Pripravite njegovo pot

Ob Božji besedi 2. adventne nedelje mi je prišla na misel podoba letala, ki pristaja na stezo. Vedno, kadar mu uspe, je to resnično dobra novica ali dobro oznanilo, kar pomeni beseda evangelij (saj ste slišali, da smo prebrali: "Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina"). Lahko mu namreč tudi ne uspe, takrat pa to lahkjo postane ne samo slaba, ampak celo grozljiva novica, kakor se je to zgodilo pred tridesetimi leti na Korziki - dogodka smo se spominjali pred tremi dnevi. Človek tako res pomisli, kaj vse mora 'štimati', da lahko eno letalo pristane. Njegova pot mora vsekakor biti izredno dobro pripravljena v vseh ozirih - pristajalna steza ravna in čista, prav osvetljena, vremenske razmere ustrezne, pilot in kontrolor v stolpu natančno usklajena. Nobeno letalo tudi ne more pristati brez tistega kontrolorja, ki resnično lahko naredi ali tudi ne, da se gore na nek način zravnajo, ko letalo s svojimi navodili pelje mimo tovrstnih ovir oz. pove, kako se jim lahko izognemo. Z evangelijem res lahko rečemo, da so pravi angeli, kakor se glasniku reče po grško. V našem primeru je to Janez Krstnik, on je tisti, ki pripravlja Gospodov prihod, njegov pristanek. 

Prihaja pomembna oseba. Se še spomnite, kako so se morali potruditi na Brniku za to, da je lahko pristalo letalo ameriškega predsednika? No, ta, na katerega prihod se v adventu pripravljamo, je še veliko pomembnejša oseba, zato se je treba na njegov 'pristanek' še toliko bolj ustrezno pripraviti. Janez je natančno vedel, za kakšnega gosta gre. Kar poglejmo: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in odvezal jermen njegovega obuvala. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom« (Mr 1,7-8). Janez je prerok, zadnji in - po Jezusovih besedah (Mt 11,11; Lk 7,28) - največji prerok Stare zaveze, ta ki prihaja pa je več, je močnejši od tega Božjega glasnika. 

Če se vrnemo na začetek odlomka in natančno sledimo zapisanim besedam, tudi nam lahko postane bolj jasno, koga nam želita predstaviti evangelist Marko in Janez Krstnik. Če bi bilo govora samo o nekem Jezusu, bi to najbrž nikogar ne zanimalo, saj je bilo to precej pogosto judovsko ime - celo v Svetem pismu imamo več različic le-tega: Jozue, Ozej, Izaija... Celo danes ga zasledimo v špansko ali portugalsko govorečih deželah. Tudi ne gre samo za 'Božjega maziljenca', kar pomeni Kristus oz. Mesíja - maziljeni so bili tudi véliki duhovniki (pomislimo na Arona recimo), preroki in kralji (Savel, David...). Prihaja Božji sin, pravi Gospod.

Njegov krst je drugačen, ker ne gre za še en obred očiščevanja in za še eno povabilo k bolj krepostnemu življenju, ampak udeležba pri Kristusovem krstu pomeni mnogo več. Dobesedno pomeni krstiti 'potopi se'. V našem primeru, potopiti se v Kristusovo smrt, v njegov križ, da bi lahko prejeli njegovo Božje življenje. K temu nas vabi Janez, da umremo sebi, da lahko v nas zaživi Kristus s svojo vstajenjsko močjo, ki lahko zares zravna vse poti, doline in hribe (kakor pravi Izaija v prvem berilu) - v naši notranjosti je tega veliko.

Jermen na obuvalu je nekoč v judovski družbi nekdo odvezal, da je pokazal, kako se intimno poveže z nekom - hlapec z gospodarjem, pa tudi žena z možem. Janez ve, da je ženin, ki prihaja tako mogočen, da on ni vreden storiti tega preprostega simbolnega dejanja. Vsak človek je nevreden, da se Bog 'poroči' z njim, in vendar Gospod sam to hoče in želi, ker želi, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju" (Jn 10,10). 

Dajmo, pripravimo njegovo pot!

In še nekaj za konec. Jezus ne more vstopiti v človeško zgodovino brez Janeza Krstnika. Tudi danes nihče ne more spoznati Kristusa brez nekoga, ki bi mu ga oznanil, mu ga predstavil. Kadar se torej enkrat zares srečamo s Kristusom, kadar zaživi v nas, postanemo tudi mi njegovi 'angeli', njegovi glasniki. Z našo pomočjo lahko pristane še na kakem letališču, da se dobra novica sliši tudi tam.