Sinoda o mladih
Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti par reči, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta »Giuseppe Toniolo«, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi sedaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja »na terenu« ne poznamo, kar je v cerkvenem oziru zaskrbljujoče. Če bi namreč vprašali recimo dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah.
Ob letošnji sinodi mladih velja ponovno razmisliti par reči, četudi smo o temi v naši prilogi pred časom že obširno razpravljali. Lansko leto je izšla raziskava inštituta »Giuseppe Toniolo«, ki deluje pod okriljem milanske katoliške univerze Jezusovega Srca, ki sem si jo tudi sam nabavil in preletel. Potem so seveda mladi tudi izpolnjevali tisti spletni vprašalnik, a mislim, da rezultati niso kaj precej drugačni, nazadnje pa smo potrditev dobili tudi sedaj, ko je bilo 300 mladih pri papežu. Opiranje na razne sociološke in podobne raziskave je sicer do neke mere dobro, po drugi strani pa daje misliti, da položaja »na terenu« ne poznamo, kar je v cerkvenem oziru zaskrbljujoče. Če bi namreč vprašali recimo dijake naše vipavske gimnazije, bi rezultati ne bili drugačni od tistih v teh študijah in raziskavah.
V raziskavi je seveda nekaj spodbudnih reči, vendar pa dobimo le še eno potrditev, da so današnji mladostniki in mladi praktično »homologirani« s prevladujočo miselnostjo v današnjem svetu, ki je tudi edina. Če bi slučajno namreč mislili drugače, se zgodi tisto, kar je pokojni Žarko Petan dal za naslov svoji knjigi aforizmov: »Kdor išče, ga najdejo!« Tako tudi intervjuvani mladi govorijo o raznih »svobodah«, »spoštovanju«, »dialogu«, o veri, ki je osebna in ne dogmatična.
Zagotovo niso le italijanski mladi, temveč tudi drugi, tudi naši, za vero, ki je »pluralistična« in »inkluzivna«, torej takšna, ki vsesplošno sprejema. Ali ne isto govori tudi politično in vsesplošno korektni jezik, ki še zdaleč ni navzoč le v medijih, temveč ga srečamo že praktično na vsakem koraku? Seveda so te zadeve pobrali tudi iz medijev, a je poudarek na tudi, saj so zadeve slišali zagotovo še doma, v šoli, morda pa celo v cerkvi. Vsekakor lahko rečemo, da svet določene zadeve ponuja, ljudje pa jih danes povečini nekritično sprejemamo – mladi seveda niso nikakršna izjema.
Zagotovo niso le italijanski mladi, temveč tudi drugi, tudi naši, za vero, ki je »pluralistična« in »inkluzivna«, torej takšna, ki vsesplošno sprejema. Ali ne isto govori tudi politično in vsesplošno korektni jezik, ki še zdaleč ni navzoč le v medijih, temveč ga srečamo že praktično na vsakem koraku? Seveda so te zadeve pobrali tudi iz medijev, a je poudarek na tudi, saj so zadeve slišali zagotovo še doma, v šoli, morda pa celo v cerkvi. Vsekakor lahko rečemo, da svet določene zadeve ponuja, ljudje pa jih danes povečini nekritično sprejemamo – mladi seveda niso nikakršna izjema.
Lahko preskočimo številne čudovite in lepe besede o drugih religijah, kjer se zdi, da so sosedove hruške slajše od tistih z domačega vrta, da pogledamo še to, kakšne vere si želijo italijanski mladi v raziskavi. Nekdo piše, da si želi takšne vere, ki bi bila: »osvobojena stiskajočega smisla za lastni greh, ki bi mela bolj neposreden odnos z Bogom in z manjšo navzočnostjo posrednikov, vero, ki bi bila vesela in »raznobarvna«, kakor je hinduizem«. Nekdo drug pravi: »Vera, ki si jo mladi želijo, je vključujoča, miroljubna, strpna do različnih, pa tudi enostavna, brez odvečnih okostenelosti in okraskov«. Morda koga te zadeve ne skrbijo, mene kot duhovnika in vzgojitelja pa zelo skrbijo. Te stvari so zastrašujoče, sploh če pomislimo, da gre, vsaj teoretično, za katoliške mlade. Kakšna pa je potemtakem, pa ne le pri naših mladih, ker nekoliko starejši od njih marsikdaj niso boljši, razlika od pogleda nekega nevernega, agnostika, pripadnika new age, next age, prostozidarja ali kogarkoli drugega? Zakaj sem rekel, da nekoliko starejši niso nič boljši? Ker so sinodo pripravljali številni zanimivi liki, kot npr. Maria Elena Boschi, če povemo le eno takšno znano ime.
Svetost kot cilj? Čeprav je tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski, to ponovno poudaril, tega tukaj ne najdemo, ker je očitno passé. No, to napako so sedaj vsaj videli nekateri od tistih 300, pa se je našla v tem zadnjem poročilu, a vprašanje, če svetost zares privlači, ker je zahtevna... Pa tudi nekaj drugega je izredno zanimivo – veliko je govora o oddaljenih mladih, ki jih je treba spet pridobiti, kar je seveda tudi prav, pa se, po drugi strani, nič ne govori o tistih, ki so »blizu«, ki torej nimajo težav s sprejemanjem katoliških verskih resnic in morale, imajo molitveno in zakramentalno ter duhovno življenje. Tudi takšni obstajajo, kar so k sreči v Rimu upoštevali, vendar pa se spet zdi, da je prišlo do polariziranja med takšnimi in drugačnimi mladimi, med »progresisti« in »konservativci«, kar kliče na neke zadeve izpred petdeset in več let.
Lahko se motim, a bi nas bilo več takšnih, ki mislimo, da se bo ta čas neke tekoče, fluidne, inkluzivne in še ne vem, kakšne miselnosti in vere nehal, pa da imajo sploh mnogi mladi vsega tega že dovolj. Mnogi mladi že potrjujejo, da neka »šibka« ponudba ne pelje nikamor, da pa mnoge zanima ponudba, ki je močna, pa seveda pričevalna. Mode minevajo, so kot tiste mladike, ki se jih odreže stran in gredo na ogenj. Tudi na verskem področju je tako – tudi »flower power« in druge podobne reči imajo svoj rok trajanja.
Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar