Vi ste sol zemlje in vi ste luč sveta, pravi evangelij. To je ena od
najlepših definicij človeka. Ne pravi, da moramo biti ali da se moramo
potruditi, da postanemo to dvoje, ampak da smo že. Po Božji milosti smo
to postali in tega ne moremo skriti. Če se sicer ustavimo samo na
zunanjosti, bi rekli, da nismo ne eno ne drugo, a moramo pogledati
globlje v našo notranjost – tam je, v vsakem od nas prižgana majhna
svetilka in je majhen ščepec soli. Ravno prav veliko je oboje. In ni
nekaj, s čimer bi se hvalili, ampak to za nas pomeni veliko odgovornost.
V današnjem svetu relativnega in politično korektnega, ko je treba
biti do vseh prijazen, ko je treba vse ljudi spoštovati, ko je treba
biti do vseh strpen (zlasti ta strpnost je tako na ustih vseh), nam
odzvanjajo te Jezusove besede. Ob neverjetnem napredku in razvoju, ko bi
človek moral biti trden kot jeklo, je postal krhek kot kristal. In
vendar: »Vi ste sol zemlje.« Sol, ne med, kakor je rekel Georges
Bernanos, veliki katoliški pisec. Spomnil nas je, da nas Jezus ni
povabil k temu, da smo sladki, mehki, blagi in sladkobni kot med, ampak
odločni, kakor je ravno sol. Ta tu di zapeče, ko jo damo na rano, pa
vendar zdravi.
Pomeni, da tolikokrat v življenju sploh nismo mi, ker mislimo, da smo
med in ne gremo pogledat v svojo notranjost, da bi ugotovili, kako je v
vsakem izmed nas ravno pravšen ščepec soli. Ta mi omogoča, da se
uresničim. Da si prizadevam za Nebeško kraljestvo, ki pa je kraljestvo
resnice. Tam politična korektnost in slepomišenje nimata nobenega
prostora.
Tudi se vse skupaj nikakor ne more razodeti, če ostane le pri
besedah. Sol je vendarle za to, da se posoli, da se v jedi stopi. Kako
naj vendar ljudje vidijo, kakšen je v resnici Bog, če pa se mu še mi
nočemo odpreti? Naše oči so uprte v tla zaradi vseh zgodb in porazov -
naših in drugih. Pa tudi navadili smo se že na to, da so naše jedi brez
okusa, brez soli.
Ne moremo se s tem sprijazniti, ker tako ostajamo sami. Treba se je
najprej zavedati, kdo smo in kdo je v nas dal tisti ščepec, tisto lučko.
Zato bomo znali dvigniti svoj pogled, da bi ga slavili in videli bomo,
kje lahko slavimo nebeškega Očeta – videli bomo mesto na gori, ker se
nam ne more skriti. Vsako mesto, vsaka vas, vsako najmanjše naselje je
namreč na gori, se pravi da je tam Bog še zlasti blizu. V tisti jedi se
mora stopiti naša sol. Pa nas ne zanima, kdo so prebivalci teh mest,
niti kateri politični opciji pripadajo. Vedeli bomo samo to, da se mora
tudi njim razodeti Božja slava po naših delih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar