Sveta maša - vir in vrhunec (1): Zakaj sploh o tem pisati?

Objavljam še nekaj za nazaj, kar je sicer bilo objavljeno v Novem glasu, ne pa tudi na mojem blogu, se mi pa vseeno zdi prav, da je na voljo tudi tu. Članki govorijo o svetem bogoslužju ali liturgiji. Nadnaslov cikla je "Sveta maša - vir in vrhunec". Na drugem mojem blogu, Historia, magistra vitae, boste istočasno lahko prebirali članke o bogoslužnih oblačilih. 

Morda bo kdo zavihal nos ob tem, a nekako sem začutil potrebo (tudi nekaj bratov duhovnikov me je k temu spodbudilo), da je treba o tem pisati. Najbrž bo kdo na tem mestu dejal, da o sveti maši, o svetem bogoslužju, ki mu učeno rečemo “liturgija”, v letu vere nima smisla pisati, ker poudarki morajo biti in tudi so drugje. Jaz pa mislim, da je središče prav tu, v tem pa me podpira tudi ena od najpomembnejših trditev 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki o sveti maši pravi, da je: “vrhunec, proti kateremu teži delovanje Cerkve, obenem pa tudi vir, iz katerega črpa vso svojo moč” (Sacrosanctum Concilium 10). 

V našem času doživlja naše katoliško bogoslužje marsikaj zanimivega, za kar strokovnjak za sveto

bogoslužje msgr. Nicola Bux celo pravi, da je “nevidno nasilje” (N. Bux, Come andare a messa e non perdere la fede - služi mi za podlago pisanja). To se vidi v izgubi svetosti naših obredov in bogoslužnih prostorov kakor tudi svetih simbolov. Na mesto tega smo postavili številne čisto profane geste. Zapoznelo se zatekamo k že preživetim zadevam raznoraznih ideologij in njihove simbolike, kar lepo izraža npr. uporaba barv mavrične zastave - ki naj bi simbolizirala prizadevanje za mir, nastala pa je v gejevskih krogih – za duhovniško štolo ali celo za oltarne prte. Učinkovitosti in moči zakramentov se čedalje bolj odpovedujemo, ali pa smo jih izvotlili, ker smo jih naredili po “svoji podobi”, tako pa jim odvzeli vsebino. Kako pogosto ne gre več za izražanje presežnosti, ampak za samoizražanje, za neki “laični” zakrament, v smislu, da v njem ni več Boga. Svetost? Kje pa. Iz tega izhajajo zgolj apatija, ravnodušnost, zagrenjenost in površinskost. 

Vprašanje, ki se tako zastavlja, je: kako iziti iz te krize bogoslužja in Cerkve? Zagotovo ne s pomočjo nekih klovnovskih performansov, velikih besed, igranja na čustva ali osebne všečnosti. Papež Benedikt XVI. nas že od prve točke prve okrožnice vabi k spreobrnjenju, saj bo treba “odriniti na globoko”, ker: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev” (Bog je ljubezen 1). Pravo bogoslužje namreč predpostavlja, da se v ponižnosti odpovemo sami sebi in svoji volji po protagonizmu. Sestopiti moramo s pedestala, da tja spet stopi Bog in nam pokaže, kako ga moramo slaviti. 

To pomeni, da se je treba odpovedati svojim pravicam, po katerih smo samovoljno spreminjali bogoslužje, tako da so “zmaličenja prišla do roba še znosnega”, kot pravi sveti oče (Benedikt XVI., op.a.) v pismu škofom (st. 5) ob izdaji motu propria Summorum pontificium. Tu nimamo pravic, marveč zgolj dolžnosti, kakor nam lepo pove tudi konstitucija o svetem bogoslužju: “Nihče, četudi je duhovnik, naj si ne dovoli po svojem lastnem nagibu karkoli dodajati ali odvzemati na liturgičnem področju” (SC 22,3). Sveti oče govori o “reformi reforme” pri bogoslužju – pač v sozvočju z geslom stalno spreobračajoče se Cerkve (Ecclesia semper reformanda). Zato se reforma začne pri osebnem spreobrnjenju, ki je, kot smo lahko videli, ključnega pomena tudi pri prizadevanju, da spet pridobimo svetost bogoslužja (liturgije). Začeti je treba, kakor lepo pravi Messori (Perché credo, st. 21), pri osebnem iskanju in prizadevanju za svetost. Nasproti tendenci “avtodeterminiranosti”, ki jo nudi laicistična kultura, in nasproti “podvrženosti”, ki jo pridiga Islam, nam katoliška vera ponuja v svojem bogoslužju tisto pot sodelovanja v poslušnosti. Če želimo zares sodelovati, se moramo najprej vprašati, ali smo voljni. Liturgija namreč zahteva vernikov odgovor, osebni odgovor, in spreobrnjenje, ki mora slediti Dogodku, ki v njej poteka. Tam je navzoč Gospod Jezus – Dominus Iesus. Nihče ni manj kristjan od tistega, ki želi spremeniti ali spreobrniti liturgijo namesto samega sebe. 

Sveta maša je, tako v redni obliki – če jo seveda obhajamo v skladu z normami -, kakor v izredni obliki – ki jo je sveti oče Benedikt XVI. spet dal v pogon -, sposobna vzdržati pred de-formacijami in priti “v formo”, v pravo obliko, kar pomeni re-formacija. Reforma je v vsakdanjem mučeništvu, neprestanem odpovedovanju samemu sebi in jemanju Jezusovega križa na svoje rame. Ni boljšega zdravila, da vzdržimo, kakor je udeležba pri maši. S pravo udeležbo pri maši, ko je torej vsak od nas tam navzoč v vsem, kar je in kar ima, vrača nazaj ceno, ki jo je plačal Odrešenik za nas – življenje za življenje. Tu se rešujejo duše. Tu je predokus nebeške blaženosti. Na kocki je torej več, kot si mislimo, ker ne gre le za življenje, temveč za večno življenje. 

Zato moramo ponovno razumeti in si odgovoriti ne le na vprašanje, zakaj k maši, temveč tudi kako. Danes namreč tvegamo, da, kadar gremo tja – pa če se sliši še tako neverjetno –, vero celo izgubimo, namesto da bi jo pridobili. Spet moramo ugotoviti, da gremo tja, da bi slavili Boga, a ne s pomočjo takšne in drugačne “telovadbe”, ampak gre tu za slavljenje, kot ga pojmuje beseda adoracija. Treba je “pasti predenj in ga slaviti”, kakor so storili modri z Vzhoda (Mt 2,11) ali starešine v Razodetju (5,14). To nas npr. lepo uči tudi program “anonimnih alkoholikov”, kjer je ključni element molitev na kolenih, da bi s prestola pahnili sebe in tam spet dali prostor tistemu, ki mu pripada – Bogu (J. Waters, Lapsed agnostic).