Otroci pri verouku

Čeprav je med slovensko in italijansko šolsko zakonodajo razlika, imate duhovniki velike težave pri verouku, tako pri nas kot v Sloveniji. Tu mislim predvsem na zbranost otrok, ki so vse težje zbrani, da ne rečemo, da so raztreseni. Kako to sami urejate in kako skrbite, da vam sledijo pri verouku?

Veroučna učilnica najprej ne sme biti še ena ustanova, kjer se na otroka gleda v razsvetljenjsko-pozitivistični luči, kakor gledajo vsi zakoni. Najprej se mi še kako zavedamo, kako ni res, da je otrok od začetka dober, ampak vemo, da je zaznamovan z grehom. Ni res, kakor je v delu 'l'Émile' dejal Rousseau, da je otrok kot bel nepopisan list, vzgoja pa ga pokvari, ampak še kako potrebuje dobro oblikovanje, gnetenje (formacijo). Tu enostavno ne more delovati tisto, kar vodi vzgojne ustanove, da je 'znanje moč' (Scientia est potentia), ker se to znanje, če nismo poskrbeli za podlago, nima kam nasloniti. Tisti, ki se z otroki ukvarjamo pri verouku, bi se morali zavedati, da naše poslanstvo ni toliko v vzgoji nekih 'Kristusovih vojakov', ki bi znali zdrdrati na pamet vse molitvice in zapovedi. To ni vera. Naš cilj ni ljudi naučiti spovednega obrazca, potem pa se ti pri 70ih letih spovedujejo enako kot pri 10ih: "Nisem ubogal mame in tatu, nikogar nisem ubil..." To ni to! Treba je delati na celostnem razvoju človeške osebe, otroke je treba spodbujati k razmišljanju, povezovanju... Treba jih je pripeljati do tega, da so se sposobni osebno odločiti za Boga, za vero. Treba jih je vpeljati v odnos z Bogom - nenazadnje je vera prav to. Jasno moramo torej vedeti, kateri so naši cilji, ostalo so le sredstva, ki naj služijo, da otroke do teh ciljev pripeljemo. Otroci morajo začutiti, izkusiti, da jih Bog sprejema takšne kot so in da jih ima rad. Odtod vse drugo izhaja.

Tu ne gre toliko, da se ne bi mogli zbrati. Pa naj nam spregovori o tem kar ga. Mira Dobravec, bivša urednica otroške revije 'Mavrica', ki sem jo povprašal za mnenje: 'zdaj se mi zdi, da so otroci bolj usmerjeni vase in si vse upajo. Zberejo se že lahko, za tisto, kar jih zanima. Morda je to edina pot: najti način, da jih toliko zanima, kar delaš in govoriš, da te hočejo poslušati. Če jih ne zanima, gredo njihove glave - in seveda tudi telesa - svojo pot. Zato imamo zdaj v šolah tak nered... Začeti je treba z disciplino: Tu smo tiho in tu govori samo en človek naenkrat, zdaj jaz, potem ti, oba naenkrat ne moreva. Imam ena usta in dvoje ušes: enkrat govorim, dvakrat poslušam, najprej jaz, potem ti. Odkar so otroci razpuščeni, starši pa to razpuščenost podpirajo in čuvajo otroka kot da je vedno on glavni, je to težko... pri verouku bo to težko spremeniti.'

Pa bi dodal še par drugih zadev: Narediti 'ustavo' - list osnovnih pravil, ki veljajo pri verouku in se tega držati. Tu je najbrž dober tisti ukrep, ki ga nekje imajo, da starši na začetku leta podpišejo izjavo, da se strinjajo z načinom dela in pravili - s tem se izognemo razno raznim pritožbam in sitnarjenju čez leto. Zelo pomembno je, da se ne pustimo sprovocirati otrokom, da skušamo vselej delovati trezno in se obvladati - parkrat človek povzdigne glas, potem bo pa počasi začel le-tega izgubljati. Težave je treba rešiti takoj, da ne bi otrok dobil moči nad katehistom. Če nastane kaka škoda, se izstavi položnico (to je npr. odlično delovalo na Škofijski gimnaziji v Vipavi). Treba se je pozanimati za družinsko ozadje. Sodelovanje s starši je izredno pomembno. Moramo se zavedati, da lahko z otroki naredimo sorazmerno malo ali pa veliko, če nam pomagajo doma starši. Zato je izrednega pomena imeti kateheze za starše (neke vrste 'nauk' za starše), kjer delamo na verskih osnovah. Idealno bi bilo imeti tovrstna srečanja enkrat na mesec. Starše moramo čim bolj spodbujati, da se o verskih in življenjskih vprašanjih z otroki pogovarjajo - primerno je, da kdaj 'zmanjka elektrike' (da torej računalnik, TV in drugi takšni pripomočki molčijo). Otroke je treba vzgajati tudi na kulturnem in intelektualnem področju - glasba, film in knjiga. Spodbujati v njih čut za čudenje, za lepoto. Okrog zakramentov je treba nehati z legalizmom in strašenjem, ampak je otrokom treba otrokom posredovati vsebino zakramentov, da bodo vedeli, zakaj jih prejemamo. Treba jim je znati pokazati spoštovanje, pohvalo, kadar si jo zaslužijo. Vse to je treba delati v dobri veri in ne preveč skrbeti, kaj si o tem mislijo ljudje, razen, če je kritika upravičena in utemeljena. Navadno jih zelo zanima tisto, kar zanima nas - kdaj smo že govorili o zgodovinskih zadevah, kdaj smo ponovili angleščino pred testom...

Seveda marsikaj od povedanega velja tudi na splošno, torej tudi doma. Tu bi zelo poudaril, da starši še kako lahko dajo otrokom smisel za lepo, dobro... Starši naj poskrbijo kaj za otrokovo kulturo, saj je, kakor je pravilno dejal don Milani, le-ta osmi zakrament. Ni vse v 'vedeti' in 'imeti' (po zgornjem Baconovem izreku 'Scientia est potentia' posedujemo, imamo znanje), ampak predvsem v 'biti' - v vsej polnosti.