Nekoliko se bomo poigrali in rekli, da smo vsi malo 'Samarijanke'.
Jezus bi se lahko ognil samarijanskim krajem – dejansko so Judje delali
velik ovinek na poti v svojo prestolnico, Jeruzalem, pa se ni. Podobno
se ne ogne niti našim 'krajem', tudi nam prekriža pot. Prihaja v naš
vsakdan, v naš vsakdanji trud in napor, da bi potešili svojo življenjsko
žejo, da bi končno le dosegli tisto srečo, da bi končno le bili
ljubljeni. Prihaja, ker je žejen, ker hrepeni po meni – ne le po mojem
telesu, zaradi žeje katerega si nalijem čašo vode – ampak po celotni
moji osebi, pa naj bo kakršna koli že.
Jezus razbije tiste predalčke, ki smo si jih ustvarili, da po njih
razvrščamo svoje bližnje, ker sploh ni važno, v katerega spadam – ali
sem Jud, Samarijan, Slovenec, Hrvat, bogataš, revež, mlad, star. Vsi smo
pravzaprav na istem, v isti kaši. Krhki smo, nebogljeni, zaznamovani z
grehom. Nihče ni pred tem obvarovan. Rešitev iz te godlje iščemo sami.
In se res trudimo, si vsak dan znova prizadevamo, da bi to svojo žejo
potešimo, a v svoji slepoti ne vidimo, da ni dovolj le voda za naše
telo, ampak je potrebna drugačna voda. Ne vidimo, da ni samo to naše
zemeljsko življenje, ampak se to naše življenje lahko odpira še v neko
drugo, bolj popolno življenje. Pravzaprav to drugo življenje prvega ne
izključuje, ga ne uniči, ampak ga predpostavlja in izpopolnjuje.
In kam nam je treba iti, da dobimo te 'žive vode', ki nam jo Jezus
obljublja. Nikamor nam ni treba, ker je pobuda na njegovi strani. On nam
je to vodo že ponudil. Gre za vodo njegove milostne ljubezni, za
njegovega in Očetovega Duha, ki nam ga daje. Kot smo dejali, pride
Gospod na našo pot, vse, kar moramo storiti je le, da se mu popolnoma
odpremo. Povedati mu moramo, da smo žejni, da smo poskusili že vse in
nam ni uspelo. On ve, kje nas boli, kje smo ranjeni. Te rane bo očistil s
svojo čisto, najčistejšo vodo, s svojim odpuščanjem.
Tako bomo lahko postali novi ljudje, ker se bomo končno začutili
zares izpolnjene, zares ljubljene. Ker pa prava ljubezen 'ne misli
svojega', ampak nas presega in je ne moremo zadržati le zase, bomo kakor
Samarijanka tudi mi šli po svoje brate, da jim nesemo malo te 'žive
vode', še bolj pa zato, da bodo tudi oni 'z veseljem zajemali iz
Odrešenikovih studencev.'
Ni komentarjev:
Objavite komentar