Kristusova okus in luč za svet

V Jezusovem govoru na gori sta dve primeri - soli in luči, s katerima Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ne gre le za apostole in dvainsedemdesetere učence, ki so bili takrat z Gospodom, temveč za vse učence vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. Postavodajalec sam govori, kako je treba postavo ne le izpolnjevati, ampak jo živeti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. Tudi največji zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas, je dejal znani ameriški duhovnik, Fr. Z, ko je komentiral smrt Kobeja Bryanta in hčerke ter ostalih. Ameriški duhovnik nas je povabil, naj se zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. Postni čas je že pred vrati, zato je čas, da si že zastavimo neke reči, ki jih bomo bolj intenzivno prakticirali med samim postom. Postavimo si že molitveno pravilo, ki ga zdaj kak dan prakticirajmo, postavimo si hranilnik, kjer bomo zbirali miloščino za pomoči potrebne, počasi se že začnimo odpovedovati in se navajati na post z vsaj kakim dnem posta. Tako bomo manj mlačni kristjani - postajali bomo bolj polni okusa. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Živimo v svetu, kjer imamo same enake kopije, glede na to, kako se vsi enako obnašajo, govorijo, oblačijo, mislijo in tako naprej. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Tako je knjigo napisal tudi duhovnik Luigi Maria Epicoco. Ne govori torej evangelij o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konzerviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta se dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odzvala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggeru in še zlasti po njegovih učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.   

Resnični blagor

T. i. »blagre«, ki so začetek Jezusovega govora na gori, vsako leto beremo na praznik vseh svetih, tokrat jih imamo še na nedeljo. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek videl Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. Po podobni logiki se je to preselilo v ZDA, z amerikanizmom pa še drugam, pa se tako blagruje tistega, ki ima in ki uspe, misleč, da se tako kaže Božji blagoslov, nasprotno pa prekletstvo. Tipična kalvinistična delitev na dobre in slabe ljudi. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve steni na naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Ne pozabimo pa, da je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po stalnem nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

Jagnje Božje

Vsako čudovito in nadnaravno Božje dejanje Janez imenuje znamenje, ker je nekam usmerjeno, kaže onkraj samega sebe. Seveda gre za čudež, a ne samo. Tako tudi Božje učlovečenje, ki se je zgodilo seveda že na praznik Gospodovega oznanjenja, na Božič pa se je ta Božji Sin še rodil, kaže že proti dogodkom v Jeruzalemu, kjer ta isti Božji Sin človeštvo odreši s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Jezus sam, kakor pravi starček Simeon, je znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. 

Na to z označbo »Božje jagnje« kaže tudi Janez Krstnik, saj to označuje tisto jagnje, ki bo žrtvovano Bogu, in sicer v odpuščanje grehov vsega sveta. Tudi ena od šesterih temeljnih resnic govori, da se je Bog sin učlovečil s tem namenom: »Da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.« Zato vzhodni kristjani vedno govorijo o »Pashi« Gospodovega rojstva, torej o »Veliki noči«. Ko pa govorimo o Veliki noči, se spet postavlja težava, saj mnogi kristjani pri njej govorijo le o njeni logični posledici, ki je vstajenje, ne govorijo pa o bistveni zadevi, ki pa sta Gospodovo trpljenje in smrt. To je najbolj motilo tudi Grke, saj po njihovem mnenju Bog vendar ne more umreti, kakor nam pravi apostol Pavel, pa je to težava tudi za Jude, saj je to zanje pohujšanje, je bogokletno. In vendar nam sveti evangelisti sporočajo prav to, saj se začenja Jezusova pot proti Jeruzalemu – krst v Jordanu je začetek javnega delovanja. 

Janez Krstnik tako izkazuje, kako Jezusovo poslanstvo ni v nekem lepem moralnem nauku, temveč je vse skupaj podrejeno odrešenju ljudi in celega sveta, česar starozavezne žrtve niso mogle zagotoviti. Da bi bilo njegovo pričevanje še bolj močno, ga je Bog poslal v puščavo, da osebno sicer ne bi poznal Kristusa, ker ga drugače ni srečal, kot le v materinem telesu. Spoznal ga je glede na prerokbe in znamenja. Tudi za nas velja, kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega »Prologa«, da Boga sicer nismo videli, imamo pa različna izkazovanja in znamenja njegovega delovanja, nazadnje pa imamo odločilne besede Božjega Sina v Svetem pismu in ustnem izročilu, kako Bog človeku razodeva svojo skrivnost. 

Tako je Bog pustil svoje sledi v stvarstvu z njegovimi zakoni, v človekovi vesti, v Svetem pismu po prerokih in drugih, odločilno pa je spregovoril po svojem Sinu – delno je zapisano to v Novi zavezi, ostalo je del izročila Cerkve. Duhovnik tako kakor Janez Krstnik vsakokrat pri sveti maši pokaže sveto hostijo (hostija pomeni krvava žrtev) in reče, da je to »Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta«. Tudi duhovnik ne pozna Jezusa osebno v tem fizičnem smislu, pozna pa ga, poleg vprašanja svojega duhovnega odnosa z njim, ker so tisti, ki so se s tem Božjim jagnjetom osebno srečali, vse to izročili prihodnjim rodovom, pisno in ustno. Gre za to, da mora kristjan za svojo vero delati tudi na razumski in miselni ravni, ne le na notranji, duhovni ravni. Razumnost vere je stvar, kakor molimo ob začetku žalostnega dela rožnega venca, našega spomina, volje in pameti. Človek mora spoznati omejenost vsega tega in da obstajajo precej višji Božji spomin, ki je, v nasprotju s človeškim, večen; precej močnejša volja, ki je spet večna; in vrhovna pamet. Tudi na miselni ravni se mora odpirati večnosti in prevzemati Božjo logiko, ki človeški odpira obzorja.

Betlehem je pravi naslov

Že dolga stoletja praznujemo na božično vigilijo god svetih Adama in Eve, prvih naših staršev, zaradi greha katerih je bil napovedan Odrešenik človeškega rodu. Posledice tistega greha, ki ga imenujemo tudi izvirni, sta namreč prenesla na ves človeški rod, sam pa si ta rod tega madeža ni mogel izbrisati, sam se greha ni mogel odrešiti. Bog Sin se je pa učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, zato les jasli že kaže na les križa. Prva človeka sta se spokorila za svoj greh in sta potem v radostnem upanju in pričakovanju čakala, da jima je ta isti Odrešenik, ki se je ljudem rodil v Davidovem mestu, prišel na še eno vigilijo, na tisto vstajenjsko, prišel oznanit - kakor še drugim očakom in pravičnim Stare zaveze - veselo oznanilo odrešenja v "limb očakov", potem pa so vse njihove odrešene duše šle štirideset dni kasneje v nebesa, kjer se jim bodo ob koncu časov pridružila še poveličana telesa, kar bo dokončna zmaga. 

Še ena odločilna stvar se je zgodila na božično vigilijo, že dolgo nazaj. Leta 496, le dvajset let po padcu rimskega imperija, je iz groba greha bil, podobno kakor Adam in Eva, potegnjen frankonvski kralj Klodvik, kar je pomenilo začetek nove dobe ne samo za Evropo, temveč tudi za ves svet, ki je krščansko vero prejel pač iz "Stare celine". Podobni vzroki, ki so pripeljali do propada rimsko cesarstvo, vodijo sedaj v propad celotno Evropo in Zahod, propada še en imperij. Kakor v rimskih časih, tudi današnji človek išče, sploh na t. i. Zahodu, a tudi drugod, rešitev na napačnem naslovu ali na napačnih naslovih. Svojo dušo želi nahraniti in napojiti s takšno hrano, ki pač tega ne more storiti. Luč življenja želi dobiti tam, kjer ni prave luči, samo umetne luči, ki pa le navidez in le na zunaj svetijo. Mir si želi zagotoviti po človeški poti, a pri ljudeh miru ni - je le začasno premirje, ki nekaj časa, navadno kratkega, vlada med krvavimi medčloveškimi spopadi in vojnami, takšne in drugačne narave. 

Prava hrana pa prihaja samo iz Betlehema, iz "Hiše kruha", kar v prevodu pomeni. To je hrana in pijača za človekovo dušo, ki torej človeka v polnosti nahrani in napoji. Luč in mir prihajata iz nebes človeku, ki je ubog, skesan in ponižen v svojem srcu, kakor pastirji. Ker niso iskali svoje slave in je torej niso imeli, jih je obsijala Gospodova slava in Božji mir je prišel iz nebes v njihova srca. Postali so torej tisti, ki ustvarjajo mir, ker so najprej sprejeli in prejeli ta mir iz nebes. Če hočemo vse to doseči tudi mi, moramo narediti svoje dolžnosti - očistiti svoja srca, da lahko gledamo Boga in ga prepoznamo, potem pa moramo pred njim tudi pasti na kolena in mu dati tisto slavo in čast, ki mu gresta kot edinemu pravemu Kralju. Sredi splošnega propada je Klodvik spoznal, kdo je rešitev zanj, za njegovo kraljestvo in za človeštvo, danes smo mi poklicani, da pridemo do podobnega spoznanja. "Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje," nam pravi Izaija. Tako je - v Betlehemu nam je zasijala ta luč, zato pojdimo tudi mi temu viru vsega potrebnega za naše življenje. "Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!"

Blagoslovljen Božič!

Družina... sveta družina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, kakršnim smo bili priča pri recimo sv. Janezu Krstniku. Po teh sodobnih razlagah, demitizacijah, minimalizmih in še čem, so namreč vsi protagonisti morali biti v dvomih, vključno z Nebeško Materjo, vendar so to seveda stranpota sodobnih razlagalnih metod, ki s katoliškim nimajo nič. Na kratko se bomo na stvari ozrli tudi glede na katoliški moralni nauk. 

Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom (prilika o pametnih in nespametnih devicah...), ženin pa je lahko svobodno hodil k njej in sta lahko normalno imela zakonske odnose. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega zakonitega očeta, ne samo nebeškega. V zakonskem smislu je bil Jezusov oče Jožef, zato so kasneje tudi mnogi težko razumeli drugače.

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.