Prek cerkvenega praga v večnost

Sprehod po cerkveni stavbi (1)

Nadaljevali bomo tam, kjer smo pred časom končali, čeprav smo se tudi vmes v zapisih dotikali bogoslužja. Prehodili bomo pot, na kateri si bomo pobliže pogledali nekatere stavbne elemente katoliške cerkvene stavbe, začenši pri vhodu vanjo. Toliko stvari imamo pred nosom, pa jih, kot se rado dogaja nam ljudem, ne opazimo, ali jim vsaj ne namenimo velike pozornosti. Zdi se nam kar samo po sebi umevno, da so ti elementi tam, kjer pač so, četudi za nekatere recimo drži, kot bomo imeli priložnost ugotoviti, da niso na pravem mestu ali pa so tam bili, pa niso več. Nekateri pomembni stavbni elementi so sploh izginili, ker se ni dajalo dovolj pozornosti njihovemu pomenu, ki dostikrat ni le simbolični, temveč kar teološki in še kakšen. 

Tako lahko rečemo, da se nam dandanes zdi samo po sebi umevno, da lahko vstopimo v svetišče,

Napis ob vhodu v jamo sv. Mihaela v kraju
Monte Sant'Angelo v Apuliji:
"Strah vzbujajoč je ta kraj!
To je hiša Božja in vrata nebeška" (1 Mz 28,17). 

vendar to sploh ni oz. vsaj ni bilo. Kar poglejmo na templje antične Grčije ali Rima, kjer je lahko le svečenik vstopil v samo notranjost templja, medtem ko je ljudstvo stalo zunaj. Isto pa je veljalo tudi za jeruzalemski tempelj, tako da tudi Jezus, ki je sicer obiskoval tempelj ob predpisanih priložnostih, nikdar ni vstopil v sam tempelj, ampak je ostal na dvorišču, saj ni bil judovski duhovnik. S krščanstvom pa ta odnos do svetišča ni bil več primeren, kar se je zelo kmalu poznalo tudi pri gradnji krščanskih bogoslužnih stavb. Svetišča, kot vidimo tudi sami, niso odstranili, so pa zelo spremenili njegov pomen. Po novem je celotno krščanstvo ljudstvo bilo poklicano, in je še vedno, k udeležbi pri bogoslužju, kjer se razodeva Božja skrivnost, četudi v različnih vlogah. Zgodilo se je nekaj novega – prag svetišča se je ne samo lahko prestopilo, ampak je to postalo celo nekaj nujnega za resnično in polno življenje po tej novi veri, ki se je počasi začela uveljavljati. 

Kot rečeno – danes nam je nekaj samo po sebi umevnega, da gre pravi kristjan v cerkev. Če tega ne naredi vsaj ob nedeljah in praznikih, potem seveda o njegovi krščanski veri dvomimo - tudi upravičeno, lahko rečemo. Cerkveni prag tudi v krščanstvu ohranja svoj pomen, saj je razmejitev med “znotraj” in “zunaj”, med “svetim” in “posvetnim” – učeno bomo slišali reči: med “sakralnim” in “profanim”. Še vedno prag kaže, da je onkraj njega nekaj, kar je ločeno od sveta, kar je posvečeno, kar je izvzeto iz običajne rabe. Prek cerkvenega praga vstopimo v prostor, kjer Bog prebiva med ljudmi, zato je še vedno moč videti na pročeljih nekaterih cerkva besede iz 1. Mojzesove knjige: “Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška” (28,17). Gre torej za tisto dolžno strahospoštovanje, tudi zato, ker cerkveni prag stoji na začetku vprašanja o življenju in smrti, saj gre po krščanskem prepričanju in verovanju pri svetem bogoslužju ravno za to. 

In vendar vstopamo tako zlahka in skorajda brezbrižno v cerkev, kakor bi ne bilo nobene razlike med cerkvijo in drugimi prostori, v katere v življenju vstopamo, kot recimo kino dvorana ali trgovina. Pogosto torej pozabljamo, da sta prestopiti prag cerkve in vstopiti v njeno notranjost dejanji, ki človeka kličeta k temu, da bi stopil na neko pot, da bi na sebi nekaj spremenil in bi se pustil spremeniti, oblikovati. Tam, kjer je Boga mogoče gledati “iz oči v oči, iz obličja v obličje”, je tudi možnost prerojenja, začetka novega življenja, kakor se je zgodilo Jakobu, ki je postal Izrael, Simonu, ki je postal Peter in Savlu, ki je postal Pavel. Pragov cerkve je lahko velik – preddverje, lopa, stopnišče. Vendar pa prag cerkve par excellence predstavljajo cerkvena vrata, ki se jim bomo podrobneje posvetili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.