Zakaj benediktinskega „ora et labora“ ni mogoče preprosto prevesti z „moli in delaj“?

„Lenoba je sovražnik duše; zato morajo bratje v določenih urah opravljati ročno delo, v drugih, prav tako natančno določenih urah, pa se posvečati študiju Božjih stvari.“ Tako pravi sveti Benedikt iz Nursije v svoji Reguli, redovnem poravilu benediktincev (XLIII, 1). Po drugi strani pa je ta svetnik znan po znamenitem ora et labora, ki se preprosto prevaja kot moli in delaj.

Vendar je to prevod, ki sicer prevaja (oprostite besedno igro), vendar pa ne prenaša dejanskega pomena, ki ga je imel sv. Benedikt v mislih, predvsem pa ogromnega inovativnega pomena te izjave. Moliti in delati se zdi samoumevno. Kdo se lahko čudi, da svetnik svoje menihe in, širše, kristjane na splošno, poziva k molitvi in delu? Vendar je ta izjava povsem nova za tiste čase, kar je razvidno iz latinske besede labor. Čeprav nismo na zgodovinskem blogu, pa se vselej moramo dotakniti tudi zgodovinskih dejstev. Gre za popolno nasprotje, saj labor, za Latince ni bil preprosto delo, ki so ga običajno opredeljevali kot negotium iz nec-otium, torej ne-brezdelje, ampak določeno vrsto dela, ročnega, fizičnega dela; da se razumemo: tisto, kar te spoti.

V antičnem svetu je bil ta labor, torej fizično delo, namenjeno le sužnjem, ker je bilo nečastno. Sveti Benedikt pa ne le pravi, da mora menih delati, to je delati ročno, ampak gre še dlje in pravi, da mora to fizično delo spremljati molitev in da s tem, ko to delo spremlja molitev, na neki način tudi ono samo postane molitev. Zato je sveti Benedikt oče zahodne civilizacije.

Povedali smo, da je bilo v antičnem svetu ročno delo nečastno. Dejansko je bila kulturna »duša« tega sveta gnostična, prevladovalo je prepričanje, da imajo vrednost le duhovne in intelektualne resničnosti, pa nič drugega. Človek sam (pomislimo na platonizem) je bil obravnavan kot duh, telo pa kot nekakšen »rezervni del«, nekaj degradiranega, česar se je treba čim prej znebiti.

Krščanska antropologija popolnoma spremeni to perspektivo in trdi, da je človek oseba v duhu in telesu, da ga je tako hotel in ustvaril Bog in da je duša organska oblika telesa. Če mora telo umreti, to ni zato, ker bi tako določil Bog, ampak zaradi izvirnega greha. Telo je tako sestavni del človeške osebe, da bo ob vstajenju teles vrnjeno duši.

Zato se mora človek v krščanstvu posvečevati z dušo, a tudi s telesom. Zato pa ročno delo ne sme biti le spremljevalec molitve (v katero sodi tudi intelektualna dejavnost, tj. študij), ampak postane samo sredstvo posvečevanja in poveličevanja Boga, tj. postane molitev. Bog bi naj imel tako opraviti s celotnim kristjanovim življenjem in s sv. Benediktom brez težav govorimo o življenju kot v celoti bogoslužnem ali liturgičnem. Iz samih obredov, kjer ni samo sveta maša, čeprav je seveda najvažnejša, ampak tudi vse molitveno bogoslužje in zakramenti ter zakramentali, se vse lepo izteka v vse ostalo delo. K molitveni dejavnosti spada tudi branje in intelektualni napor, potem pa mora biti še prav ročno delo. Benedikt seveda ni iznašel nečesa povsem novega, saj je bilo že v meništvu pred njim močno poudarjena tudi razsežnost ročnega dela. Je pa vse skupaj kodificiral in vsemu postavil tudi potrebno osnovo.

Gre torej za samo kristjanovo duhovno življenje, ki mora biti molitveno v zelo širokem smislu, pravzaprav gre za liturgično življenje, k čemur kliče poziv na koncu maše: "Ite, missa est!" Ta poziv se seveda s prevodom povsem izgubi.