Pri sklicevanju na Rivalpo je Bellina zapisal: "Iz semenišča sem šel poln gotovosti in sem se brž znašel poln dvomov. šel sem v popolni luči in se znašel v popolni megli." Pravi, da je bila to "umetna luč, ne prava, ki je razsvetljevala le majhen del, pa še to slabo. Bila je svetloba žarnice. Sončna luč je drugačna, ker žarnica lahko ugasne, sončna luč pa je že veliko več, vsaj v smislu avtonomije in trajanja. Pridejo tudi trenutki v življenju, ko ne vidimo niti sonca, smo slepi - čutimo se v popolni temi. To je začutil tudi Kristus na križu, kakor tudi mistiki, kaj šele mi."
"Potrebujemo neko notranjo luč, ki sveti tudi takrat, ko ugasne zunanja. Ne potrebujemo lažnih ali improviziranih gotovosti, kakor tudi ne nepredvidenih prebliskov. Moramo se zasidrati na neko našo gotovost, ki morda ne bo vedno jasna, bo kdaj negotova, mora pa biti notranje naša. Z drugimi besedami - dokler se zanašam na gotovost drugega, sem odvisen, nisem niti človek. Človek je v trebuhu svoje matere preskrbljen z vsem, je zaščiten, ne more pa živeti na svoj račun. šele ko pride ven in se spopade s svojim življenjem, začne z razumevanjem in pisanjem svoje zgodovine. Tudi izraelsko ljudstvo ni bilo pravo ljudstvo, dokler je bilo pod faraonovo oblastjo, zato tudi Hebrejci svojo zgodovino začenjajo ob izhodu iz Egipta. Nekdo je oseba, kadar začne dihati s svojimi pljuči, kar pa - govorimo v prispodobi - ni vedno lahko."
"Prihajajo dvomi, toda tolaži me misel španskega velikega misleca in pisatelja Unamuna: "Vera, ki ne dvomi, je mrtva." Tudi kardinal Martini je dobro zadel z naslednjo mislijo: "V vsakem verniku je nekaj nevernika in, mislim, obratno." V vsaki gotovosti je torej tudi nekaj negotovosti in dvoma. Važno je le, da dvom ni tako močan, da človeka prestraši ali ohromi, namesto da bi zanj postal spodbuda ali izziv, da bi šel naprej."
"Bojim se dveh vrst ljudi - tistih, ki so v Boga preveč gotovi in tistih, ki so preveč gotovi, da Boga ni. Biti neveren je namreč izredno težko, kakor je težko tudi biti veren. Nekega dne sem srečal nekega mladeniča, ki je seveda uspel, kot velik del neumnežev. Star je bil šestnajst let in mi je arogantno in ne da bi ga sploh vprašal dejal: "Sema ateist!" Odgovoril sem mu: "Ti si preveč neumen, da bi bil ateist. Da bi nekdo bil ateist, mora biti inteligenten. Ti si ena velika 'mona'" Seveda se je razjezi, a me to niti ne zanima. Biti resnično ateisti ali resnično verni je izredno težko - najlažje je biti nekje vmes"
"Vera je nekaj izrednega - je Božji dar, ki sveti v tebi tudi takrat, ko sonce zaide."
Ni komentarjev:
Objavite komentar