Boj proti sovražniku

Prišli smo nekako na sredino postnega časa. Vemo, da je veliko podob iz Stare zaveze s to številko 40, med mnogimi podobami pa se kaže tudi podoba Goljata, ki je 40 dni preganjal izraelsko ljudstvo, vse dokler ni nastopil David, predpodoba Kristusa, da je filistejskega velikana premagal. Na začetku postnega časa nam je naš Gospod Jezus prikazan točno kot tisti, ki se bori proti hudiču, vendar se je najprej pri skušnjavah, kakor smo brali na 1. postno nedeljo, branil, sedaj pa gre, če si izposodimo podobo iz nogometa, v protinapad. Še več, zabije gol in zmaga.

Pred očitnim čudežnim dejanjem ozdravitve nemega človeka, ko se izkaže Jezusova Božja avtoriteta, ki so ji demoni pokorni, ljudje ostrmijo in se čudijo. Edino pravi Bog more storiti kaj takega. Vendar pa hudič spet izkoristi svojo priložnost zakrknjenosti farizejev, pa jim predloži novo idejo, po kateri spet more napasti: Gospod bi naj demonov ne izganjal s svojo Božjo močjo, temveč bi naj to počel s poglavarjem demonov, Belcebubom, ki pomeni »Gospodar muh«. Točno tak naslov nosi proti-utopični roman Williama Goldinga, kjer se zlo prav tako potuhnjeno priplazi v skupino dečkov in naredi ogromno razdejanje, kjer so tudi mrtvi. Tam, kakor v evangeliju in sicer v življenju, velja, da se z zlom ne more premagati zla, temveč je samo Božja moč tista, ki to naredi. Tudi se človek zaman trudi, da bi zlo premagal sam, z lastnimi močmi - Gospod pravi, da brez njega ne moremo ničesar storiti. Hudič, če nadaljujemo, vendar ni tako neumen, nasprotno – izredno pretanjen in pameten je – da bi dajal komurkoli moč, da bi pomagal ljudem pri svojem lastnem uničenju. Hudič je ljubosumen in škodoželjen do ljudi, pa jih hoče uničiti oz. jih odvrniti od odrešenja, od nebes, od Boga. V evangeliju pa vidimo, da deluje zelo zvito, podtalno, priplazi se in izkorišča človekovo napuhnjeno domišljavost.

Tudi ni nujno, da bi bilo potrebno kdove kakšno zlo delovanje, da prevlada zlo. Sveti Avguštin nam je jasno povedal, da kjer je prevladalo zlo, slednje ni prevladalo zaradi samega sebe, ampak še najbolj zato, ker so dobri stali križem rok in niso naredili nič oz. dovolj, da bi se mu uprli. Gre torej za to, da tisti, ki bi naj veljali za dobre, niso šli v boj proti zlu, začenši z bojem v mislih. Niti niso položili orožja - ne, orožja še v roke niso vzeli. To je čisto v okvirih nekega pacifizma in "imejmo se radi" krščanstva dobrih in prijetnih čustev, občutkov ter vibracij.

V boj se je torej nujno spustiti, vendar nikdar z nekim ponosom in napuhom, saj tudi David ni šel tako nad Goljata – nad zlo je treba iti ponižno in dati na razpolago Bogu svoje skromne sile, da bi mogli, okrepljeni z njegovo milostjo in močjo, zmagati v bitki. To ni običajna bitka, temveč se borimo, kakor nam pove sv. Pavel, proti svetu, mesenosti in hudiču. Gre za to, da čim bolj zmanjšamo v sebi, v svoji duši, posvetnost, voljo po uživaštvu in preveč udobnemu življenju, pa seveda grešna nagnjenja, po katerih nam hudič najbolj gospoduje. Ta boj ni v življenju nikdar končan, saj bi se ob prehitrem veselju nad zmago človek prevzel, to pa bi bilo, kakor da bi pripravil v hiši svojega srca prostor hudiču, ki pripelje še več drugih demonov, da imajo zabavo v naši duši, pa se je grešne navade ali pregrehe še težje potem rešiti. Najbolj so v nevarnosti tisti kristjani, ki mislijo, da so svoje že naredili, kakor so tisti, ki hudiču najlepše pripravijo hišo, odpadli kristjani. Precej slabše je z njimi, kot pa s tistimi, ki Kristusa še niso spoznali. Kakor je v Razodetju sv. Janezu dejal Gospod: "Imaš ime, da živiš, pa si mrtev." Oddaljili so se od vira duhovnega, notranjega življenja, pa se na zunaj lahko zdijo še kako živi, so pa mrtvi v duši. Kakor tisti padli med razbojnike na poti v Jeriho, ki je obležal napol mrtev.

Hudič pa se poigrava tudi z vsemi tistimi krščanskimi naivneži, ki se jim naj bi vseskozi kdo prikazoval in jim govoril, pa ki se namesto v nauk Cerkve zatekajo bolj v razno-razna privatna razodetja in k tako imenovanim "vidcem". Od Cerkve uradno potrjena videnja vselej potrjujejo sam nauk Cerkve glede vere in morale, zato pa tudi potrjujejo samo vero vernikov oz. lepo osvetljujejo določen vidik vere in morale, ali tudi več teh vidikov. La Salette opozarja na preklinjanje in spoštovanje Gospodovega dne, Lurd razglaša Marijino brezmadežno spočetje, Fatima prav tako govori o določenim moralnih zadevah, poudarja pa tudi poslednje človekove reči, mrtvičenje in podobno.

Torej imamo s Kristusom vse potrebno orodje in orožje, da zmagujemo v bitkah življenja, vendar bo to bojevanje končano šele z našo smrtjo. Lepo poje znana Marijina pesem: »Ob koncu pa, Marija, naj umrem v ljubezni tvoji. Končani bodo boji, pri tebi bom doma.« Naj nam torej v teh bojih vselej priskoči na pomoč tudi Marija, ki je naša pomočnica in srednica vseh milosti. Gre za boje v odrekanju, v postih v pokorah, v molitvi, kakor tudi v dobrodelnosti. Koliko lepih orodij nam daje Cerkev v postnem času na voljo, da borimo ta duhovni boj proti resničnim sovražnikom, ki so sovražniki naše duše. Niso torej ljudje naši pravi sovražniki - ljudje so naši bližnji, pa če so prijatelji ali sovražniki.

Zato vsi tisti kristjani, ki si v postu in v življenju ne vzamejo nobene tovrstne prakse, torej odpovedovanja, mrtvičenja, molitve, bogoslužja, zakramentov in dobrodelnosti, resnično pripravljajo hišo svojega srca hudiču in njegovim tovarišem.