svoje”, torej za nas ljudi, na križu tudi umrl. Kako daleč od tiste današnje tako moderne povsem neobvezujoče ljubezni. 

Po tem Gospodovem zgledu moramo tudi mi stopiti v življenje in v naše odnose, v naše pomembne odločitve. Z vso svojo osebo mora vsak izmed nas sprejeti križ, ki mu je v življenju naložen. Kljub vsem težavam, ki zagotovo pridejo, ga je treba vzljubiti in pogumno nositi. Biti kristjan samo na papirju ali samo govoriti, da smo kristjani, ni tako težko. Toda, ali smo v tem primeru zares Jezusovi učenci? “Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec” (Lk 14,27), takole pravi Gospod Jezus. 

Radi bi bili kristjani, a le v tistem, kar je neobvezujoče. Delamo izbire in pravimo: “To bom vzel, tega ne…” Tako ne gre in nam je to povedal tudi naš sveti oče Frančišek. Imenuje jih kristjani “a la carte”. Kdor želi biti zares Jezusov učenec, mora vzeti celoten paket, ki nam precej natančno določa, kako moramo živeti. Nihče nam ne obljublja, da bo lahko in nihče nam ne obljublja, da bomo takoj, v trenutku srečni in zadovoljni. Bomo pa to zagotovo na dolgi rok že v tem življenju, še posebej pa v prihodnjem, v večnosti. Danes, ko je Kristus postavil službeno duhovništvo in evharistijo, nismo samo duhovniki poklicani, da bi se še bolj zavzeli za čim bolj evangeljsko in sveto življenje. Vsak kristjan je povabljen, da tudi sam vsak dan obnavlja in prečiščuje svoje duhovništvo, ki ga je prejel na dan svetega krsta in ga utrdil pri birmi. Trojna služba – poučevanja, vladanja in posvečevanja, je prav tako pomembna za vsakega kristjana. V veri se je treba stalno poučevati in se vanjo poglabljati. Treba je vladati sebi, tako da se borimo proti grehu in obvladujemo svoje strasti. Treba se je posvečevati, tako da obiskujemo zakramente, molimo in uresničujemo dela usmiljenja do bližnjega. S tem izkazujemo najbolje hvaležnost njemu, ki nam je izkazal ljubezen do konca, ko se je za nas popolnoma daroval.