Ognjeni zublji in menjava paradigme

Skozi drugačno prizmo (29)

V preteklih dneh smo vsi videli požar v še eni od izrednih gotskih katedral v Franciji, tisti v Nantesu. Zelo viden napad je to ne samo na krščanstvo kot takšno, ampak na same korenine Evrope, na katoliško kulturo. V letu 2019 je bilo takšnih in drugačnih protikrščanskih dejanj dokumentiranih vsaj 286, od tega se je eno znano zgodilo v Trstu na Veliko noč, kakor je najbrž znano, a smo že pozabili. 

Kako je z vsem tem v Franciji, nam najbolj izčrpno poroča stran christianofobie.fr, katere zemljevid pa je bil takoj deležen ne samo velike pozornosti, temveč je bila temu na najbolj znanem socialnem omrežju takoj prilepljena priponka s “preverbo dejstev”. Veliko ljudi je namreč zadevo pogledalo, kar je očitno nekatere motilo, saj naj bi se ne dogajalo nič posebnega. Stran je sicer zelo ažurna in napade razvršča po kategorijah: kriminalni zažig, vandalizem, umor ali napad, tatvina, atentat, odstranitev. Naj povemo, da je samo v prvi polovici tega leta prišlo v Franciji do kar 54 tovrstnih dokumentiranih dejanj. 

Zdaj pa gremo na zanimive misli Giannija Silvestrija, ki pravi, da gre za zadevo, ki se vleče že desetletja, je pa znak protikrščanske miselnosti, ki seveda ni tuja niti, kakor smo videli, našim krajem, pa naj govorimo o FJK ali Sloveniji. Silvestri našteje nekaj dejstev, ki veljajo za Zahod: 1. Vere se več ne sprejema kot luč življenja, ampak se v imenu neke “laičnosti” hoče ugasiti tisto luč, ki je stoletja vodila Evropo in je ni naredila samo veliko, ampak edinstveno med celinami sveta; 2. Preganjanih kristjanov, bodisi fizično bodisi kulturno preganjanih, se ne ščiti – zgraža se nad vsem, od polarnih medvedov do čebel, vlada pa neverjetna tišina glede preštevilnih preganjanih kristjanov, zlasti na Bližnjem vzhodu, v Afriki in Aziji; 3. Ne ščitijo se torej niti cerkve, saj je strogo varovanje rezervirano za novega boga ali bogove. No, izjeme so, seveda, saj se, recimo, v Rimu strogo varujejo glavne bazilike in cerkve, drugod po državi pa se tudi najde ponekod strožje varovanje. 

Ko se pa glede Francije vprašamo o tem, kdo zažiga cerkve, le stežka ne bi pomislili na protikatoliško, ne le protikrščansko, razpoloženje, saj v teh primerih ne prihaja do kraj ali tatvin. Zelo nas lahko skrbi, ker bi lahko kmalu podobne zadeve videli tudi pri nas, glede na to, kar se dogaja tudi v ZDA. V Sloveniji se je tudi že zgodilo kaj v tej smeri, če govorimo o uničevanju znamenj, kipov ali o mazaških dejanjih. Dejstvo je, da povsod vladata moralna dekadenca, degeneriranost. Pred tem si radi zatiskamo oči, vendar bomo morali to dejstvo najprej zavestno sprejeti. Potem pa bomo morali prenehati svojo ravnodušnost do naslednjih reči, ki bi nam morale biti svete: do naše katoliške vere, naše zgodovine, naše kulturne dediščine v materialnem ali nematerialnem smislu in naše civilizacije. Ta civilizacija je krščanska, pravzaprav katoliška. Dejstvo je, da, če se ji bomo odpovedali, bo to zamenjala druga civilizacija oz. civilizacija drugih. 

Ta t. i. laicizem pušča za seboj veliko praznino, praznino načel in vrednot, vendar pa je vsaka praznina usmerjena k zapolnitvi, dolgo časa ne obstane. Kako je z našimi cerkvami, vidimo. V drugih deželah že na veliko zapirajo, prodajajo, rušijo in zažigajo cerkve, pri nas sicer še ne, je pa dejstvo, da jih je precej v žalostnem stanju ali pa jih je izredno težko vzdrževati ali obnavljati. Čedalje težje. Vemo, kaj se gradi namesto njih, in sicer v mestih in krajih, kjer teh stavb prej ne samo ni bilo, ampak si nihče ni niti zdaleč mislil, da bodo – govorimo o mošejah. Kdo bo v prihodnosti še lahko varoval, v vseh ozirih, naše cerkve? Za državne vrhove se to ne zdi verjetno, tistih nekaj pokoronskih kristjanov, ki še hodimo v cerkev, pa dolgo več ne bomo zmogli. Kaj, če bo potrebno privatno plačevati še varovanje naših cerkva? 

Ti primeri iz tujih držav so zelo hudi, pa če govorimo o Franciji, ZDA ali še kateri drugi državi. Opozarjajo nas, da ne gre le za usodo stavb, ampak za usodo naše civilizacije, torej nas samih. Kultura spoštovanja in sodelovanja je zrastla iz krščanske bratske povezanosti, ne od drugod. Bolj ko bo ta vera usihala, manj bo te t. i. evropske ali zahodne kulture, česar pa mnogi nočejo razumeti. V Nantesu so katedralo zidali 450 let, potrebno je precej malo, da se to uniči. Zdi se, da je Zahod izgubil ne samo svojo dušo, ampak razloge za življenje, za boj, za obrambo svoje zgodovine, zgodovinskega spomina in zavesti, o čemer napadi v ZDA zgovorno pričajo. S Silvestrijem se strinjamo, da se lahko naučimo nekaj pomembnega: brezbrižnost večine je tista, ki dopušča uničevanje s strani manjšine. Sv. Avguštin pa pravi, da se je zlo razpaslo tam, kjer dobri niso naredili dovolj, da bi se mu zoperstavili. Corruptio optimi pessima.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Mahniča je vredno pobliže spoznati!

Recenzija Keržetove knjige o Mahniču

Ne vem, kje sem se prvič srečal z imenom dr. Antona Mahniča, vsekakor pa se dobro spomnim, da je šlo za negativno mnenje. To ni nič čudnega,saj je na Slovenskem, morda zlasti na Primorskem, mnenje o tem velikem možu najprej goriške, nato pa krške (otok Krk) in hrvaške Cerkve, zelo slabo, kakor nam je povedal tudi postulator za njegovo beatifikacijo, sicer pa škofijski tajnik, mag. Saša Ilijić. Ko sem pripravljal svoje diplomsko delo o nadškofu Zornu, seveda nisem mogel mimo njegovega, to lahko z gotovostjo trdimo, najtesnejšega sodelavca. Že tedaj so mi dejstva pokazala precej drugačno sliko msgr. Mahniča, kar seveda ni bilo v skladu s splošno razširjenim mnenjem tudi naših uveljavljenih duhovnikov. Ko sem torej enemu od teh izrazil pomisleke ob predavanju akademika Kosa, ki je Mahniča odpravil nekako z levo roko, sem dobil v odgovor, češ če nisem vendarle bral tega, kar je pisal v 'Rimskem katoliku', ki je bil pravzaprav slovenska različica nadškofijskega glasila, ki je izhajalo v latinščini, 'Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis'. Ravno tu je glavna težava – ker sem bral! 

Ko se obravnava neko zgodovinsko obdobje, se je potrebno čim bolj osvoboditi očal današnjega časa in se skušati čim bolj spustiti v tisto obdobje, da bi nekako razumeli delovanje oseb, ki so v naših raziskavah oz. so kakorkoli sodelovale z »glavnim junakom« naših raziskav, pa naj je šlo za pozitivno ali negativno naravnane do naše osrednje osebnosti, v mojem primeru za msgr. Zorna. Ivo Kerže glede Božjega služabnika Antona Mahniča v v svoji knjigi 'Mahničeva estetika in literarna kritika' naredi, in sicer zelo temeljito, ravno to, ko govorimo o prvem delu knjige. Vedno moramo najprej ugotoviti zlasti miselno podlago nekoga, njegov svetovni nazor, njegova načela in podobne reči. To naredi dr. Ivo Kerže v svojem delu zelo natančno, jasno in razumljivo, tako da na precej poljuden način razloži ne samo Mahničevo miselno podlago, temveč nam tudi na kratko predstavi temeljne mislece ali filozofe, ki so goriškemu rojaku iz Kobdilja na Krasu služili kot osnova. Odgovarja na pomisleke in pokaže, če je kdo udaril mimo glede Mahniča, zakaj naj bi temu bilo tako. 

Izvemo marsikaj zanimivega, kot recimo, kako se je tudi nekdo v avstrijski Cerkvi, katere del smo tedaj bili, naslanjal na rimske teologe,zlasti na tedaj najpomembnejšo teološko revijo, ki še vedno izhaja, to pa je 'Civiltà cattolica', posebno na znanega p. Liberatoreja. Članki te jezuitske revije iz tistega časa so še danes zelo aktualni in, to si upamo trditi, preroški. Ni težko ugotoviti, kaj je motilo in še moti veliko naših duhovnikov, to pa je poživitev nauka sv. Tomaža Akvinskega, ki se je zgodila na zahtevo papeža Leona XIII. V okrožnici 'Aeterni Patris'. Tu seveda ne govorimo o napačnem t.i. »neotomizmu«, temveč o poživitvi pravega »tomizma«, kakor se tudi označuje nauk sv. Tomaža. Bolj so zanimivi razni novoveški filozofi, cerkvenega učitelja sv. Tomaža pa se zavrača, pa čeprav ga je za temeljnega postavil tudi sv. Janez Pavel II., ki se je pred tem precej raje nagibal k t.i. »personalistom«20. stoletja. 

Dr. Mahnič je bil torej miselno klasičen, tudi kar zadeva umetnost in literaturo, tako da recimo ni maral obdobja baroka. Temeljil je na neki stalni filozofski in umetnostni podlagi, na izročilu, ki je pač podpiralo krščanski oz. natančneje, katoliški svetovni nazor. S tega gledišča je potem presojal, in sicer v luči najpomembnejšega katoliškega načela, ki je pa blagor duš, katera umetnost, zlasti pa literatura, je primerna in katera ne. Bistvena je namreč filozofija oz. bistven je svetovni nazor nekoga, po katerem zagovarja določena načela, druga pa zavrača. So stvari, ki človeka, še posebej pa katoliškega vernika, izgrajujejo, druga pa delujejo nanj razdiralno. Vemo,kako so v tistem času že pričele negativno delovati na ljudi goriške nadškofije te nove filozofije, slednje pa so se iz mesta že širile na podeželje. Kritična opozorila, sploh glede literature, ki so jo vse bolj pismeni slovenski ljudje pridno požirali, so tako bila ne samo potrebna, temveč pastirjeva dolžnost.

Objavljeno v tedniku Novi glas    

U kot UPAD 3

Cerkveni in družbeni antislovar (48c)

Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih.

Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.

Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.

Objavljeno v tedniku Novi glas

U kot UPAD 1

Cerkveni in družbeni antislovar (48a)

Če pogledamo to besedo iz naslova v SSKJ, potem nam slednji pove, da je to glagolnik glagola »upadati«, ki bi se mu s tujko reklo »atrofija«, ki pa lahko pomeni tudi usihanje. Za besedo upad kot ključno, smo se odločili v povezavi z verskim življenjem oz. versko prakso. Pred časom smo že naredili niz člankov, kjer smo navedli podatke, pred kratkim pa je jasno spregovoril nizozemski kardinal Eijk, ki je odkrito in brez olepšavanj predstavil položaj svoje nadškofije v Utrechtu. Le desetina župnij je tako še na »zeleni veji«, kar zadeva finančno plat, je pa nadškof kar precej popravil svojo oceno, odkar je prejel zadnje podatke, v koliko cerkvah bo čez deset let sploh še sveta maša. Teh naj bi od 280 ostalo le še 15! Gre za največjo nizozemsko škofijo, ki je leta 1950 imela še 377 župnij, leta 2014 pa se je njihovo število že zmanjšalo za več kot 100, in sicer je pristalo na 232. Sedaj kaže, da bo ostalo le še 20 župnij, pa ne le zaradi upada vernikov, temveč tudi zaradi nezmožnosti vzdrževanja. 

Podoben položaj je v sosednji Belgiji, v Franciji pa pravzaprav že težko govorimo o župnijah, saj majhno število duhovnikov upravlja precej velika področja, pa so ljudje potem lahko že veseli, če imajo v svoji cerkvi sveto mašo enkrat mesečno. Izseljenci, ki živijo v Belgiji, so nam povedali, da se do cerkve ob nedeljah vozijo kakih 45 minut daleč. V začetku letošnjega leta je koprski škof, msgr. Jurij Bizjak, manjše župnije pridružil večjim, tako da smo iz 189 župnij prešli na 100 župnij, vendar pa nas je župnikov ali župnijskih upraviteljev 75, kar pomeni, da imamo nekateri v oskrbi po več župnij, čez deset let pa jih med temi 30 imelo že 75 let in več, če seveda vsi ostanejo živi – Bog daj, da bo tako! Upad je takšen, da v Franciji recimo le še 5% katoličanov redno hodi v cerkev ob nedeljah, a to pomeni vsaj enkrat mesečno ali več, torej jih je tistih, ki so res vsako nedeljo, še precej manj. Ponekod v koprski škofiji je število že takšno, drugod je bolje, a se ne kaže preveč slepiti, saj je upad povsod. 

Kardinal Eijk pravi, da je do tega prišlo iz več razlogov, gotovo pa je pripomogel še en upad, ki je demografski. Tudi pri nas je starejša populacija tista, ki redno obiskuje cerkev, le malo je primerov, ko pridejo k nedeljski maši celotne družine. Po Eijku je splošna »kultura« proti veri, saj je »hiperindividualistična«, kjer je glavna težava v blagostanju, ki je spremenilo »življenjsko filozofijo ljudi«. Pravi, da ga »boli duša« vsakokrat, ko mora zapreti kako cerkev in se starejši pritožujejo, ker se morajo voziti, da bi šli k maši, a pač ne more drugače. Podobno se pritožujejo tudi pri nas, tako za mašo, kot tudi za verouk, pa čeprav še zdaleč nimajo toliko vožnje kot v omenjenih zahodnih deželah. Nadaljujemo prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas