Barve našega življenja

Predstavitev zanimive knjige

Potem, ko so imeli dijaki v Vipavi predstavitev knjige, sem se odločil, da objavim tale zapis o njej iz prehoda med letoma 2011 in 2012 v naši prilogi. Knjiga je še vedno aktualna, morda res zlasti za najstnike, tudi zato, ker z lahkotnim in njim razumljivim jezikom prednje postavi kar težke, a nujne teme.  

Čeprav je od mojih šestnajstih let minilo že kar nekaj časa (za šestnajstletnike sem tako že star,

čeprav se sam še ne uvrščam v to kategorijo), me je prvenec italijanskega profesorja književnosti Alessandra D'Avenie  "Bela kot mleko, rdeča kot kri" (Družina, 263 strani, 16,20€) pritegnil k branju, tudi zato, ker ga je prevedel moj nekdanji "cimer" v semenišču, Janko Jožef Pirc. Prevajalca velja pohvaliti za pogum in voljo – najbrž je želel tudi slovenskim mladim posredovati čudovito knjigo, ki ga je nagovorila, ko jo je bral v italijanščini. Tisti, ki vam je blizu italijanski jezik, vas bo mestoma prevod tudi zmotil, a moramo vseeno prevajalcu priznati, da mu je uspelo lepo posredovati samo vsebino in sporočilo dela, kar je tudi najbolj pomembno.  

Romanov ali sploh del, ki bi posredovali takšno vsebino, je namreč malo. Del, ki bi uporabljali takšno govorico, ki je mladim blizu, ki se trudi biti njihova, pa sploh še nisem zasledil. Pa ne gre tu za nobeno čudno "skropucalo", kakršna je bila "čefurščina" Vojnovičevega pseudo-romana, katerega ime je vsem dobro znano in ga zato ne bom navedel. Najdemo določene izraze, ki jih mladostniki uporabljajo (čeprav so prevajalcu naročili, naj umakne razne "grde besede", ki seveda so v izvirnem besedilu), kar delu da svoj čar, vendar pa jezik ostaja bogat. Ko zdaj prebiram še drugi roman italijanskega avtorja, "Stvari, ki jih nihče ne ve" (Cose che nessuno sa) – v italijanščini, ker še ni preveden v slovenščino -, prav uživam v sočnem in bogatem jeziku ter prefinjenem slogu D'Avenie (Medtem je bilo prevedeno tudi še to in še kako drugo delo avtorja!).

Glavni junak romana "Bela kot mleko, rdeča kot kri" je šestnajstletni Leo – ki bi lahko bil katerikoli šestnajstletnik na Zahodu, saj je prav takšen kot ostali – zanimajo ga podobne reči, je zaljubljen, svoj prosti čas preživlja na spletu, igra igrice, je strasten nogometaš oz. malonogometaš, ki se s prijatelji ne podi le za žogo in dekleti, ampak tudi pogosto zavije v McDonalds. Naokrog se vozi z mopedom z uničenimi zavorami, v ušesih ima iPod. Profesorje in šolo doživlja tako, kakor jih doživljajo domala vsi srednješolci, le da mi je ta primerjava D'Avenie res všeč: »Čudno: dopoldne v šoli ne moreš zdržati, popoldne pa tu srečaš vse. Razlika je v tem, da ni vampirjev, to je prfoksov: pijavk krvi, ki se vrnejo domov in se zaprejo v svoje sarkofage, čakajoč na nove žrtve. Tudi če, za razliko od vampirjev, profesorji delujejo podnevi«.

Leo se noro zaljubi v leto starejšo rdečelasko Beatrice (ime se ne zgolj slučajno nanaša na Dantejevo muzo), za katero je pripravljen iti na konec sveta, premagati vse ovire in omejitve – vsaj v teoriji. Beatrice namreč zboli za levkemijo, kar bi lahko pomenilo konec vseh Leovih sanj, vendar pa je Leo pogumen fant, kot tak pa se spopade tudi s to visoko oviro, v tem spopadu pa pride do globokih življenjskih spoznanj, ki so povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Leo odkriva pravi pomen ljubezni, se spopada z vprašanjem trpljenja in smrti.

Pri njegovem iskanju lahko vedno računa na zveste prijatelje, kjer ima posebno vlogo Silvija, pomembno vlogo pa imajo tudi nekateri profesorji oz. dva profesorja – Sanjač in Gandalf. Prvi je profesor zgodovine in filozofije, drugi duhovnik in profesor verouka. Ob Leovih starših in obeh profesorjih, pa tudi pri drugih, odkrivamo, kako pomembna je v življenju mladostnika družina, kako pomembno je gojiti pogovor in kako pomembno je pustiti sanjati – profesorjev vzdevek je zato še kako na mestu.

Iz teh in še drugih razlogov zato delo priporočam v branje tudi staršem mladostnikov, vzgojiteljem, katehistom, duhovnikom… Knjiga je namreč koristna tudi pri razumevanju mladostnikov, kakor je tudi dober vzgojni pripomoček. Bere se zares lepo – sam sem jo prebral v eni noči, za kar pa mi ni žal – zato bo morda po njej segel tudi kdo, ki mu branje ne diši prav preveč. Vidi se, kako želi avtor ljudem, zlasti mladim, približati svet književnosti, saj je v njem skritih mnogo zakladov, ki pa jih je treba najti in odkopati.

Z Leom se bralec poistoveti in skupaj z njim išče odgovore na svoja življenjska vprašanja, ki so pravzaprav vedno ena in ista, za mlade in za odrasle. Če ste se o določenih stvareh, iz različnih razlogov, že nehali spraševati, se boste ob tej knjigi skoraj zagotovo spet začeli. Največja katastrofa življenja namreč ni iskati in ne najti, temveč sploh ne iskati.

Objavljeno že dolgo nazaj v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

N kot NERODOVITNOST

Cerkveni in družbeni antislovar (15)

Zadnjič smo omenili ameriškega intelektualca Davida P. Goldmana, ki sem ga pred časom bral, pa se mi zdi zanimivo pogledati nekatera njegova razmišljanja, zlasti tista o nerodovitnosti ali jalovosti, ki pa se po njegovem mnenju kaže na več področjih, tudi na glasbenem, ki je blizu Goldmanu, glede na to, da je učil na konservatoriju Mannes v New Yorku. Zanimivo je tudi dejstvo, da je omenjeni intelektualec laični Jud, vendar piše (tudi) za katoliško revijo First Things (piše namreč tudi za Wall Street Journal, Asia Times in še za koga, je pa tudi član London Institute for Policy Research). 

Evropa gre tako skozi krizo, ki je politične, kulturne, pa tudi demografske narave, kar je vsem na

očeh. “Težava ni v izgubi cilja, temveč v razumevanju neke volje. Evropa je brezbrižna do prihodnosti, kar se jasno izraža v nizki rodnosti. Povprečna italijanska, španska ali nemška žena bo imela v povprečju le 1,4 otroka v svojem življenju, stopnja rodnosti te populacije pa se bo v delovni dobi še zmanjšala”. Goldman pogosto uporablja demografijo, da bi osvetlil politično krizo v Evropi. “Zakaj se gre v vojno? Imamo osvajalske vojne, vendar je cilj narodov vedno ta, da gredo v vojno tako, da se bo sedanja generacija žrtvovala, da bi zaščitila prihodnje generacije. Če pa prihodnjih generacij ni, za današnje mlade ni nobenega razloga, da bi umrli v vojni. Če rečemo s Franzom Rosenzweigom, živijo v ‘deželah, kjer so reke in gore še vedno pod soncem, vendar tam živijo drugi ljudje, njihov jezik je zakopan v knjigah, njihovi zakoni pa so izgubili svojo moč’. Bolj kot vzrok je demografija simptom, četudi jo sedaj uporabljamo za nekontrolirano imigracijo. Predvsem je simptom moralnega in duhovnega problema”. 

Prva od evropskih nacij, ki je doživela demografski padec, je bila Francija, ki je že v Napoleonovih časih opustila svojo krščansko identiteto. “Francija je zapustila vero na račun laične samouveljavitve, to pa je pripomoglo k hedonizmu in moralnemu laksizmu, kar je zadušilo rodnost. Narodi potrebujejo čas, da se spremenijo. Izreden dogodek je nenaden upad rodnosti v nekaterih katoliških deželah. V Španiji so imele ženske leta 1975, to je leto smrti Franca, v povprečju 2,8 otroka. Leta 1990 je rodnost padla za polovico na stopnjo, kjer je še danes. Enako se je zgodilo v katoliškem Québecu, ki je imel v šestdesetih letih največjo stopnjo katoliške udeležbe in rodnosti, vendar pa eno od najnižjih stopenj v osemdesetih letih. Glede povezave med vero in rodnostjo smo imeli precej akademskih študij, kot npr. tistih, ki jih je napravil Max Planck Institute”. 

Goldman je prepričan, da obstaja jasna povezava med demografijo in sekularizacijo: “Tu je neka prostovoljna slepota. Racionalizem je že v redu v filozofiji, a je izredno nevaren kot pristop. Seveda Evropejci niso prav nič racionalni, kajti če bi bili, bi že pred dvajsetimi leti sprožili alarm zaradi demografskega padca in bi ponudili rešitve. Ena je ta, da se poveča stopnja rodnosti, kar pa ni enostavno doseči, druga pa je v tem, da bi se poslužili odgovorne imigrantske politike, kar tudi ni lahko storiti”. David Goldman pravi, kako na Zahodu močno primanjkuje kulturnih navdihov, kakor teh navdihov ni s strani filozofije in moralnih avtoritet: “Banalnost Zahoda je obupna”. Kot velik šok izpostavi abdikacijo (ker je za to šlo!) Benedikta XVI., saj je zaslužni papež zanj “eden od zadnjih velikih mož Zahoda, teolog, ki pozna vse vire, prijatelj judovskega ljudstva … Ima tudi intelektualno ostrino, da je razumel izziv Islama, kakor je pokazal v svojem govoru v Regensburgu leta 2006”. 

Goldman je zelo jasen, ko govori o zatonu kulture na Zahodu, ki po njegovem mnenju izhaja iz duha časa: “Hočemo biti mali bogovi na zemlji in oblikovati svojo identiteto po naših muhah. Rezultat te epidemije samoustvarjanja je povprečnost, ki se čedalje bolj širi. Enostavno nismo več dobri v ustvarjanju svoje identitete. Namesto da bi ustvarjali dialog med generacijami, imamo v umetnosti babilonski stolp, kjer se razne mode med seboj borijo za publiko. Pred tridesetimi leti se je ameriški kritik Harold Bloom pritoževal, da univerzitetnim študentom ni več mogoče podajati literature. Sodobna zahodna filozofija je bila od Kanta naprej prizadevanje, da se vera nadomesti z laično mislijo. Ta projekt fenomenologiji, eksistencializmu in pozitivizmu ni uspel. Filozofija je tako preživela le v nekaterih akademskih krogih. Za razliko od Sokratovih časov ne čutimo več potrebe po njej”. 

Ne potrebujemo več dobrih romanov, ki so nekoč služili kot pripomoček za osebno samoodkrivanje. “Danes nimamo več nič kaj ugotoviti o nas samih. Če nam ni všeč trenutna identiteta, jo zamenjamo z drugo. Bog je mrtev in vse je dovoljeno … Nismo več lačni velike književnosti, ker smo nehali raziskovati sami sebe. Nočemo več zastavljati vprašanj o smrti naših družbenih struktur”. David Goldman pravi, ko citira francoskega avtorja Jeana Claira, da je angel varuh naše dediščine odletel stran: “Začetek tega dogajanja je leto 1968, ko se je levica odločila uničiti kulturo, prav kakor Talibani in Islamska država. Potem je bilo potrebno pol stoletja, da je bil transseksualec Caitlyn (Bruce) Jenner izbran za ‘žensko leta’”.

Objavljeno v tedniku Novi glas.