nedelja, 23. februar 2014

Popolnost je podoba Očeta

Evangeljski odlomek 7. nedelje med letom nadaljuje Jezusov govor o postavi, katerega prvi del smo slišali prejšnjo nedeljo. Lahko bi rekli, da je tokrat še bolj jasno govor o popolnosti v zapovedi ljubezni, pri kateri ne smemo nikdar pozabiti, da gre za ljubezen, ki je večja od samo človeške. Gre torej za ljubezen, ki človeka presega. Gre za ljubezen, s kakršno nas je Božji Sin Jezus Kristus ljubil, ko je za nas in za naše rešenje dal življenje. Če bi želeli vedeti, katere so lastnosti te ljubezni, bi si morali večkrat prebrati tisto znano 13. poglavje iz Pavlovega 1. pisma Korinčanom, potem pa lastnosti ljubezni, ki jih Apostol navaja, primerjati s tem, kakšni smo mi in, kakšna je naša, kakšna je moja ljubezen. Tam pravi, kako je prava ljubezen: potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, temveč se veseli resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane, nikoli ne mine (1 Kor 13,4-8). 

Seveda bomo rekli, kako je imeti takšno ljubezen nemogoče. Ko bomo tako dejali, se ne bomo zmotili.
Kakor se ne bomo zmotili tudi, če bomo rekli, kako je nemogoče tisto, kar nam na koncu naroča današnji evangelij: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Toda, vprašam, smo bili dovolj pozorni pri branju tega zadnjega stavka? Je res tako nemogoče?

Vzemimo zraven še navodilo iz današnjega 1. berila, kjer je rečeno zelo podobno kot v evangeliju: "Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet" (3 Mz 19,2). Oba stavka delujeta kot neke vrste inkluzija, kar pomeni, da se nekaj zatrdi na začetku in na koncu, velja pa tudi za vse tisto, kar je rečeno vmes. Vrnimo se torej k tistemu vprašanju od prej - ali je človek lahko svet in popoln? 

Takole bom odgovoril, kakor nam Jezus sam odgovarja: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče" (Mr 10,27). Pomeni, da je vse skupaj nemogoče, če delujem in izhajam le iz samega sebe. Vse je nemogoče, če vse merim in presojam le preko samega sebe. Brez Boga in brez njegovega Sina Jezusa Kristusa je vse samo človeško, kot tako pa pravo nasprotje od vsega tistega, kar smo prej rekli, da velja za pravo ljubezen. Pa, smo rekli, da je vse takšno, celotno naše življenje, kotljudje smo takšni, da smo: nepotrpežljivi, škodoželjni, nevoščljivi, se ponašamo in napihujemo, smo brezobzirni, iščemo lastno korist, se damo hitro razdražiti, mislimo hudo, se veselimo krivice - drugega, seveda. Ne prenašamo niti malo, če se nam zgodi kaj krivičnega, hudega, nepredvidljivega. Nimamo prave vere v nikogar, ampak smo skrajno nezaupljivi in še več kot to. Smo obupani, tudi zradi preprostega dejstva, da smo krhki in minljivi. 

Kar nam naš Gospod Jezus pravi, je torej to, da je pravi odnos do sočloveka možen le, če ne izhajamo le iz sebe, temveč iz Boga. Moramo imeti tisti pogled, ki vidi preko le človeškega. Gremo proti tistemu, kar bo veljalo nekoč, ko, kakor nam spet lepo pomaga apostol Pavel, ne bomo gledali le z ogledalom, v uganki, temveč iz obličja v obličje. Ne bomo spoznavali le deloma, temveč bomo spoznali, kakor smo bili spoznani (1 Kor 13,12). 

Torej, če hočem zares imeti pravi odnos do bližnjega (kakor tudi do samega sebe), mi mora vsaj malo postati jasno, kdo sem jaz sam za Boga, ki ni samo naš Gospod, kakor je bilo rečeno Mojzesu, temveč je še bolj naš Oče, kakor nam ga razodeva njegov Sin Jezus Kristus. Že na začetku Svetega pisma je rečeno, da smo bili ustvarjeni po Božji podobi, torej je logično, da je možno, da smo našemu Bogu podobni. Mogoče je torej, da soljudi ljubimo in jih nimamo za sovražnike (za človeka je sovražnik samo eden, ki pa ni človek). Kadar sočloveka samo toleriramo, kadar smo maščevalni, nasilni, skopi, nepotrpežljivi, krivični, goljufivi, kadar nismo širokosrčni, takrat nismo Bogu podobni. Takrat pa tudi velja, da nismo več ljudje oz. izgubimo svojo človeškost. Toliko v razmislek. Želim vam lepo nedeljo in lep ter blagoslovljen teden, ki je pred nami. Kot vidimo, je Bog zares dal, da vzhaja nad vsemi, pa naj bomo takšni ali drugačni, lepo sonce.

Ni komentarjev: