Malo daljši evangeljski odlomek nam ponuja ta nedelja, ampak bi bilo
škoda spustiti kakšno črko ali pičico tega besedila, kakor za Jezusa
niti najmanjša črka postave ne preide. Res je, gre za ene od najbolj
radikalnih in brezkompromisnih besed celotnega evangelija, a so tudi
najbolj blizu človeku. Tu je vir tistega polnega življenja v odnosu do
našega bližnjega. Pa Jezus ne dela novega zakonika, kakor tudi ne
oznanja neke nove, bolj zahtevne morale. Govor na gori, ki ga v teh
zadnjih treh nedeljah poslušamo nas želi po dveh zadevah pripeljati do
korenine nas samih in našega življenja: po poti srca in po poti osebe.
Jezus želi, da se vrnemo k srcu, saj je to neke vrste delavnica ali
laboratorij, kjer se izoblikuje tisto, kar potem pride ven iz nas in se
uresniči v naših besedah, kretnjah in dejanjih. Če želimo ozdraviti naše
življenje, moramo najprej ozdraviti naše srce.
»Rečeno je
bilo: Ne ubijaj! Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega
brata«, kdor v sebi nosi jezo in zamere, je ubijalec. Jezus gre k izvoru
tistega, kar rojeva smrt ali življenje, kar nam apostol Janez pove na
veličasten način: »Kdor sovraži svojega brata, je ubijalec« (1 Jn 3,15).
To pomeni, da kdor ne ljubi, ubija. Če nekoga ne ljubimo, mu jemljemo
življenje. Brez ljubezni človek počasi in izredno boleče umira.
»Jaz
pa vam pravim: sploh ne prisegajte – vaš govor naj bo da-da, ne-ne«. Od
prepovedi priseganja nas Jezus pripelje do prepovedi laganja. Vedno
povej po resnici in ti tudi prisegati ne bo več treba. Tako tisto, kar
je stara postava že vsebovala, a še ni prišlo na dan, Jezus prikaže v
vsem sijaju – postavi namreč ni nič manjkalo, le nekdo je moral
razstreliti tisti ovoj, ki jo je oklepal. To naredi po poti srca lahko
samo tisti, ki vidi v človekovo srce – Bog.
»Kdor koli
gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Ne pravi,
da sedaj ne bi smeli pogledati nekoga, ker je lepe postave in bi že
prešuštvovali. Navezuje se na tisto o ločitvi, kjer je svetost zakona
nedotakljiva, ker se človek v nekaj, kar je združil Bog, ne sme mešati.
Jezus nam pred oči postavi primer nekoga, ki je sklenil, da poseže v
zakon, da si zase vzame ženo. Naredi cel načrt in je v celoti v tej
stvari, potem pa nekaj pride vmes in se njegov načrt podere. Pred
civilnim zakonom seveda nima nobene krivde, pred Bogom pa je v srcu
prešuštvoval. Vidimo, kako nekaj vzvišenega je sveti zakon.
Postava
vedno kaže na tiste vrste obnašanje, ki človeku in človeštvu pomaga
rasti, na drugi strani pa na tisto obnašanje, ki zmanjšuje človekovo
veličino. Lahko rečemo, da je razodetje tistega, kar človeka osrečuje.
Jezus je ne odpravlja, ampak nam predlaga (nikdar ne vsiljuje) samo en
kakovostni in odločilni preskok – da preidemo od postave k osebi. Od
zunanjosti k notranjosti. Od pozunanjene vere k pristni veri - tisti, ki
zaznamuje človeka kot osebo v celoti. Želi, da se vrnemo k srcu, saj so
tam vsi veliki »zakaj« vsega tistega, kar počnemo. Vidimo torej, da
evangelij od nas ne zahteva prav nič nečloveškega, nasprotno, želi, da
bi bili bolj ljudje oz. da bi bili popolnoma ljudje. Da bi res bili Bogu
čim bolj podobni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar