Očiščujoči krst

Na nedeljo Jezusovega krsta smo kristjani povabljeni, da se spominjamo svojega krsta in smo zanj hvaležni. Res velik dar je ta zakrament, konec koncev ima tudi svoje mesto v veroizpovedi, ki jo ob nedeljah in slovesnih praznikih molimo, ko pravimo: "Verujem v en krst v odpuščanje grehov..." Navadno sicer izpustimo pomemben predlog in se sliši vse skupaj, kot bi bila tam vmes vejica in torej krst ne bi bil povezan z odpuščanjem grehov... Takole namreč velikokrat molimo: "Verujem v en krst, odpuščanje grehov," kar je seveda narobe. Da je narobe bomo hitro ugotovili, če se posvetimo dogodku, ki ga obravnava današnja nedelja, in če krst Janeza Krstnika primerjamo s krstom, ki ga je ustanovil in poveril apostolom Jezus sam. 

Janez Krstnik je bil zadnji starozavezni prerok, ki je pridigal ob reki Jordan in vršil krst pokore. Ker je bil Božji mož, so bile njegove besede seveda učinkovite, tako učinkovite, da se je marsikdo zares spreobrnil in začel živeti bolje ter bolj pobožno. Toda, Janez Krstnik je bil le človek, sicer svet človek, kar mu je bilo kasneje tudi uradno priznano, pa vendarle samo človek. Njegove besede so bile učinkovite, ker ga je Bog navdihoval, njegova dejanja pa samo simbolična. Krst, ki ga je Janez oznanjal in vršil, je bil le simbol, zunanje znamenje tega, da se je nekdo znotraj spokoril. Pobožni Izraelci so množično prihajali k reki Jordan, ker so spoznali, da potrebujejo globokega očiščenja, ki ga pa tisti krst ni mogel dati, čeprav so tudi tam prosili za odpuščanje grehov. Janezov krst je bi le priprava na tisti krst, ki ga je prinesel potem kasneje Jezus Kristus. Ta krst je pa nekaj povsem drugega, kar je priznal tudi Janez sam: "Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju" (Mt 3,11). Pomeni, da Jezusov krst ni samo simbol ali znamenje, temveč v notranjosti tistega, ki ga prejme resnično deluje. Resnično izmije naše grehe, vključno z izvirnim. Resnično postanemo v Jezusu Kristusu Božji otroci in Jezusovi bratje in sestre, kakor tudi postanemo zaradi tega bratje in sestre med seboj v krščanski veri. Sveti krst nam odpre vrata v nebesa, tudi v tem smislu, da dobimo še posebno povezavo z vsemi tistimi, ki so že v nebesih in tam pričakujejo tudi nas. 

Zelo žalostno je tako danes spremljati dejstvo, kako ljudje sveti krst pojmujejo kot nekaj samo simbolnega, kot nekaj ne preveč pomembnega ali učinkovitega samo zato, ker se ustavijo na površju. Krst po tem pojmovanju ni nič bolj učinkovit od navadnega blagoslova, ko stvari malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Kot smo dejali, pa nas krst spremeni v samem našem bistvu in naredi v nas pravo revolucijo. Res je, da sicer ostanemo grešniki, to so pač posledice padca prvega človeka, vendar pa imamo potem možnost, da se svojih grešnih madežev vedno znova znebimo pri sveti spovedi, ki jo je tudi Jezus postavil in zaupal svojim apostolom, ko se jim je prikazal po vstajenju od mrtvih: "Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,23).

Zaradi te naše pozunanjenosti in površinskosti pa je treba povedati tudi naslednje žalostno dejstvo, da veliko ljudi, žal tudi veliko kristjanov, ne verjame več v obstoj greha. Jezus v evangeliju pravi, da morata z Janezom "izpolniti pravičnost". Ko mi danes govorimo o pravičnosti, imamo v mislih človeško pravičnost, medtem ko ima Gospod Jezus v mislih Božjo. Pomeni, da je treba, zadostiti Božji volji. Božji volji vsak od nas zadosti takrat, kadar spozna, kako je sam pred Bogom majhen, nebogljen, krhek in minljiv. Božji volji zadostim, če spoznam, da sem grešnik in potrebujem Božjega odpuščanja, da bi spet lahko stopil na pravo pot in zaživel. Tisti, ki misli, da je že dober tak kot je, da se že zmeni sam s svojim Bogom, zadoščuje samo svoji lastni pravičnosti, ki pa nikakor ni nujno zares pravična tudi do drugega, temveč se pogosto izkaže, kako smo do bližnjega krivični, če smo tako prepričani sami vase in v svoj prav. Morda delamo to tudi nevede, a je dejstvo, da delamo s tem največji greh, kar je možno - smo napuhnjeni. Same sebe postavljamo na prestol, Boga pa od tam izrivamo. 

Kje se pri kristjanih to vidi? Vidi se v njihovem krščanskem življenju oz. udejstvovanju. Gre za tisto prepričanje, da za zveličanje ni potreben eden od tistih treh osnovnih krščanskih zakonov, o katerih smo že govorili - "zakon molitve" (lex orandi). Ni torej treba moliti, ni treba prejemati zakramentov, ni se treba redno spovedovati svojih grehov, ni nujno, da si prav vsako nedeljo in praznik pri sveti maši. Da potem krščansko vero sprejemamo selektivno in od nje vzamemo samo tisto, kar nam ustreza, je samo logična posledica, saj brez zakona molitve ne more biti niti "zakona verovanja" (lex credendi), pride pa še do tega, da potem tudi ne živimo kot kristjani, temveč živimo, kot bi Boga ne bilo. Če me namreč Božji in cerkveni zakoni ne vežejo, potem sem sam svoj zakonodajalec. Po zlu gre torej tudi tretji zakon, ki je "zakon življenja" (lex vivendi).

Nekega dne so nekemu svetniku dejali: "Blažene oči, ki vidijo Gospoda!" S tem so seveda želeli hvaliti dejstvo, da je ta svetnik prejel od Boga velike darove, torej moža samega, ne pa toliko Boga, ki je tiste darove dal. Svetnik seveda ne bi bil svetnik, če ne bi bil podoben Gospodu Jezusu iz današnjega evangelija, ki se je izkazal v svoji ponižnosti, ko se je dal krstiti, čeprav mu to ne bi bilo potrebno. Sveti mož je namreč odgovoril: "Nasprotno! Blažene oči, ki vidijo svoje grehe!" Svetnik je tako želel povedati, kako je največja milost, ki jo lahko vernik ima tista, da je sposoben prepoznati svoje grehe, se jih pokesati in ponižno prositi odpuščanja. Če bi ne imeli te milosti, bi nam prav nič ne pomagalo videti Gospoda na tej zemlji. Zastonj bi torej bilo vsako t.i. versko izkustvo. 

Odpovedati se bomo torej morali svojemu ponosu, svoji domišljavosti in svojemu napuhu. To pomeni živeti iz krsta, da vsak dan pregledamo, kako smo živeli kot Božji otroci - če smo torej zares tisti dan bili pravi Božji otroci, tisti, ki "ljubijo Boga z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in svojega bližnjega kakor samega sebe". Zato se bo tisti, ki bo res živel iz krsta, redno in dovolj pogosto spovedoval svojih grehov.