Kdo je kriv?

V evangeliju zasledimo informacije o tragediji, o smrti, ki takoj sprožijo velika vprašanja v tisith, ki stvar povedo Jezusu. Sprašujejo se namreč, česa so bili krivi ti ljudje, da jih je zadelo nekaj tako hudega? Kakšen Bog lahko dopusti kaj takega? Ali ni grozen ta Bog?

Ta vprašanja danes še obstajajo, a niso v ospredju. Pravzaprav se lahko vprašamo, če si danes takšna velika vprašanja o smislu življenja, o trpljenju, o zlu, o Bogu sploh še zastavljamo? V takšnem bombardiranju z zlom, kot smo mu priče, nas zlo navadno sploh nič več ne prizadene. Pa ni treba, da se krivica zgodi na onem koncu sveta, ko nas več ne zanima niti, kaj se dogaja najbližjemu sosedu, ki je hudo zbolel, marsikdaj pa je tako hudo, da nas ne zanima niti, kako je z našimi lastnimi starši, brati, sestrami, celo svojimi otroki.

Podobno kot se je podrl stolp v Siloi, sta se pred devetimi leti podrla tudi neka druga dva stolpa, pa je vse skupaj za nas predstavljalo le podatek v črni kroniki, namesto da bi v tem videli klic po spreobrnitvi. Jezus nas opozarja, da se moramo spreobrniti, sicer je po nas, postati moramo graditelji miru in pravičnosti, sicer nam ni pomoči. Če bo ta zemlja še naprej grajena na pesku nasilja in nepravičnosti, se bo slej ko prej zdrobila v prah.

Sporočilo evangelija nam je Jezus zožil v eno samo zapoved, ki se jo da lepo vključiti v evangelij te nedelje: Ljubite se, sicer boste drug drugega uničili. To je ves evangelij – ljubite se med seboj, sicer bo vaše življenje postalo prestrašeno in brez vezno, podobno bo drevesu brez sadu iz prilike. V tej priliki o nerodovitni smokvi pa je treba poudariti Jezusov odgovor ljudem, ki so ga spraševali, česa so krivi tisti Galilejci, ki so umrli. Nič, prav nič niso krivi in tudi ti nisi kriv prav nič, ko moraš prenašati take težave v življenju. Nehajmo že enkrat misliti, da se naše življenje odvija v sodni dvorani, kjer se obtožujemo drug drugega, kjer konec koncev obtožujemo Boga. Toda Bog je ljubezen in ljubezen nikogar ne kaznuje, njegova kazen je kaznovanje samega sebe. 

V priliki Bog torej ni tisti zahtevni gospodar, ki zahteva sad, ampak je potrpežljivi in zaupljivi kmet, ki želi še eno leto skrbeti za smokvo in upa, da bo obrodila sad. Še eno leto, še en dan, še malo sonca, dežja in dela – drevo bo obrodilo sad, ker je dobro drevo! Tudi ti si dober in boš obrodil sad, saj Bog kakor dobri kmet skrbi zate, bolj kot kdor koli drug. Bog nad nami nikdar ne obupa – če obstaja samo majhna možnost, da sad bo, je Bogu to dovolj, da čaka in upa. 

Kako lepo to ponazarja Božje usmiljenje. Kako pa je z našim usmiljenjem? Odrešenje namreč pomeni obroditi sad tudi za druge, ne le zase. Če želi človek res biti človek, mora dajati – to je zakon življenja.