Obrniti srce k pravemu cilju

Marsikdo misli, da so Jezusove prilike enostavno lepe življenjske zgodbice, vendar moramo pri današnji priliki o krivičnem oskrbniku reči, da sicer drži, da imajo te prilike povezavo z življenjem, vendar pa ne sledijo ali ne sledijo povsem človeški logiki – v evangeljskih prilikah je vedno neki preobrat, ki služi za to, da se pokaže drugačna logika. Imejmo to v mislih.

Ko pa govorimo o našem življenju, zatajimo ljudje že pri izvrševanju samih vsakdanjih dolžnosti, stanovskih dolžnosti, v evangeliju pa najdemo prav takšnega človeka, ki nam v izpolnjevanju dolžnosti torej ne more biti v zgled. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki je, kot radi rečemo, nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico, v tem vrstnem redu. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem.

Kdo bo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijateljev. Kar je preobrat, je gospodarjeva reakcija na oskrbnikovo še dodatno krivično ravnanje, saj je za pridobitev naklonjenosti ljudi še naprej zapravljal gospodarjevo imetje. Naš Gospod se v bistvu ne osredotoča na samo oskrbnikovo početje, kolikor na samo bogastvo. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.«

Pridemo do tega, kar je v življenju zelo pomembno – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Tudi to je preobrat – kaže na drugačno logiko od človeške, saj bi po človeški logiki moral gospodar takšnega ekonoma, kakor je dobesedno rečeno v evangeliju, zelo strogo kaznovati. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljnja usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. Vidimo, da evangelij cilja na našo skrb za našo večno usodo. Kakšna bo moja usoda ob smrti? S tem je povezan naš odnos do minljivih dobrin, do vsega začasnega.

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. Ljudje smo namreč preveč navezani na te zemeljske dobrine, s čimer je povezano tudi, kakor sem imel priložnost ugotoviti v praksi, da znamo biti precej obremenjeni s tem, kar imajo drugi, kar pogosto sproža zavist.

Omenimo prvega škofa v Mariboru, bl. Antona Martina Slomška. Pove nam, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo.« Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo potrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni. Tako se tudi učimo, kakor je bilo razodeto sv. Katarini Sienski, zastonjsko ljubiti – po bližnjem. Bližnji pa je, kakor nas spet uči katekizem, vsak človek, naj bo prijatelj ali sovražnik.