nedelja, 20. oktober 2013

Boj za preživetje

V evangeliju današnje nedelje je govora o molitvi, ki je tokrat pomembna tudi v oziru na misijone. Danes je namreč misijonska nedelja, ko bomo zlasti v materialnem smislu nekaj naredili za misijone, obstaja pa še ena stvar, ki jo lahko vselej prispeva vsak od nas, to pa je molitev. V evangeliju slišimo, kako Jezusovi učenci: "Morajo vedno moliti in se ne naveličati" (Lk 18,1). In že začenjamo zmajevati z glavo, saj je, po našem mnenju, vedno moliti in se ne naveličati nekaj nemogočega. Molitev je, kot prvo, nekaj izredno dolgočasnega, potem pa se nam zdi, da je tudi nekaj nepotrebnega, ko vendarle lahko namesto tega naredimo toliko drugih, koristnejših stvari. Sploh je tisto, kar nam pride, ko govorimo o molitvi, na pamet, rožni venec, zato takoj te asociacije, ki jih zasledimo celo pri posvečenih možeh. Kot se je zgodilo recimo v Rimu tisti družini, ki se je lotila rožnega venca v tistem bdenju pred 13. oktobrom, pa jim je skupina mladih duhovnikov zabrusila, naj vendarle nehajo s tisto lajno.

Tako je pač s tem, ko smo postali ljudje akcije, lahko kar rečemo, da smo neke vrste aktivisti, ki, če nekoliko naobrnemo zgornji evangeljski stavek, morajo: "Vselej sem ter tja tekati in se ne ustaviti". Molitev pa je vendarle zadeva, ki od nas zahteva, da se za nekaj časa ustavimo, se umirimo, se nekoliko zazremo v svojo notranjost. Tu pa se že približujemo tistemu, o čemer nam želi spregovoriti Jezus v evangeliju.

Molitev namreč ni neka naša etiketa, neka moralna vrlina, na katero se lahko gleda z ene ali druge strani, torej dobro ali slabo. Evangelij nam jo predstavi kot našo nujo, našo potrebo. Molitev je nekaj, kar kristjan nujno potrebuje. To nam še zlasti postane jasno, ko preberemo priliko o vdovi in sodniku.

Na eni strani je vdova, torej nekdo, ki nima na svetu nikogar, ki bi lahko zanjo poskrbel, ki bi poskrbel za njeno preživetje. V tistem času je vdova bila popolnoma na robu in je morala beračiti naokrog. Vdove so bile iz družbe izključene, ker so dedovali pač moški, izgubile pa so tudi moško zaslombo in niso zato imele nikakršne besede. V evangeliju torej gre neka vdova do izredno slabega sodnika, ki se noče potruditi, da bi dobro opravil svoje delo, a bo vendarle prisiljen prav v to, da bo vsaj enkrat svoje delo opravil kot je treba. 

Ta sodnik je pravzaprav lepa podoba tega, kako mi ljudje gledamo na svet, na življenje, ki nas obkroža.  Zdi se nam, da so takšne, kakršen je ta sodnik, ki je brezvoljen, len, zloben, krivičen... Zdi se nam, da svet, realnost, ki nas obdaja, prinaša v naše življenje kaos, slabo narejene reči, zlobnost, slabo voljo... Tako je pač, ker vselej valimo vso krivdo samo na druge. Kaj bi pa vdovi pomagalo, če bi si ves čas govorila, kakšen da je tisti sodnik in bi vso krivdo valila samo nanj? To ji prav nič ne bi pomagalo, ampak bi ji samo prineslo poraz, ne da bi se sploh borila. Zakaj torej se ta vdova ne ustavi in kar naprej "teži" in "utruja" temu sodniku? Ker je to zanjo nuja, ker to potrebuje za svoj obstoj. To je vse, to je središčni pomen prilike. Če ta vdova ne dobi, kar išče od sodnika, umre, ne preživi. 

Podobno velja tudi za nas ljudi. Tisti, ki "noč in dan vpijejo k Bogu" so tisti, ki so v življenju ugotovili, da je nujno imeti in vzdrževati odnos z Bogom. Obiskovanje maše, prejemanje zakramentov, molitev, vse to pravi kristjan počne zato, ker je ugotovil, da je to nujno, eksistencialno nujno. 

Iz evangelija namreč izvemo, da se vdova bori proti svojemu nasprotniku (v. 3). V hebrejščini se pa za nasprotnika uporablja nam vsem znano besedo: "satàn". Spoznamo, kako Jezus s tem gleda veliko širše, saj se zanj naše bivanje, naša eksistenca, naš obstoj, bije zlasti na duhovnem področju, kjer pa neprestano poteka boj med dobrim in zlom. In ne gre za to, kako bomo srečni in zadovoljni v tem življenju, temveč se bije boj za večno življenje, kar pomeni, da če ta boj izgubimo, ali, kar je še slabše, vanj sploh ne gremo, je to že odločitev za večno pogubo.

Poglejmo, kako stari katekizem sv. Pija X. odgovori na to, za kakšen cilj nas je Bog ustvaril, ki je pravzaprav odgovor na vprašanje, čemù živimo: "Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili v tem življenju, ter da bi ga potem uživali v drugem življenju, v nebesih." Kot vidimo, ne gre tu le za tisto časno in začasno srečo, temveč za večno srečo. Za to pa se moramo vsak dan, kot reče moj prijatelj, "truditi biti kristjani". Tudi mi duhovniki, da ne bo pomote. Kristjani pa nismo takrat, kadar delamo vse tako kot delajo drugi ljudje okoli nas, temveč se to zlasti vidi v naši drugačnosti. Ena od ključnih prvin te drugačnosti pa je tudi ta, da se trudimo svoj čas porabiti za to, da gradimo svoj odnos z Bogom v molitvi, sveti maši in drugih zakramentih. Če je pa molitev moja nuja, potem ne gre več za nobeno lajno, kot je bilo rečeno zgoraj, temveč za čudovito in prevzvišeno pesem, ki se dviga k Bogu.

Ni komentarjev: