Očitno je, da oblika, ki ima izrazno (tj. pomensko) vlogo vsebine, ne more niti pogoltniti niti nadomestiti same vsebine. V nasprotnem primeru bi padli v tisto, kar imenujemo „formalizem“, ki je očitna hinavščina.
A ne samo to.
Prav tako je treba povedati, da mora biti oblika vedno sorazmerna z vsebino, s katero je povezana. Tako kot lahko pride do težave prekomernosti, lahko pride tudi do težave pomanjkljivosti. Čim višja je vsebina, tem višja mora biti tudi oblika.
Preidimo zdaj k vprašanju obhajanja maše. Maša je največje dejanje bogočastja, ki ga lahko obstaja, ker se v njej Bog sam v osebi svojega Sina daruje Bogu. Vsaka maša je resnična, čeprav nekrvava, ponovitev žrtve na Kalvariji. Zato ima vsaka maša neskončno vrednost in je na nek način središče resničnosti (celotnega stvarstva) in zgodovine, ker je odrešenje, ki ga je Kristus izvršil na Kalvariji, rešila celotno vesolje in vso zgodovino. Banalizirati, verjeti, da je to človeško nepredstavljivo skrivnost mogoče izraziti tudi z minimalizmom in pauperističnim esencializmom, bi bilo v nasprotju s samim bistvom maše. To bi bilo nesorazmerno.
Seveda oblika ne more biti conditio sine qua non, tako da brez najbolj dostojne oblike maše ni mogoče in se ne bi smelo obhajati. Lahko obstajajo številne situacije, v katerih je treba mašo obhajati ne glede na obliko (kakor so jo recimo obhajali duhovniki v taborišču ali zaporu), vendar vedno z uporabo avtentičnega – in nedvoumnega – katoliškega obreda in kanona. Toda to je nekaj povsem drugega kot trditev, da mora maša nujno imeti minimalistično in pauperistično obliko.
Raje bi morali upoštevati, da nobena formalna eleganca ne more ustrezno odražati neizmerne veličine skrivnosti vsake maše. Zato je vselej prisotna pomanjkljivost, nikdar prekomernost.
Upoštevajmo, da so isti apostoli o pristnem uboštvu (ki ni pauperizem) jasno govorili in po njem delovali. Sveti Frančišek, ki je od svojih bratov zahteval največje uboštvo, je želel, da bi bilo bogoslužje tudi razkošno. Zdi se, da je celo rekel, da morajo biti cerkve posute z zlatom in srebrom in da je želel, da bi bili duhovniški paramenti okrašeni tudi z zlatom. Pomislimo samo na paramente, ki so jih takrat šivale klarise. Skratka, uboštvo za človeka, ne pa za Boga.
Sveti Frančišek, še vedno on, je bil žalosten, ko je videl zanemarjeno in umazano cerkev. Pripoveduje se, da je, ko je prišel v kakšno zanemarjeno cerkev, prosil za metlo, da jo je sam pometel.
Te stvari so bile že navzoče v Stari zavezi, kjer se je zahtevalo natančno skrb za obliko pri daritvi v templju. Navajamo, kar piše kardinal Giovanni Bona v Skrivnost ljubezni. Meditacija o evharističnem bogoslužju (Mistero d’Amore. Meditazione sul culto eucaristico):
Bog je v Stari zavezi grozil s smrtjo velikemu duhovniku, ki bi si upal vstopiti v »Presveto« (...), ne da bi nosil svete paramente, okrašene z dragimi kamni in bleščečim zlatom, in ne da bi bil oblečen v kreposti. Kakšna kazen bo torej doletela duhovnika Nove zaveze, ki se približa ne le simbolični skrinji zaveze, temveč samemu Bogu, da bi žrtvoval, se dotaknil in zaužil Jezusa, njegovega Sina in našega Gospoda, če tega ne stori s spoštovanjem in pozornostjo, ki jo zasluži takšna gostija?
Zato je darovanje lepote Bogu dolžnost. Zakaj? Ker je Bog Lepota. To je logično, nič drugega kot logika.
In ta dolžnost je tudi plodni apostolat. Spomnimo se spreobrnjenja svetega Nikolaja Stenona (1638–1686), danskega znanstvenika in nekdanjega protestanta. Bil je v Livornu, ko ga je ganila telovska procesija, kjer je ob pogledu na sveto hostijo, ki so jo nosili v procesiji s takšno slovesnostjo, pomislil: »Ali je ta hostija le kos kruha in so norci tisti, ki ji izkazujejo toliko spoštovanja, ali pa je tu zares Kristusovo Telo, in zakaj ga potem ne bi častil tudi jaz?« Kaj bi se zgodilo, če bi sv. Nikolaj Stenon živel danes in bi videl, kako se danes »časti« Evharistijo?
