Zakaj je učlovečenje Boga tako pomembno

Pomen Božiča za človeštvo

V časih, ko spremljamo namesto adventnega časa le še neko obdobje zabave v decembru, ki ga navadno imenujejo »veseli december«, je dobro premišljevati o vsebini božičnega praznika. Pomaga nam ameriški katoliški raziskovalec in pisec, ki je sicer kratek čas tudi učil na katoliški univerzi, a le dokler ni nastopil zoper splav, to pa je precej znani dr. E. Michael Jones. »Pomen Božiča je najprej v tem, da Bog ni zapustil človeštva.« Pravi nam, da naj beremo Homerja, da bi razumeli zadeve: »Homer govori ne samo o tem, da se ti ljudje vseskozi bojujejo, temveč tudi o tem, da samo o tem govorijo. Zato je »logos«, razum in govor postala zelo pomembna tematika za Grke. Oni so iznajditelji filozofije in iznajditelji praktično prvega razumevanja Boga kot Logosa, kot »Uma«, kot Stvarnika vesoljstva. To naredijo na način, ki na tej točki še ni bil preveč jasen. Ko sta dva od največjih mislecev, Platon in Aristotel predlagala tovrstno miselnost, so se Grki le-tej uprli in jo zavrgli, kar nam sporoča že usmrtitev Sokrata. Na tej točki vidimo, zakaj je bil potreben človeštvu odrešenik. Zaradi tega, ker ljudje vedno stvari zamočijo. Si lahko zamislimo, da so umorili Sokrata, enega od največjih mislecev? In vendar so to storili. Ena od največjih civilizacij, ki je proizvedla tri od največjih mislecev, je umorila možakarja. Zato človeštvo potrebuje odrešenika, ker tu vidimo tragedijo človeške zgodovine. Tako se kakih tristo let kasneje zgodi nekaj, o čemer Grki niso niti vedeli, v Betlehemu se rodi majhno dete. Nihče tega ni vedel, pa vendarle se je prav od tam razvila cvetoča civilizacija, ki je Evropa s svojimi kolonijami, kar so tudi ZDA, ta civilizacija pa traja že več kot dva tisoč let, kljub vsem trudom in naporom, da bi jo ljudje uničili, kar je trud, da bi uničili sami sebe.«

Poganske korenine?

Dandanes mnogi govorijo o poganskih vplivih na krščanstvo, sploh v povezavi z Božičem. Jones

pravi, da je gotovo največji poganski vpliv prevzetje grške in latinske kulture: »Krščanstvo je prevzelo grščino in latinščino, ne govori recimo »krščansko«, temveč grško in latinsko. To, da je krščanstvo prevzelo grščino, je imelo globok vpliv na človeško zgodovino. Govorimo namreč o »Logosu«, o razumu, Bog je Logos. To je tretji stavek Janezovega Prologa, da je namreč Logos Bog. ... Jezus Kristus je učlovečeni Logos. Nihče, niti Arijci niti Grki si tega niso mogli predstavljati niti v svojih najbolj divjih sanjah. Judje so sicer res pričakovali Mesija, vendar pa druga ljudstva te zadeve nikakor niso mogli razumeti. Ko je sv. Pavel recimo šel v Grčijo in je govoril na Areopagu, so si morali misliti, da je nor. Zato so mu dejali, da bodo z njim govorili kdaj drugič. Čudno se jim je namreč zdelo, da je Bog umrl, ko pa Bog ne more umreti. Razumem, kaj so hoteli reči, kajti Bog zares ne more umreti. Zato Grki tam Pavla niso hoteli poslušati, ker je to bila tako nova miselnost, ki je zasenčila vse ostalo, kar je bilo prej. Sveti Janez je zato, ko je enkrat govoril grško (kar pomeni, da je vstopil v to miselnost, to kulturo, op. A. V.), sklenil, da napiše evangelij zares v grščini, a na način, da vse popelje na višjo raven, to se je zgodilo z Božičem.« Vidimo torej, zakaj ljudje poslušamo vsak Božič ta uvod v Janezov evangelij – v njem je namreč ves naš smisel.

Sprememba paradigme

Upokojena italijanska kirurginja, ki je sedaj postala precej znana pisateljica fantazijskega žanra, Silvana De Mari, nam lepo pojasnjuje, kako se je s krščanstvom spremenila človeška logika. Pravi, da se je spremenila človeška etika zato, ker se je spremenila najprej človeška epika. Če se vrnemo k prej omenjenemu Homerju, zares vidimo, kako se je spremenila paradigma, kakor se temu pravi. V Iliadi je žena z detetom zavržena – dete je vrženo prek obzidja, ženo pa si močnejši pač vzame kot sužnjo, vendar ne v smislu, da bi mu kuhala in ribala pod, temveč praktično kot seks-lutko, če tako rečemo. Ne moremo torej resnično govoriti ne o spoštovanju ženske niti o spoštovanju človeškega deteta. V krščanstvu pa osrednje mesto prevzame prav žena z detetom in spoštovanje do le-te. Spet nam torej apostol Janez spregovori, tokrat najdemo zapis v knjigi Razodetja, o tem, kako sile zla pravzaprav delujejo proti temelju prave človeške civilizacije, če kot temelj le-te vzamemo ženo z detetom. Na tem temelju se zgradi krščanska civilizacija, potem pa pride do upora prav temu temelju naše civilizacije. Človeštvo namreč ponovno zavrača spoštovanje do žene z njenim zarodom. Uresničujejo se, znova in znova, besede iz prve Mojzesove knjige, o sovraštvu do žene in njenega zaroda. Če človeštvo ne sprejema učlovečene Božje logike, ki je Kristus, potem služi tistemu, ki zavrača ženo z njenim zarodom, ne zavedajoč se, da si tako žaga samo se bi vejo, na kateri stoji.

Kulturne vojne 

Prej omenjeni dr. Jones je tako sčasoma prišel do precej logičnega spoznanja, da smo spet v času, ko je človeštvo obsedeno z vojskovanjem, le da se danes večina človeštva vojnih časov, v katerih smo, sploh ne zaveda. Svojo revijo »Fidelity« je zato sčasoma spremenil v revijo »Culture Wars«, vidimo, da si je besedo izposodil na našem prostoru, saj je »kulturni boj« bil precej znana zadeva v 19. stoletju, nato pa je vse preraslo, s pogubnimi posledicami, na vse tisto, kar se je zgodilo v 20. stoletju, kar pa se rado pozabi tudi na »drugi strani«. Skratka, človeštvo bije sedaj drugačne boje, ki so kulturne narave, vedno pa gre prav za spopad med Bogom in jegovo logiko ter njegovim sovražnikom, ki je tudi sovražnik človeštva, in njegovo miselnostjo. V svojem Prologu nam zato sv. Janez na kratko pove tisto, kar najdemo praktično skozi ves Evangelij (kar pomeni celotna Nova zaveza), ko smo povabljeni k temu, da se spreobrnemo in prevzamemo povsem drugo miselnost. Ko Janez pravi, da se je ta večni Um učlovečil, nam sporoča, da je to nekaj, kar je za človeštvo mogoče in za kar se splača potruditi. V istem besedilu pa nam tudi sporoča, da je to težak boj, ker sile teme te iste logike ne sprejemajo in delajo vse, da bi se ji odpovedalo tudi človeštvo. Tako bi se namreč odpovedalo sami svoji istovetnosti oz. identiteti.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

L kot LEPOTA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (39b)

Nadaljujmo torej z lepoto pri antičnih Grkih, ki so bili, kot smo dejali, prav obsedeni z iskanjem nekega ideala v podobi in obliki, kar se lepo zrcali tudi pri recimo njihovih stebrih pri arhitekturi. Platon je o lepoti govoril kot o nečem, kar človeka dviguje k plemenitim mislim in čustvom, kar potem vzbuja globoke užitke duše, saj jo hrani v njenem zrenju. O tem recimo lepo spregovori v svojem Faidrosu, namreč, kako duša hrepeni po lepoti in jo išče, pa kakšno notranje zdravilo predstavlja lepota za človeka.

 

Vsi se lahko strinjamo v nečem – da ljubimo lepoto, ker v nas zbuja zadovoljstvo in užitek, ne toliko iz nekega praktičnega ali koristnega vidika, ki ju marsikdaj ni, temveč iz preprostega razloga, da zrenje lepote razveseljuje dušo in ozdravlja srce. Lahko pogledamo vse antične ali stare kulture, kot recimo Grčijo, Egipt, Japonsko ali Perzijo, da se prepričamo, kako je smisel za »lepo« prešinjal celotno družbo, pa to lahko še danes vsaj nekoliko občudujemo v tistem, kar je za temi kulturami ostalo. Dve stvari sta jim skupni – razvita filozofska kultura, kakor tudi zelo močno versko izročilo. 

Smisel za sveto in vernost ali religioznost človeka vodita k meta-fizičnim obzorjem, torej k tistemu, kar je onstran fizičnega, torej vidnega in čutnega. Človek se torej od tistega, kar je minljivo, dviguje k tistemu, kar je neminljivo, nepokvarljivo, trajno. Človek se s to pomočjo dviguje pogled onkraj tosvetnega in posvetnega, pa svoje srce in misli odpira v neko duhovno dimenzijo, ki so jo vedno in povsod, v vsaki kulturi, imeli za neki idealni kraj, ki je kraj veselja in radosti, miru… zadnji cilj človekovega življenja. 

Lepota je torej za človeka velika tolažba, zdravilo za dušo in misli, ko ju ranijo vsa zla našega bivanja na zemlji, saj je tako, kot da bi ga to spominjalo na neko »blaženo upanje« življenja, ki je onkraj trpljenja, onkraj smrti. V Svetem pismu recimo najdemo Davida, ki prek svojega petja in glasbe pomaga zdraviti notranje nemire kralja Savla. To morda doživimo o b poslušanju recimo J. S. Bacha ali kakega drugega velikega glasbenika njegovega kova. V tem oziru, ki človeka spominja na njegovo naravo duhovnega bitja, človek potem stremi k temu, da »dela lepo«, torej olepšuje, tudi vse tisto, kar ga obdaja, pa da lepoto skuša upodobiti v vsakem vidiku svojega življenja – od področja hrane, pa do področij obleke, glasbe, petja, poezije, arhitekture, slikarstva, kiparstva ter karkoli že človek dela in proizvaja. To pa lahko pomeni le nekaj – da je namreč zaradi tega življenje vredno, da ga živimo, zato pa tudi olepšamo, oplemenitimo, naredimo zares, da tako rečemo, »človeško«, zato pa tudi usmerjeno k božanskemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

T kot TELO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (21b)

Kot smo dejali zadnjič, v prvem delu našega reazmišljanja, je danes telo postalo najpomembnejši porabniški predmet. Vsaka omejitev je razumljena kot puritanizem, čeprav seveda še zdaleč ni tako, vsak “puritanizem” pa se razume kot nekaj omejevalnega, represivnega, saj je vendarle prišlo do popolne osvoboditve človeka, torej tudi telesa, kar je bil najpomembnejši cilj seksualne revolucije. To seveda vidimo na lastne oči po načinu oblačenja, ki se je drastično spremenil. Vprašanje, če sedanjemu sploh lahko še damo oznako “stil”, a pustimo razglabljanje o oblačilih za kdaj drugič. 

Vsekakor je sedaj moda, čeprav je nadvse svobodna in anarhična, zelo omejevalna in ukazovalna, četudi na drugačen način – potrebno se je je držati, ker si sicer zastarel in anahronističen. Je pa res, da zelo poudarja svobodnost telesa. Ko smo že omenjali seksualno revolucijo, je najbrž bil najpomembnejši tovrstni datum ustanovitev “Dne brez modrca” (ang. No Bra Day), in sicer je to bilo maja 1968, ko je skupina ameriških žensk javno zažgala svoje modrce. Sprožila se je verižna reakcija, ki je privedla do določenih ne prav lepih posledic. Če je šel včasih nekdo na duhovne vaje ali se je drugače trudil predvsem za “dušno zdravje”, imamo sedaj pakete za telesno estetiko, ki jih ponujajo razni wellness centri, ki jih najdemo po mestih, na podeželju, v termah, imamo pa celo t.i. beauty farms. Skrb za dušo je danes mišljena le v vzhodnjaškem smislu, ko se nekdo posvetu v bistvu bolj telesu kot duši, medtem ko prakticira kako vzhodno aerobiko, jogo ali katero od drugih vzhodnjaških razgibavanj. Koliko imajo slednja zveze z izvirno prakso, je drugo vprašanje. 

Kjer ne pomagajo razne kure, pridejo danes na vrsto lepotne operacije, botulin in silikon. Ženska se je končno osvobodila, je lastnica svojega telesa, zato morajo biti oblike prave in pravšnje. Ker so bile ženske toliko časa le izkoriščane s strani moških, ki naj bi jih imeli le za predmet svoje seksualne potešitve, je bilo treba končno osvoboditi ta blaženi seks, s katerim se skuša še vedno identificirati ženske. Paradoks je velik, a očitno še vedno ni pomemben, potem pa naj razume, kdor more. Danes se zdi, tudi če odpremo TV, najpomembnejše za človeka, da je “v formi” – treba je biti suh, poskočen in seksi. Zlasti je tu težava srednje generacije, ki joče po obdobju mladosti, še vedno pa hoče biti mlada, lepa in fit – forever fit, strong, sexy, young… Če smo prej govorili o anahronizmih, ali ni ravno to največji anahronizem, ko vidimo ljudi, ki bi naj bili odrasli, ki so oblečeni kot najstniki? Pa če bi šlo le za ljudi moje generacije in malo starejše, bi še razumel, so pa to tudi šestdeset ali sedemdeset let stari osebki. 

Vsekakor se je askeza pomaknila na telesno raven, saj je potrebno veliko podvigov in odpovedovanja ter žrtev, da je telo takšno kot mora biti, zlasti takrat, ko pride “preizkus kopalk”, da je torej človek na plaži takšen, kot mora biti. K temu seveda pripomorejo razne diete in specializirane restavracije, kamor mnogi ne hodijo več jest, temveč vzdrževat linijo po nekem izključevalnem ključu. Prišlo je do poduhovljenosti hrane. Nekateri, ki se držijo določene zadeve, da so recimo vegetarijanci ali vegani, utegnejo biti celo zelo nasilni in nesramni do drugih, ki jim do tega pač ni. Manekenke so tako suhe, da se njihovo telo kar izgubi. V nekaterih kulturah še vedno velja, da je lepo nekoliko mastno telo. Pri nas je telo že postalo platonistična ideja – lahko ga gledamo, a se ga ne smemo dotikati. Oddaljena ideja, torej. V naši civilizaciji se je telo osvobodilo do takšne mere, da se je raztelesilo. V bistvu ni več pomembno, kaj z njim počnemo, kar pričajo tudi piercing in številne tetovaže. Odrešenje tako ne pride več prek dušnih reposti, temveč prek telesnih. Telo ni več nekaj otežujočega ali sramotnega, temveč je najvišji izraz posameznikove osebnosti, čeprav v resnici vsi delajo enako, če ne celo eno in isto s svojimi telesi. S telesom v sodobnem času bomo morali nadaljevati še enkrat.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

T kot TELO 1

Cerkveni in družbeni antislovar (21a)

Prejšnji teden so naši birmanci razmišljali prav o tej temi, ki je postala precej aktualna zlasti pod vplivom svetega papeža Janeza Pavla II. O tej temi piše zanmivo tudi Gianfranco Morra. Seveda ga ne bom le povzemal, temveč bom dodajal še kaj, kar mislim, da manjka pri tem našem sociologu, pri katerem sem si izbral naslov rubrike. 

Dejstvo je, da je v razvoj evropske civilizacije zaznamovalo tudi zaničevanje telesa. Za pripadnike

orfičnega kulta in za Platona je bilo telo zapor duše (znana je besedna igra soma-sema, kar pomeni »Telo je grob.«). Za zadnjega velikega grškega filozofa Plotina piše njegov učenec Porfirij, da se je sramoval imeti telo. Krščanstvo je zagotovo ovrednotilo telo, saj je govorilo ne več o »nesmrtnosti duše«, kolikor bolj o »vstajenju mesa«. Zato tudi takšna pozornost do mrtvega telesa oz. trupla, kar je samo eden od razlogov proti zažiganju teles, značilnem za pogane, ki se ponovno uveljavlja. Vendar pa je tudi veljalo, da do tega prečiščenega telesa človek pride šele po smrti, medtem ko mora vse življenje brzdati svoje meso, ga podjarmiti in ga kaznovati z raznimi asketskimi vajami in pokorami, ki so bile marsikdaj tudi zelo boleče. 

Težava je nastala takrat, ko so te zadeve vzeli preveč dobesedno, zlasti lahko rečemo, da takrat, ko je prišlo do oddaljevanja od monastičnega oz. meniškega vzorca, ki v resnici ni zanemarjal telesa, kljub temu, da je seveda zagovarjal asketično življenje. Še večja težava v tej smeri pa je nastala v novodobnem pojmovanju telesa. Za Descartesa je denimo telo stroj brez vesti, saj je samo duša tista, ki čuti in misli. Velika težava pa je bil tudi puritanizem anglosaksonskih dežel, ki so ga v veliki meri izvozili v ZDA. Ta je prepovedoval razkazovanje telesa. 

Seveda pa so praktično istočasno zadeve že šle tudi v drugo smer, pod vplivom razsvetljenstva, tako so začeli drugače ceniti telo, ker pa ekstremi nidar niso dobri, tudi tu zadeve niso šle v pravo smer. Tako imamo denimo spise novega epikurejca in gastronoma Jeana Brillat-Savarina (tistega, ki je pravil: »Povej mi, kaj ješ in povem ti, kdo si.«) v Fiziologiji okusa, zlasti pa so zadeve zacvetele v poznem 19. stoletju, potem pa seveda v 20. stoletju. Znan je recimo italijanski nevrolog, fiziolog in antropolog Paolo Mantegazza, ki je napisal Fiziologijo ljubezni. Del je seveda še veliko, gre pa za poudarjanje tega, kako bolje izkoristiti telesne užitke. Moderna doba je seveda prinesla tudi večjo skrb za telesno higieno in skrb za svoje telo, tako da so najbolj bogata stanovanja že poznala kopalnice, o tem pa je tudi recimo pisal omenjeni Mantegazza, ki seveda ni bil edini. 

Pridemo tako do tega, da bogastvo in udobje pripeljeta tudi do tega, da se za telesno skrb nameni kar dobršen del zaslužka. Razširitev športa (1896 so ponovno vpeljali olimpijske igre, o katerih smo tudi že enkrat tu pisali...) pa vsem predlaga nove asketske vaje, ki seveda niso več namenjene duhovnemu in verskemu napredovanju, temveč k izboljšanju telesa, kar pa je seveda tudi del kulta človeškega telesa in njegove moči, ki je še prej posledica človeškega razuma in njegove moči. Danes je telo postalo najpomembnejši porabniški predmet – da, prav ste prebrali, predmet. Iz močnega simbola subjekta, da torej telo nekdo je, ker nosi v sebi celotno človeško osebo v vsej kompleksnosti, je postalo objekt, predmet. O tem bomo podrobneje razmišljali prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.