Naš strah

Pri današnjem evangeliju ne gre samo za težavo razdvojenosti med dva gospodarja, temveč gre v osnovi za nekaj drugega, kar nam lepo sporoča kratko, a lepo prvo berilo, kjer je v ospredju strah pred pozabo in zapuščenostjo. Gotovo je za nas lepa primerjava z ljubeznijo staršev, ki nas, če so pravi, nikdar ne pozabijo, to gotovo velja tudi danes. Težko pa v tem svetu tekočih medosebnih vezi govorimo o tem, da bi kdo od staršev ne zapustil svojih otrok, zato je po tej strani lahko dandanes strah otrok upravičen. Četudi pa bi kdo od staršev fizično zapustil svojega otroka ali svoje otroke, ker bi šel drugam, je težko, če ima vsaj malo rad te svoje otroke, da bi jih tudi sicer zapustil ali nanje pozabil. No, dogaja se tudi to. A četudi se to zgodi, je Gospod neskončno zvest, veliko bolj od kateregakoli bitja na tem svetu, pa na svoje otroke, torej na nas, nikdar ne pozabi, nas nikdar ne zapusti. Tu velja razmišljati o razliki med krhkostjo zveze in trdnostjo zaveze. Krščanska poroka naj bi bila zlasti slednje, a le, če gre skozi vrata Kristusa, sicer je le zveza, pa je nevarno, da je zelo kratkotrajna. Gospod namreč pravi: "Brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5).

Tisto, kar je samo zemeljsko in človeško, je zelo krhko, zato nas skrbi in nas je strah, da bo kaj od tega izginilo, se zlomilo, da bo česa zmanjkalo. Zato je po tej strani človeški strah nekaj zelo naravnega in upravičenega. Vendar, če ostane pri samo človeškem strahu, potem to hitro postane zadeva, ki nas v življenju močno hromi in nas nazadnje tudi ustavi na neki točki. Gotovo je v nekih določenih primerih prav, da nas nekaj na neki točki ustavi, da recimo ne zgrmimo v prepad, da nas prehitra vožnja ne odnese s ceste... Je pa zadeva tudi težavna, če bi se nekaj morali odločiti, pa nas strah hromi, da tega ne storimo. To pa že kaže na glavno težavo človeškega strahu, ki je v zagledanosti vase in zaupanju v le svoje moči ter sposobnosti. Zato se današnji človek sprašuje najprej, če bo dovolj hrane, obleke, denarja, če bo služba, če bo zdravje, kjer je seveda zlasti mišljeno telesno zdravje. 

Sam večkrat, ko nekdo reče: "Samo, da je zdravje!" nazaj odvrnem: "Kaj pa, če ga ni?" Na to navadno ne dobim odgovora. Pa moj odziv ni nobena zbadljivka ali cinična pripomba, temveč poskus, da bi človeka spodbudil k temu, da bi pomislil: "Res, kako se bi odzval, če bi zbolel? Kaj mi je najpomembneje v mojem življenju? Za čim se ženem?" Teh vprašanj je veliko. Vsakdo bi vendarle moral dobro premisliti, zakaj se v nekaj spušča in kako bi se znašel, če bi neka dobrina umanjkala. Vsega seveda lahko zmanjka, to so vse krhke dobrine. Kako težko je danes dobiti službo, recimo, zlasti mladim. Toda, kdo resnično premisli dobro zadevo, preden gre študirat? Resno, zakaj grem nekaj študirat? Zakaj ravno tja, zakaj ravno tisto in ne nekaj drugega? Upam, da ne gremo kar tako na hitro, na vrat na nos študirat, a se bojim, da velikokrat temu je tako, mnogi pa seveda gredo sicer na študij, a imajo za cilj drugo. Pa tudi, vseh dobrin lahko zmanjka, ali jih celo ni, a naši predniki so vedeli, da je temu tako, pa so gradili na drugih temeljih. Gradili so seveda na družini in so vedeli, da še vedno imajo drug drugega, četudi ostalih dobrin ne bi bilo kaj prida. A so šli še globlje. Vedeli so namreč, da tudi človek ni večen, pa so zaupali Gospodu in njegovim prijateljem, torej angelom in svetnikom, še zlasti prvi med njimi, preblaženi Devici Mariji. 

V tem pogledu naj omenim svetega papeža Janeza Pavla II. Temu je Mati Emilia, ko se je poslavljala pri njegovih devetih letih starosti, lepo povedala, da naj nikdar ne pozabi, da ima, četudi nje ne bo, pomembnejšo mater, ki je Mati Marija - ta ga nikdar ne bo zapustila. Rekla je, naj se ji vedno izroča, še posebej, ko bo težko. To je seveda vselej počel, vseskozi pa k temu izročanju vabil vso Cerkev. Renzo Allegri pa je s knjigo: "Dve materi papeža Wojtyłe", zadevo postavil širše. V smislu tega, kar pravi namreč Jezus v evangeliju, da so njegovi pravi sorodniki tisti, ki poslušajo njegovo besedo in po njej živijo. Janez Pavel II. je namreč pri enajstih letih izgubil brata Edmunda, pri enaindvajsetih pa še očeta. Ko je izgubil mater, se je njegov oče na vso moč trudil, da bi mu bil tako oče kot mati, kar je bilo zelo pomembno za njegovo notranjo rast, saj mu je tako pokazal tudi na te lastnosti našega nebeškega Očeta. Brat Edmund pa je tudi gradil na drugačnih temeljih, saj je kot kardiolog v Bielskem zavestno daroval svoje življenje, da bi rešil drugo življenje. Ko so namreč zaprli neko enaindvajsetletno dekle zaradi škrlatinke v izolacijo, se je odločil, da bo zanjo skrbel on. Vedel je, da je nevarno, a je to vseeno delal. Nalezel se je in umrl v hudih bolečinah, a v skrbi, da bi rešil dekle. Imel je komaj 26 let.

Janez Pavel II. je tako imel doma odlične zglede krščanskega življenja, navdihoval pa se je tudi pri še eni drugi ženi, ki jo je nato tudi razglasil za sveto - pri sv. Jani Beretta Molla. Tako pri svoji materi kot pri pravkar omenjeni svetnici je namreč veljalo, da sta kot materi osnovali trdno krščansko družino, kjer sta živeli karseda sveto, k temu pa vabili tudi vse druge. V nekem trenutku življenja sta bili obe poklicani k težki žrtvi, nobena od obeh pa ni niti malo pomislila, pa sta dali življenje za otroka, ki sta bila pod njunim srcem. Renzo Allegri pravi, da želi s knjigo poudariti, kako svetniki niso samo tisti, zlasti seveda govori o svetih materah, ki jih kot takšne razglasi Cerkev, temveč je še veliko takšnih, ki "na skrivnem", v sivem vsakdanu, sveto živijo svoje življenje, primerno stanu, ki mu pripadajo. Vsi ti kažejo, kako je prvi in najpomembnejši stan tisti krščanski, ki nam potem pomaga, da lahko dobro živimo tudi v vseh drugih svojih stanovih. Tako smo lahko dobri starši, otroci, učenci, ali tudi dobri zdravniki, kot smo videli pri Edmundu Wojtyłi. 

Pri vsem nas mora voditi tisti dobri strah, ki je strah Božji. Pri njem človeka najbolj skrbi, kako bi ugajal Bogu, kjerkoli že je v svojem življenju, kako bi samo njega molil in mu služil. Na ta način namreč potem človek tudi resnično služi svojemu bližnjemu, sočloveku. Na ta način imamo tudi tisto danes tako potrebno zadevo, ki se ji reče strahospoštovanje oz. smisel za sveto. V nasprotnem primeru nam namreč nič več ni sveto. Tako je danes veliko bolj pomembno, kaj bomo jedli in pili, kaj oblekli, koliko bo denarja, kako bomo vedno lepi, mladi in "fit", po drugi strani pa nas ne zanima kaj dosti, če izgubimo svoje bližnje - svojo ženo, svojega moža, svoje otroke (v smislu, da zablodijo), svoje brate in sestre, svoje prijatelje, sočloveka nasploh. Kot nam je v svoji prvi okrožnici namreč lepo povedal isti sv. Janez Pavel II., vsak od nas namreč JE varuh svojega brata. Za to bomo dajali odgovor Bogu. Kakor tudi za to, da smo svoje življenje izgubili v preveliki skrbi za zemeljske dobrine in vse, kar mine.