Okno v večnost

Sveta maša - vir in vrhunec (2)

Že zadnjič smo dejali, kako je maša osrednjega pomena za vero. Običajni verniki se seveda ne bodo ukvarjali s teološkimi razpravami, ki zadevajo ozek krog strokovnjakov, navadni verniki še za najpomembnejša teološka imena 20. stoletja ne bodo vedeli. Vse, kar bodo vedeli, je to, da se je v omenjenem stoletju pač zgodil 2. vatikanski cerkveni zbor, a ne bodo vedeli za njegove vsebine, niti v glavnih obrisih ne. Vedeli bodo, da se je spremenilo obhajanje svete maše v številnih elementih, od katerih je morda najpomembnejši jezikovni – obhajanje maše v domačem jeziku. Bogoslužje je torej tisto najpomembnejše, kar zadeva ne le vernike, temveč tudi druge. In tu je Božje ljudstvo zares osrednjega pomena, tu je izredno važno tudi njihovo mnenje, tu je življenje Cerkve. Morda se je v zadnjih petdesetih letih to ljudstvo preveč jemalo kot neke vrste izgovor in orožje proti Svetemu sedežu ali zboru škofov, a ljudi v bistvu za mnenje niti niso vprašali. Koliko vseh strokovnjakov je, ki so iz semenišč in noviciatov prešli neposredno v akademske vode, ki se torej z realnostjo niso srečali, in vprašanje je, ali se sploh hočejo. 

Pa ni težava, dokler ti raznorazni teološki strokovnjaki med seboj diskutirajo o tej in oni teološki zadevi, nazadnje bodo v bistvu imeli le sami opravka s kako kongregacijo v Vatikanu, navadnih ljudi to ne zadeva. Kar pa ljudi neposredno zadeva in ne more ostati brez posledic, je igranje z “ekonomijo” vernikov, ki je sveto bogoslužje. Gre za premoženje celotne Cerkve, igračkanje na tem področju pa neposredno zadeva verno ljudstvo. Zablode imajo lahko strahotne posledice, ena od najbolj logičnih so prazne cerkve. Razni ekscentrični eksperimenti in eksotične ekstravagance lahko privedejo do izgube smisla za sveto pri ljudeh (A. S. Levi di Gualdo – E Satana si fece trino, 52-53). 

Žal se nekatere od teh parol še vedno ponavljajo, saj nekateri, kakor sem pred kratkim zasledil, še vedno kričijo z ambonov (prižnice niso več v uporabi, razen v frazeološkem smislu), kako nočejo pobožnega in tradicionalnega ljudstva, temveč aktivne, sodelujoče in versko zrele ljudi. Lahko rečete, da se motim, a izkušnje mnogih duhovnikov, ki so ugotovili, kje je središče krščanskega življenja, govorijo drugače. Poznam primer, kako je izredno pripomogla samo odstranitev stolov iz cerkve in povrnitev klopi s klečalniki, kar je kmalu pomenilo več ljudi v tisti cerkvi. Pa je to bolj simboličnega pomena, saj seveda “vic” ni v klopeh samih, a je v njih simbolično povzeto izročilo, ki smo ga skupaj s klopmi, balaustrami (ki jim ljudsko rečemo “obhajilne mize”) in drugim vrgli iz cerkva in z njim vrgli tudi zaklad izročila z vsem dobrim, kar je bilo v njem. 

Vse novo naj bi tako bilo boljše, vse staro pa zgolj neki “preživeti model Cerkve”, “fevdalni model”… zakaj je vse, kar je bilo do tedaj dobro, naenkrat zgrešeno? Zakaj je vse staro za stran? Po 2. VCZ naj bi napravili reformo, ne pa revolucije. V resnici se je zgodilo prav tole. Smo se ob analizi padanja števila vernikov kaj pomudili tudi pri liturgiji in se vprašali, ali morda ne gre iskati odgovorov najprej na tem področju? Saj, verniki so res postali odrasli – ko so se naveličali obhajanja zakramentov, prepojenih z raznoraznimi modernimi ideologijami, besedičenjem, ustvarjalnostjo, šovom in protagonizmom, so pač postali do maše in zakramentov brezbrižni, saj jim ni bilo več nudeno tisto “okno v večnost”, ki ga v svoji globini vsakdo pravzaprav tam išče. 

Božje prisotnosti v cerkvah ni več, saj tabernakelj ni več na sredi, temveč v najboljšem primeru porinjen v neki kot, lahko pa Najsvetejšega sploh ni v častitljivi cerkvi, kakor sem nazadnje zasledil v čedajski stolnici. Marsikje drže klečanja, te najbolj značilne katoliške molitvene drže, sploh ni več – večinoma ljudje kar sedijo. Cerkve so se marsikje spremenile v muzeje, v gledališča, kjer so glavna dejavnost koncerti in podobne reči – tam se vsaj zbere kaj ljudi. Mnogi duhovniki pravijo, kako se je treba odpovedati vsemu blišču, potem pa je sveto posodje zlatarja videlo v najboljšem primeru pred petdesetimi leti. Mašujejo brez mašnega plašča, če ga imajo, pod njim nimajo štole. Oblačila se zdijo namenjena maškaradi, saj je treba zanje potrošiti karseda malo, torej so materiali najslabši možni, tako da se sv. Janez Vianej obrača v grobu, saj zanj še tako dragocen plašč ni bil dovolj dober za Boga. Vsakdo mašuje vsaj nekoliko po svoje. 

Kam je šla tista enotnost v obhajanju, o katerem govori konstitucija o svetem bogoslužju (SC 38)? Treba se bo vrniti k pokorščini in ubogljivosti na liturgičnem področju, za kar je seveda potrebna ponižnost – pri vseh duhovnikih in škofih, ki naj bi bili “episkopi”, torej nadzorniki, zlasti na liturgičnem področju, da bi se to potem poznalo tudi drugod. “V liturgičnem smislu je danes Cerkev velik bolnik” (C. Barthe, La Messe a' l'endroit, 71). Bomo za izboljšanje v tem smislu kaj storili?

Objavljeno v tedniku Novi glas.