Tokrat moramo najprej spregovoriti o tem, kaj bi naj ta sekularizacija ali sekularizem, če ga hočemo uvrstiti, in to seveda hočemo, med vse ostale -izme, sploh pomenila kot omenjeni proces. Vsekakor danes ni tako lahko zaslediti ne ene ne druge besede, čeprav ju lahko najdemo, medtem ko se veliko govori o »laičnosti« in se jo tudi propagira, ne le v sodobnem svetu, če je ta doba, s katero korakamo (so-dobnost) tista, ki se je rodila sicer že prej, a razvila po drugi svetovni vojni, zlasti pa po seksualni revoluciji šestdesetih let. Ampak o tem mitu »laičnosti« bomo spregovorili posebej, je pa zadeva v tesnem sorodu s sekularizmom ali sekularizacijo, kot je komu ljubše.
V sorodu sta zadevi zato, ker je laičnost koncept, ki je nastopil kot posledica sekularizacijskega
procesa, saj je vedno tako, da revolucionarji pravo »orožje« (ki ni nujno le vojaško, v smislu pušk, bomb in raket!) uporabijo šele potem, ko so gotovi svoje zmage. Do definicije našega procesa pridemo postopno. Če je komu všeč ali ne, je treba dejati, da je sekularizacija zlasti in predvsem svojevrstna vojna, in sicer revolucionarna, zato pa tudi podtalna ali pritlehna. Vsebuje seveda tudi t. i. propagando, a je slednja le vrh ledene gore. Laičnost je le načelo ali »vrednota«, ki se jo propagira, potem je pomemben seveda jezik, ki mora biti nov in zamenjati starega, o čemer smo že govorili v naših druženjih, imamo pa tudi sredstvo za širjenje novih vsebin, ki so pa javne debate ali razprave, ki jih je zlasti omogočil in potenciral poseben izum, to pa je seveda televizija.
 |
| Marshall McLuhan |
Kot je dejal genialni Marshall McLuhan, naslanjajoč se na evangeljsko opozorilo, da kdor ne zbira, raztresa, določene iznajdbe nujno raztresajo, začenši s tiskom, posebej pa seveda televizija, ki jo je podrobno preučil. Pride namreč do raztresanja ali fragmentacije, kar se zlasti zgodi prek očesa, ki kot organ nadomesti uho. Kanadski strokovnjak žal ali k sreči ni mogel videti še ene iznajdbe, interneta, ki je fragmentacijo izstrelil v oblake, je pa vse to v svojih zapisih na neki način predvidel. Voditelji procesa sekularizacije so vsekakor televizijo pridoma in spretno izrabili za svoje podle cilje, pa to še naprej počno, lahko rečemo, da vse bolj podlo, zraven pa seveda še vse druge naprave in iznajdbe, ki lahko zavajajo človekovo oko. McLuhan je izrekel tudi znano trditev, po kateri je sredstvo hkrati tudi sporočilo (»The medium is the message.«). Če torej pogledamo sredstvo razprave, potem je tisto, kar je pomembno to, da se razpravlja.
Tu je pomembna ključna beseda novega jezika, ki je »dialog«. Važno je torej »imeti dialog«, »biti v dialogu«… Jasno, da ni važna vsebina, resnica, resničnost, temveč le še »dialog«. Namen ni priti do nečesa, do nekega cilja, temveč samo to, da se ima dialog. Ta brezciljnost je pa še ena vsebina sekularizacije, ki že kaže na njeno definicijo, torej, kaj sekularizacija je. Sekularizacija je pomik določene družbe iz takšne, ki je tesno poistovetena z verskim pogledom na svet in človeka ter goji tovrstne vrednote, ki jih jemlje za del svojega lastnega bistva, do tega, da za svoje sprejme nereligiozne ali celo protiverske vrednote in posvetne (sekularne) institucije. Na kratko – središče ni več Bog, temveč svet.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar