Po nekem obdobju pavze, se naše skupno druženje spet vrača. Če bi ljudi vprašali, kaj razumejo pod naslovnim pojmom, bi gotovo odgovorili tisto, če bi že odgovorili, kar se pod sekularizacijo pojmuje danes, vendar pa prvotni pomen besede ni takšen. Vrniti se moramo v čas, ko je imelo redovno življenje v družbi svoj močan pomen, saj je to pomenilo dovoljenje redovniku ali redovnici s slovesnimi zaobljubami, da lahko nekaj časa živi v svetu, vendar to osebo še vedno veže redovna disciplina, ne živi pa v redovni skupnosti. 'Saeculum' namreč pomeni po latinsko 'svet', torej je bilo to dovoljenje za nekoga, ki se je svetu odpovedal, da za nekaj časa spet živi »v svetu«. Po drugi strani, je pa sekularizacija nekoč pomenila, da je cerkvena lastnina postala »sekularna«, torej lastnina »sveta«, navadno se je to zgodilo zaradi kakega podržavljenja ali podobnega nasilnega ukrepa, govorimo torej o stvareh in nepremičninah, kakor tudi o avtoriteti cerkvenih oblastnikov.
Seveda pa tu ne bomo govorili o tem, temveč bolj o procesu, kot o teoriji, ker imamo tudi tovrstno sociološko in politično ter filozofsko teoretiziranje, zlasti je ta omenjeni proces sekularizacije značilen za obdobje po 2. svetovni vojni, ko se je šele zares začel, zelo pa se je razbohotil nekje od šestdesetih let 20. stoletja naprej, posebej po revoluciji, ki smo jo pred kratkim obravnavali, namreč »kulturno-seksualni« revoluciji. V času podelitve Oskarjev je sicer kak komentator dejal, da je današnja družba na neki način kar obsedena z drugo svetovno vojno, kar je po eni strani tudi res, vendar je temu globalnemu spopadu vendarle treba dati pomen, ki si ga zasluži, vsaj ko govorimo o procesu sekularizacije in podobnih zadevah, ki so nas pripeljale do stanja, v katerem smo.
Kakšno vsesplošno pogorišče je bila po drugi svetovni vojni evropska celina, lahko zelo dobro vidimo, če beremo zanimivo knjigo angleškega pisca Keitha Lowea, »Podivjana celina«, kjer pravi, da so to bila plodna tla za razvoj takšne zahodne družbe, kakršno poznamo danes. Čeprav je knjiga precej realistično brutalna, jo velja prebrati, da se izvede t. i. »demitizacijo« Bultmannovega slovesa, vendar tam, kjer je to potrebno. Ko že omenjam protestantskega biblicista, velja zagotovo omeniti še Bonhoefferja, ne toliko zaradi njegove osebne zgodbe, kolikor bolj zaradi njegovega pojmovanja tega, kako se spoprijeti s procesom sekularizacije, ki se je že začel kazati, pa so ga teoretizirali že prej Karl Marx, Sigmund Freud, Max Weber, in Émile Durkheim, katerih najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Omenjeni so trdili, da bo zaradi modernizacije družbe prišlo do postopnega zmanjšanja nivoja verovanja in verskega udejstvovanja ljudi, kjer bodo seveda religiozne vsebine, prakse in institucije izgubile svoj širši družbeni vpliv.
Tezi modernizacije sicer nasprotuje ameriški sociolog Christian Smith, ki smiselno trdi, da so imele in imajo na sekularizacijo zelo velik vpliv predvsem intelektualne in kulturne elite. Slednje imajo neko nagnjenje k temu, da nasprotujejo svojim izvornim kulturnim izročilom, pa jih silijo k temu, da se oklenejo sekularizma. Kakorkoli že, bomo s sekularizacijo nadaljevali prihodnjič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar